VSRS Sklep VIII Ips 119/2017

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik tožbo z dne 13. 6. 2013 vložil prepozno. Ugotovilo je, da je bila vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljena po pooblaščenem vročevalcu. Ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva v skladu s petim odstavkom 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) v predvidenem roku, je tožbo zavrglo. Presodilo je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne na podlagi ustne odpovedi z dne 2. 4. 2013. Če bi mu prenehalo na podlagi ustne odpovedi, bi moral tožnik uveljavljati sodno varstvo v skladu s tretjim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR. Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) v 30 dneh, odkar je izvedel za kršitev. Ker je to storil šele 13. 6. 2013, je tudi iz tega razloga tožba prepozna.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku vročena v skladu s 141. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) 10. 1. 2013, tožbo pa je vložil 13. 6. 2013, ne da bi pred tem uveljavljal notranje varstvo pravic pri toženi stranki, torej pred svetom tožene stranke v roku 8 dni od vročitve odpovedi. Zato pogoji za sodno varstvo niso izpolnjeni. Ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati trditev o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je vložil tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo na podlagi ustne izjave direktorice tožene stranke. Sprožil je postopek za odpravo kršitve v skladu s 24. in 25. členom ZJU, nato pa vložil tožbo. Ves čas je zatrjeval, da nikoli ni prejel nobene pisne odpovedi. Meni, da je sodišče izhajalo iz zmotnega stališča, da je bila vročitev pravilno opravljena, če je bila opravljena po 141. členu ZPP. Vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti osebna, zato je treba uporabiti 142. člen ZPP (smiselno enak je 87. člen ZUP, ki velja za javne uslužbence). Iz ravnanja vročevalca, ki ga sodišče šteje za pravilnega, ne izhaja, da je vročitev opravil po 142. členu ZPP. Sodišču druge stopnje očita številne bistvene kršitve, in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5., 7., 8., 212., 214. in 274. členom ZPP, ter bistvene kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in v skladu s četrtim odstavkom 384. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7Izpodbijani sklep temelji na 274. členu ZPP, ki v prvem odstavku med drugim določa, da se tožba zavrže, če je ugotovljeno, da je bila vložena prepozno, torej po roku, ki je za vložitev tožbe določen s posebnimi predpisi. V spornem obdobju je bil rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi določen v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Za javne uslužbence, zaposlene pri delodajalcih, ki so, kot tožena stranka, javni zavodi s področja kulture, pa na podlagi 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS št. 96/2002 in naslednji) velja specialni predpis - ZJU - zato se za uveljavljanje varstva pravic uporabljajo določbe 24. in 25. člena ZJU.

8Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, je tožnik v tožbi zatrjeval, da mu je 2. 4. 2013 ob vrnitvi na delo po odsotnosti z dela zaradi bolezni direktorica povedala, da pri toženi stranki ni več zaposlen, zahtevala, naj preda ključe v tajništvo in odide iz muzeja. Ker je menil, da takšna ustna odpoved ni zakonita, je naslednji dan, 3. 4. 2013, vložil pri toženi stranki zahtevo za odpravo kršitve; odgovor je prejel 11. 4. 2013, in sicer da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi predhodne pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka mu je namreč pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga 4. 1. 2013 in jo tožniku po pooblaščenem vročevalcu vročila 10. 1. 2013 (odpoved ni bila realizirana zaradi tožnikove odsotnosti zaradi bolezni). Tožnik je zatrjeval, da pisne odpovedi ni prejel, zato je 17. 4. 2013 vložil pritožbo na Svet zavoda zoper ustno odpoved z dne 2. 4. 2013. Odgovor Sveta zavoda, ki je pritožbo zavrnil, je tožnik prejel 14. 5. 2013. Zato je 13. 6. 2013 vložil tožbo, s katero je izpodbijal ustno odpoved z dne 2. 4. 2013.

9Revizija sodišču druge stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o pravočasnosti vložitve tožbe za izpodbijanje zatrjevane (ustne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012. Sodišče druge stopnje izhaja z zmotnega stališča, da je za odločitev v tej zadevi "bistveno, ali je tožnik zahteval sodno varstvo v zakonskem roku 30 dni iz tretjega odstavka 204. člena ZDR oziroma v skladu s 45. členom ZUJIK v zvezi s 24. členom ZJU, torej, ali je vložil pritožbo zoper podano redno odpoved na drugostopenjski organ in za tem po odločitvi tega organa pravočasno uveljavljal sodno varstvo." Tožnik namreč ne izpodbija redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ves čas trdi, da je sploh ni prejel in da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi ustne odpovedi direktorice tožene stranke z dne 2. 4. 2013, ki jo tudi (in samo to "odpoved") izpodbija.

10Za odločitev, ali je takšen tožbeni zahtevek utemeljen, je sicer pomembno, ali je tožniku delovno razmerje res prenehalo na podlagi pisne odpovedi, za katero je tožena stranka dokazovala, da jo je tožniku vročila. Ne more pa biti tožba za ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepozna zato, ker v zakonskem roku ni bila izpodbijana dejanska predhodna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 1. 2013 (priloga B7), potem je njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (na podlagi ustne odpovedi) lahko le neutemeljen. Tožba s tem zahtevkom bi bila prepozna, če ne bi bila vložena po postopku in v rokih, določenih v 24. in 25. členu ZJU. Da je bila vložena po postopku in v rokih v skladu s temi določbami, pa je tožnik dokazoval. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 204. člena ZDR in odločitev v zadevi VDSS v zadevi Pdp 696/2012 z dne 6. 9. 2012. V tej zadevi je očitno napačno povzeto stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v sodbi VIII Ips 515/2007 z dne 11. 5. 2009¹. Zadevi nista primerljivi, zato v spornem primeru določba tretjega odstavka 204. člena ZDR ne pride v poštev. Sodišče druge stopnje, čeprav tretji odstavek 204. člena ZDR sicer omenja, stališča do uporabe te določbe ni zavzelo, saj je glede zatrjevane in izpodbijane ustne odpovedi navedlo le, da sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo upoštevati tožnikovih trditev o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11Ker je sodišče druge stopnje pravočasnost vložitve tožbe za izpodbijanje zatrjevane ustne odpovedi vezalo na vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto na trenutek, ko je začel teči rok za vložitev tožbe za izpodbijanje ustne odpovedi, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih izpodbijani sklep nima razlogov, oziroma so ti nejasni, zato ga ni mogoče preizkusiti. Pritrditi pa je treba reviziji tudi v tem, da sta nižji sodišči osebno vročanje pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepravilno presojali z vidika 141. člena ZPP (čeprav je osebno vročanje pisanj urejeno v 142. členu ZPP) in pri tem spregledali, da se po prvem odstavku 24. člena ZJU za vročitev pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji) osebno vročanje ureja v 87. členu.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do stališča sodišča prve stopnje, da je tožba na ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 prepozna. Če bo ugotovilo, da ni prepozna, pa bo moralo ob pravilni uporabi zakonskih določb o osebnem vročanju redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in upoštevanju dejanskih ugotovitev presoditi, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi ustne odpovedi, torej ali je njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti le te utemeljen, ali pa mu je prenehalo že prej, na podlagi pravilno vročene in neizpodbijane odpovedi iz poslovnega razloga in je torej njegov zahtevek neutemeljen.

13Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ "Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU."