24. člen ZJU-B

Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik, čeprav opisno, vtožuje čisti denarni zahtevek in ni pravilno upoštevalo petletnega zastaralnega roka za glavnico (pet let pred vložitvijo tožbe - 202. člen ZDR-1). Čeprav je v obrazložitvi zastaranje zamudnih obresti obrazložilo, je tožniku dosodilo zamudne obresti brez upoštevanja triletnega zastaralnega roka po prvem odstavku 347. člena OZ. Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnik lahko upravičen do plačila razlike zgolj za dneve, ko je višje vrednoteno delo dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko zaradi upravičenih odsotnosti z dela (prazniki, izobraževanja, bolniška odsotnost, letni dopust), ni delal. Sodišče sploh ni ugotavljalo, za kakšne odsotnosti gre, saj tožniku skladno z določbo 137. člena ZDR-1 za upravičeno odsotnost z dela pripada nadomestilo.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Toženka je dolžna spoštovati določbe zakona (48.a ZUJIK), ki delavcu zagotavljajo določene pravice, če so izpolnjeni zakonski pogoji, ki so natančneje določeni v Pravilniku o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik. Pravna ureditev podelitve naziva vrhunski glasbenik toženki ne omogoča arbitrarnega odločanja, komu bo to pravico zagotovila. Postopek odločanja o podelitvi naziva vrhunski glasbenik se tako nanaša na zasebnopravno razmerje med delavcem in delodajalcem. Pri odločanju o pravicah iz delovnega razmerja v javnih zavodih se ZUP uporablja zgolj smiselno (45. člen ZJUIK v zvezi s 24. in 39. členom ZJU), saj ne gre za odločanje nosilca oblasti o javni pravici, obveznosti ali javnopravnem interesu posameznika.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Dodatek k plači (dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delo v rizičnih razmerah) je ("čista") denarna terjatev. Denarne terjatve se skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Za izvedbo zakonite premestitve (in s tem odpravo negotovega položaja zaradi ukinjenega delovnega mesta in odpravljene premestitve) ima tožnik po naravi stvari pravni interes.

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Paricijski rok oziroma prostovoljni rok za izpraznitev in izročitev stanovanja ni obvezna sestavina tožbenega zahtevka in ne predstavlja dela trditvene podlage tožeče stranke. Paricijski rok je zakonski rok in ga določi sodišče po uradni dolžnosti, ko ugodi dajatvenemu zahtevku. S tem, ko je sodišče prve stopnje v sodbi določilo rok 30 dni za izročitev in izpraznitev stanovanja, je ravnalo zakonito in ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Glede na to, da je bilo po najemni pogodbi najemno razmerje odvisno od obstoja in trajanja delovnega razmerja, je pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v stanovanju prebiva nezakonito, saj je tožencu najemno razmerje prenehalo z dnem vročitve dokončnega sklepa o izredni odpovedi.

Ker se spor nanaša na premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, je za reševanje tega spora pristojno delovno in ne upravno sodišče.

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Ker je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost.

Tožnik zaradi prenehanja mandata direktorja iz sodnega registra izbrisanega javnega zavoda nima več statusno pravne funkcije direktorja, zato ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja in posledično ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je toženec pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odloč

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo zaradi molka organa zahteva, naj sodišče toženi stranki naloži, da mora tožniku v roku 30 dni od vročitve sodbe izdati sklep o delovnem mestu in uradniškem nazivu. Iz odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi, sicer izhaja, da bo moral prvostopenjski organ v ponovnem postopku ponovno izvesti postopek premestitve tožnika, kar pomeni, da bo o tem odločeno s sklepom o premestitvi in ne s sklepom o delovnem mestu in uradniškem nazivu. V vsakem primeru pa gre torej v obravnavani zadevi za molk organa v zvezi s sklepom in ne v zvezi z upravno odločbo. To pa pomeni, da obravnavana zadeva predstavlja individualni delovni spor, za katerega je na podlagi petega odstavka 24. člena ZJU kot tudi točke (b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4.

Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker v ponovnem postopku ni bila izdana odločba, ki se nanaša na premestitev tožnice kot javne uslužbenke. Upravni spor je predviden le v primerih, ko se o pravicah oziroma obveznostih po tem zakonu odloča z upravno odločbo, npr. pri imenovanju v naziv. V primerih, ko se o pravicah oziroma o obveznostih iz delovnega razmerja odloča s pisnim sklepom, je v skladu s petim odstvakom 24. člena ZJU predvideno sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Tudi po stališču sodne prakse je sklep o premestitvi delovnopravni akt. Upravno sodišče zato ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi delovnemu sodišču.

Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).