13. člen ZGD-1

Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo celostno presojo in ni upoštevalo zgolj dominantnega dela, za katerega pritožnica zatrjuje, da ga predstavlja njena znamka BISOL. Tudi pri presoji podobnosti firme in znamke je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika zadevnega blaga in storitev, za katerega je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je treba obstoj verjetnosti zmede vselej presojati celovito, saj potrošnik tudi firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Opisni značaj znamke, ki nakazuje na dejavnost tožnice, že sam po sebi niža njen nivo razlikovalnosti, še zlasti, če se upošteva, da so potrošniki glede na specifičnost blaga in storitev iz določenega kroga. Sodišče Evropske unije je za ugotavljanje poznanosti znamke v zadevi General Motors določilo kvantitativna in kvalitativna merila, med katere sodijo tržni delež, intenzivnost, geografska razsežnost, doba tra

Drugačne črke, zlasti pa bistveno različna dejavnost in dejstvo, da v sodnem registru ni registrirana enaka skrajšana firma, po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri omogočajo razlikovanje med obema družbama v pravnem prometu, tako da niti med potrošniki niti med poslovnimi subjekti, s katerimi vsaka od družb sodeluje, ne more ustvarjati zmotnega prepričanja, da gre za drugo firmo.

Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika. Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Tudi pri znamki z ugledom s

Ključni razlikovalni element kapitalskih družb (smiselno se uporablja tudi za zadrugo) je dodatna sestavina firme iz 13. člena ZGD-1 (tako imenovani fantazijski dodatek). Zakon v prvem odstavku 21. člena zahteva, da se mora firma družbe (zadruge) jasno razlikovati od firm drugih družb. Načelo izključnosti firme ne zahteva samo, da firme družb ne smejo biti enake, ampak morajo biti tako različne, da ne more priti do zamenjave.

Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da beseda BURIN nima razlikovalnega učinka, vendar ga tudi ne more imeti. Gre namreč za generični pojem, saj ima beseda BURIN ustaljen pomen, ki označuje vrsto vetra v Jadranu. Zaradi svojega splošnega pomena beseda BURIN (zlasti na področju navtične dejavnosti) ne more imeti razlikovalnega učinka in kot taka ne uživa varstva firme. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje ocenilo, da lahko samo odpravi kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zato, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, čeprav za to niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer z ugotovitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi neodpravljive nesklepčnosti tožbe izdati zamudno zavrnilno sodbo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe iz 6. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na seji samo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pri presoji razlikovalnosti firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika. Za kupca je odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo vzbudi fantazijska sestavina firme, saj jo le-ta najbolj karakterizira in individualizira. Označba dejavnosti ni nepomembna, vendar pa ne more opravljati tako pomembne funkcije pri individualizaciji firme kot fantazijska sestavina. Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj samega prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Pri obeh področjih gre za urejanje znakov razlikovanja in v kolikor neki znamki v razmerju do druge znamke ni mogoče nuditi varstva, potem v istih okoliščinah tej isti znamki ni mogoče nuditi varstva niti v razmerju do firme drugega subjekta.

Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi. Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe,

Dodatna oznaka PLUS je razlikovalni element med enim in drugim imenom in s to oznako se po stališču prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožnik ni uspel ovreči, jasno razlikuje od firme, ki te oznake nima. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da pritožnik nasprotuje spremembi firme zaradi spornih razmerij poslovanja družb po razdružitvi družbe LEKA d. o. o. Temu pa registrski postopek, ki je po svoji naravi nepravdni postopek, ni namenjen. Ker ima pritožnik možnost svoje zahtevke, ki varujejo firmo (na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino), uveljavljati s tožbo, mu z odločitvijo registrskega sodišča ni odvzeta pravica do sodnega varstva.

Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“. Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.

Neustrezna označba dejavnosti v firmi (nazivu) dolžnika ob hkratnem pravilnem zapisu njegovega fantazijskega imena in pravnoorganizacijske oblike na sodni pošiljki ni okoliščina, ki bi bila vplivala na pravilnost vročitve sklepa o izvršbi dolžniku.

Firma tožene stranke se po sestavini TPS jasno razlikuje od skrajšane firme tožeče stranke, ki vsebuje še dve sestavini in sicer Hidria in Klima. Zato je že na tej ravni zaznavanja viden razlikovalni element obeh sestavin skrajšane firme tožeče stranke, to je Hidria in Klima od sestavine skrajšane firme tožene stranke, to je TPS. Razlikovalne sestavine obeh skrajšanih firm so očitne tudi, če gre za krog istih potrošnikov. Zato kratica IMP ne bi utegnila spraviti v zmoto drugih oseb glede vrste ali obsega poslovanja.

S 13. členom ZGD-1 je uzakonjeno načelo resničnosti firme. To pomeni, da mora firma družbe obsegati samo resnične značilnosti (lastnosti) družbe in da ne sme obsegati zavajajočih sestavin, ki bi lahko zavajale poslovne partnerje družbe oziroma druge subjekte na trgu, na katerem družba posluje. Z vpisom predlagane firme „Železniško gospodarstvo LJ d.o.o.“ pri pritožniku bi predlagana firma vzbujala napačen vtis da gre prav za družbo, ki jo opredeljuje 11.c člen ZZelP.

Napačno je stališče, da zgolj glede na različno materialnopravno podlago, ki ureja pravno organizacijske oblike gospodarske družbe in zavoda je dopustno, da uporabljata gospodarska družba in zavod enake sestavine v svojem nazivu. Določba 13. člena ZGD-1 kot rečeno določa, da sestavine firme ne smejo biti take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja, ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe ali bi kršile pravice drugih oseb. Pri tem so kot druge osebe mišljeni različni subjekti, tudi zavodi in ne le gospodarske družbe.

Čeprav je kartica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oziroma storitve), pa sama kratica ni generični pojem, zato lahko predstavlja fantazijski dodatek kot dodatno sestavino firme iz 13. člena ZGD-1.