21. člen ZGD-1

Drugačne črke, zlasti pa bistveno različna dejavnost in dejstvo, da v sodnem registru ni registrirana enaka skrajšana firma, po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri omogočajo razlikovanje med obema družbama v pravnem prometu, tako da niti med potrošniki niti med poslovnimi subjekti, s katerimi vsaka od družb sodeluje, ne more ustvarjati zmotnega prepričanja, da gre za drugo firmo.

Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika. Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Tudi pri znamki z ugledom s

Ključni razlikovalni element kapitalskih družb (smiselno se uporablja tudi za zadrugo) je dodatna sestavina firme iz 13. člena ZGD-1 (tako imenovani fantazijski dodatek). Zakon v prvem odstavku 21. člena zahteva, da se mora firma družbe (zadruge) jasno razlikovati od firm drugih družb. Načelo izključnosti firme ne zahteva samo, da firme družb ne smejo biti enake, ampak morajo biti tako različne, da ne more priti do zamenjave.

Pri opredelitvi sedeža tožene stranke je bilo podano neskladje med opredeljeno državo (Češka republika) in preostalimi elementi naslova sedeža (mesto, ulica in hišna številka), ki jih je mogoče povezati le z drugo državo (Slovaško republiko). V takih okoliščinah, ko sta pod enako firmo registrirani družbi v obeh državah, pomanjkljivost v tožbi ni bila sanirana že s tem, da je bila tožba s pošiljko, ki je bila naslovljena na naslov, kot je bil naveden v tožbi, uspešno vročena družbi s sedežem v Slovaški republiki. Dolžnost točne individualizacije tožene stranke v tožbi je v sferi tožeče stranke, zato je utemeljen revizijski očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo vlogo tožnika, ki je bila vložena takoj po prejemu odgovora družbe s sedežem v Republiki Slovaški, upoštevati kot pravočasen predlog za popravo tožbe, s katerim je odpravila nerazumljivost tožbe glede sedeža tožene stranke. Zato v tem primeru ni šlo za subjektivno spremembo tožbe.

Pogoji za registracijo gospodarske družbe in samostojnega podjetnika posameznika v zvezi z razlikovanjem firme med posameznimi družbami, ki opravljajo dejavnost varovanja, so določeni v ZGD-1 in ne v ZZasV-1.

Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da beseda BURIN nima razlikovalnega učinka, vendar ga tudi ne more imeti. Gre namreč za generični pojem, saj ima beseda BURIN ustaljen pomen, ki označuje vrsto vetra v Jadranu. Zaradi svojega splošnega pomena beseda BURIN (zlasti na področju navtične dejavnosti) ne more imeti razlikovalnega učinka in kot taka ne uživa varstva firme. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje ocenilo, da lahko samo odpravi kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zato, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, čeprav za to niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer z ugotovitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi neodpravljive nesklepčnosti tožbe izdati zamudno zavrnilno sodbo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe iz 6. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na seji samo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pri presoji razlikovalnosti firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika. Za kupca je odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo vzbudi fantazijska sestavina firme, saj jo le-ta najbolj karakterizira in individualizira. Označba dejavnosti ni nepomembna, vendar pa ne more opravljati tako pomembne funkcije pri individualizaciji firme kot fantazijska sestavina. Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj samega prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Pri obeh področjih gre za urejanje znakov razlikovanja in v kolikor neki znamki v razmerju do druge znamke ni mogoče nuditi varstva, potem v istih okoliščinah tej isti znamki ni mogoče nuditi varstva niti v razmerju do firme drugega subjekta.

Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi. Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe,

Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“. Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.

Firma pritožnice vsebuje v navedbi firme dejavnost: „storitve, trgovina, proizvodnja“, firma subjekta vpisa sprememb v sodni register pa: „financiranje“. Za registrski preizkus načela izključnosti firme je zadosti ugotovitev o jasnem razlikovanju med oznakami, ki nakazujejo na dejavnost, kljub dejanski podobnosti fantazijskega imena (S. in S. 2). S tem pa ni izključena možnost, da udeleženka svoje stališče uveljavi s tožbo, s katero lahko zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino.

Firma tožene stranke se po sestavini TPS jasno razlikuje od skrajšane firme tožeče stranke, ki vsebuje še dve sestavini in sicer Hidria in Klima. Zato je že na tej ravni zaznavanja viden razlikovalni element obeh sestavin skrajšane firme tožeče stranke, to je Hidria in Klima od sestavine skrajšane firme tožene stranke, to je TPS. Razlikovalne sestavine obeh skrajšanih firm so očitne tudi, če gre za krog istih potrošnikov. Zato kratica IMP ne bi utegnila spraviti v zmoto drugih oseb glede vrste ali obsega poslovanja.

Predpostavka razširjenega varstva znamke je izpolnjena, če starejša znamka doseže določen prag poznavanja v pomembnem delu zainteresirane javnosti. To pomeni, da je starejša znamka poznana znatnemu delu javnosti glede blaga in storitev, za katere se uporablja, kar v tem krogu lahko vzbudi tako povezavo med spornima znamkama, ki lahko škoduje starejši znamki.

Če udeleženka s pritožbo zoper sklep o umiku pritožbe uveljavlja neveljavnost umika, nato pa umakne tudi to pritožbo, ob tem pa zakonita zastopnika v imenu družbe, en s pritožbami, drug pa z umiki, delujeta drug proti drugemu, pride do situacije, ki kaže na namen škodovanja. V takem primeru je mogoče sodno varstvo zagotoviti le tako, da sodišče v določeni fazi odloči o pritožbi.

Napačno je stališče, da zgolj glede na različno materialnopravno podlago, ki ureja pravno organizacijske oblike gospodarske družbe in zavoda je dopustno, da uporabljata gospodarska družba in zavod enake sestavine v svojem nazivu. Določba 13. člena ZGD-1 kot rečeno določa, da sestavine firme ne smejo biti take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja, ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe ali bi kršile pravice drugih oseb. Pri tem so kot druge osebe mišljeni različni subjekti, tudi zavodi in ne le gospodarske družbe.

Čeprav je kartica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oziroma storitve), pa sama kratica ni generični pojem, zato lahko predstavlja fantazijski dodatek kot dodatno sestavino firme iz 13. člena ZGD-1.