23. člen ZGD-1

Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ). Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a č

Drugačne črke, zlasti pa bistveno različna dejavnost in dejstvo, da v sodnem registru ni registrirana enaka skrajšana firma, po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri omogočajo razlikovanje med obema družbama v pravnem prometu, tako da niti med potrošniki niti med poslovnimi subjekti, s katerimi vsaka od družb sodeluje, ne more ustvarjati zmotnega prepričanja, da gre za drugo firmo.

Sicer drži, da beseda RED, ki jo povprečni potrošnik razume, ker je angleški jezik v Sloveniji prisoten do te mere, da je temu tako, ni močan distinktivni element v sestavini firme. Vendar se te besede ne sme ločiti od besede WISTTON. Zmotno je pritožbeno stališče, da je dopustno pri presoji podobnosti firme in znamke narediti izsek iz celotnega fantazijskega dela firme ozira črk firme subjekta vpisa in jo primerjati z blagovno znamko WINSTON. Pri presoji podobnosti celotnega fantazijskega dela firme subjekta vpisa (WISTTONRED) z registriranimi znamkami nasprotnega udeleženca (Winston) in ne le dela fantazijskega dela firme, fantazijski del firme WISTTONRED že na prvi pogled vizualno, fonetično in pomensko ni podoben znamki WINSTON oziroma Winston. Zato sporna firma ne bo povzročila zmede na trgu, tudi ob dejstvu, da je potrošnik znamke Winston kadilec, katerega sodna praksa označuje kot nadpovprečno pozornega kupca svoje znamke cigaret.

Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika. Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Tudi pri znamki z ugledom s

Pogoji za registracijo gospodarske družbe in samostojnega podjetnika posameznika v zvezi z razlikovanjem firme med posameznimi družbami, ki opravljajo dejavnost varovanja, so določeni v ZGD-1 in ne v ZZasV-1.

Pritožbeno sodišče je opozorilo registrsko sodišče, da se pri odločanju o vpisu družbe z izbrano firmo sodišče po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 ne omeji le na kontrolo firm subjektov vpisa, ki so bili na dan vložitve predloga za vpis ustanovitve družbe (to je 28. 2. 2017), vpisani v sodni register, torej le na preizkus jasnega razlikovanja od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi ali je vpis firme skladen z določbami poglavja ZGD-1 o firmi. Glede na pritožbene navedbe pritožnika o že registrirani blagovni znamki S., s katero se opravlja dejavnost izposoje vozil in upravljanja voznih parkov, je opozorilo na relevantnost presoje dopustnosti izbrane firme subjekta vpisa po 17. členu ZGD-1. Po presoji pritožbenega sodišča je materialno pravno pravilno in utemeljeno očitno registrsko sodišče štelo, da je firma subjekta vpisa E. d.o.o. v nasprotju z določbo 17. člena ZGD-1. Firma predlagane ustanovitve družbe je namreč nezakonita že zato, ker vsebuje registrirano blagovno znamko S. Z odredbo Srg 2017/42389 z dne 13. 11. 2017 je registrsko sodišče skladno z drugim odstavkom 30. člena ZSReg predlagatelja pozvalo, da v 15 dneh po p

Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da beseda BURIN nima razlikovalnega učinka, vendar ga tudi ne more imeti. Gre namreč za generični pojem, saj ima beseda BURIN ustaljen pomen, ki označuje vrsto vetra v Jadranu. Zaradi svojega splošnega pomena beseda BURIN (zlasti na področju navtične dejavnosti) ne more imeti razlikovalnega učinka in kot taka ne uživa varstva firme. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje ocenilo, da lahko samo odpravi kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zato, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, čeprav za to niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer z ugotovitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi neodpravljive nesklepčnosti tožbe izdati zamudno zavrnilno sodbo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe iz 6. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na seji samo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pri presoji razlikovalnosti firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika. Za kupca je odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo vzbudi fantazijska sestavina firme, saj jo le-ta najbolj karakterizira in individualizira. Označba dejavnosti ni nepomembna, vendar pa ne more opravljati tako pomembne funkcije pri individualizaciji firme kot fantazijska sestavina. Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj samega prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Pri obeh področjih gre za urejanje znakov razlikovanja in v kolikor neki znamki v razmerju do druge znamke ni mogoče nuditi varstva, potem v istih okoliščinah tej isti znamki ni mogoče nuditi varstva niti v razmerju do firme drugega subjekta.

Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi. Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe,

Posplošene navedbe oziroma predvidevanja, da se z registracijo subjektov vpisov ustvarja zmeda na trgu, s čimer naj bi se povzročila neposredna škoda družbi E. in njemu kot manjšinjskemu družbeniku, ne izkazujejo njegovega pravnega interesa za izpodbijanje firme subjekta vpisa. Registrsko sodišče ni načeloma izključilo pravnega interesa A. A. kot družbenika v družbi E. Zavzelo je le stališče, da družbenik ni konkretizirano izkazal, v čem naj bi bile z izpodbijanim sklepom prizadete njegove družbeniške pravice. Kot dodaten razlog za svojo odločitev pa je še pojasnilo, da bi lahko imela pravni interes za varstvo firme le družba, ki bi menila, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme. Slednje pomeni, da je družba tista, ki ima najprej upravičenje, da lahko drugi družbi prepreči vpis firme, ki se ne razlikuje jasno od njene firme.

Dodatna oznaka PLUS je razlikovalni element med enim in drugim imenom in s to oznako se po stališču prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožnik ni uspel ovreči, jasno razlikuje od firme, ki te oznake nima. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da pritožnik nasprotuje spremembi firme zaradi spornih razmerij poslovanja družb po razdružitvi družbe LEKA d. o. o. Temu pa registrski postopek, ki je po svoji naravi nepravdni postopek, ni namenjen. Ker ima pritožnik možnost svoje zahtevke, ki varujejo firmo (na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino), uveljavljati s tožbo, mu z odločitvijo registrskega sodišča ni odvzeta pravica do sodnega varstva.

Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“. Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.

Firma ne sme vsebovati besed ali znakov, ki nasprotujejo morali. Fantazijska sestavina vpisane firme „A.“ samo po sebi ne vsebuje besede, ki bi nasprotovala morali. Kot tako bi jo bilo mogoče obravnavati, če bi vsebovala besede, ki neopredeljenemu v krogu oseb vzbudi negativno vrednostno sodbo oziroma, ki sama zase pomeni negativno vrednostno razmerje do občečloveških vrednot v družbi. Zato pri presoji, ali besede, vsebovane v firmi, nasprotujejo morali, ni relevantno, ali se nekdo v fantazijski sestavini firme prepozna kot oseba, po kateri je bila ta fantazijska sestavina (kot skovanka dela imena in priimka) izbrana, niti notranji vzgibi ustanovitelja družbe pri izbiri fantazijske sestavine firme.

Firma pritožnice vsebuje v navedbi firme dejavnost: „storitve, trgovina, proizvodnja“, firma subjekta vpisa sprememb v sodni register pa: „financiranje“. Za registrski preizkus načela izključnosti firme je zadosti ugotovitev o jasnem razlikovanju med oznakami, ki nakazujejo na dejavnost, kljub dejanski podobnosti fantazijskega imena (S. in S. 2). S tem pa ni izključena možnost, da udeleženka svoje stališče uveljavi s tožbo, s katero lahko zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino.

Firma tožene stranke se po sestavini TPS jasno razlikuje od skrajšane firme tožeče stranke, ki vsebuje še dve sestavini in sicer Hidria in Klima. Zato je že na tej ravni zaznavanja viden razlikovalni element obeh sestavin skrajšane firme tožeče stranke, to je Hidria in Klima od sestavine skrajšane firme tožene stranke, to je TPS. Razlikovalne sestavine obeh skrajšanih firm so očitne tudi, če gre za krog istih potrošnikov. Zato kratica IMP ne bi utegnila spraviti v zmoto drugih oseb glede vrste ali obsega poslovanja.

Predpostavka razširjenega varstva znamke je izpolnjena, če starejša znamka doseže določen prag poznavanja v pomembnem delu zainteresirane javnosti. To pomeni, da je starejša znamka poznana znatnemu delu javnosti glede blaga in storitev, za katere se uporablja, kar v tem krogu lahko vzbudi tako povezavo med spornima znamkama, ki lahko škoduje starejši znamki.

Čeprav je kartica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oziroma storitve), pa sama kratica ni generični pojem, zato lahko predstavlja fantazijski dodatek kot dodatno sestavino firme iz 13. člena ZGD-1.