6. člen ZGD-1

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče str

Soglasje (odobritev) uprave, ki temelji na pomanjkanju informacij in preslepitvi oziroma zamolčanju ključnih dejstev s strani obtoženca o tem, da je posel za oškodovano pravno osebo škodljiv, ni iskreno, zato nima dejanske veljave in ne more ekskulpirati obtoženca, ki je naklepno ravnal protipravno in povsem netransparentno. Četudi bi bilo moč članom uprave očitati premajhno skrbnost in je to lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, to ne izključuje obtoženčeve kazenske odgovornosti.

V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita. Nepremičnina ni del poslovnih sredstev tožnika, poleg tega se je njen pretežni del uporabljal za zasebne namene, zato davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Zato tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a člen in prvi odstavek 63. člena ZDDV-1.

Pojem pravnega posla ni identičen dejavnosti zadruge. Dejanske ugotovitve o trajni opustitvi posesti s strani zavarovanca toženke in neuporabi za potrebe opravljanja dejavnosti, torej njegovi „goli“ lastninski pravici, napotujejo na sklep, da je sporna nepremičnina sicer nedvomno del realnega substrata zadruge, vendar pa ne služi opravljanju njene dejavnosti. Zavarovalno kritje zato ni podano.

Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“. Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.

Za poslovni subjekt se v poslovni register vpisujejo podatki o glavni dejavnosti, vpisani v aktu o ustanovitvi, o drugih dejavnostih pa le, če zanj pomenijo pomemben del njegovega poslovanja. Tako izrecno za d. o. o. in k. d. izhaja, da morajo na prijavi za vpis v poslovni register navesti podatke o dejavnostih, kot izhaja že iz zakona (9. alineja prvega odstavka 8. člena ZPRS-1) in tudi iz Navodila o vrstah in obsegu podatkov za posamezno pravnoorganizacijsko obliko enote Poslovnega registra Slovenije (6. člen). Glede na to je logičen sklep, da opravljanje drugih dejavnosti, ki ne predstavljajo glavne dejavnosti, vpisane v akt o ustanovitvi, in ki ne predstavljajo pomembnega dela poslovanja poslovnega subjekta, ne predstavlja opravljanja dejavnosti, ki bi v poslovnem registru morale biti vpisane, ter zato po prvi alineji 3. člena ZPDZC-1, ne šteje za delo na črno.

Sodišče prve stopnje je v glavo sodbe zapisalo kot toženo stranko fizično osebo, ker je med postopkom ugotovilo, da je bil s.p. izbrisan. To je storilo po uradni dolžnosti. Kljub temu, da je to ugotavljalo po nepotrebnem, ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 81. člena ZPP. Tudi če tega ne bi spremenilo, pa bi res bil vmes samostojni podjetnik prenehal, bi tudi v izvršilnem postopku bila zavezanec fizična oseba, ki pa je označena v tožbi.

Pogoj za nastanek pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1 (samozaposleni) je obstoj delovnega dovoljenja (če gre za tujca) in vpis v poslovni register. Eno brez drugega ne tvori pravnega razmerja. Pravno razmerje je končano, ko eno od teh dveh dejstev preneha.

Za dajanje lastnih nepremičnin odvetnika v najem ni potrebna posebna registracija, če gre za oddajanje v smislu določil četrtega odstavka 6. člena ZGD-1.

Določbe ZPRS-1 in Navodila o vrstah in obsegu podatkov za posamezno pravno organizacijsko obliko enote Poslovnega registra Slovenije tožnika ne zavezujejo k prijavi za vpis v Poslovni register Slovenije dejavnosti, ki jo opravlja poleg glavne dejavnosti (ki je odvetništvo), če ta ne pomeni pomembnega dela njegovega poslovanja.

Tudi če samostojni podjetnik ni opravil del v okviru registrirane dejavnosti, ni mogoče izključiti njegove pravice, da iztoži terjatve, ki jo je pridobil kot fizična oseba do dolžnika, če je to terjatev kot del osebnega premoženja prenesel v podjetje.

Sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena. Sklicuje se le na razloge druge sodbe, zato je ni mogoče preizkusiti. Vsaka sodba mora imeti vse sestavine, ki jih zakon zahteva. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. V konkretni zadevi ne gre za gospodarski spor. Tožnik je odvetnik in terjatev tudi vtožuje kot odvetnik.