141. člen ZPP

Stranka lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Dolžnik je po prvem pritožbenem postopku vedel, da zoper njega teče predhodni postopek za začetek stečajnega postopka in bi zato moral sam poskrbeti za prejem pošte na danem naslovu.

Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih. Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo. V četrtem odstavku 125.a člena ZPP je urejena pravica stranke do dostopa do zvočnega posnetka naroka. S pošiljanjem zvočnih datotek v elektronski obliki je sodišče prve stopnje tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočilo dostop do njih, s čimer je zakonsko obveznost izpolnilo, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa bi lahko (glede na to, da naj ustrezne programske opreme za njihovo poslušanje ne bi imela) do posnet

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v postopku, vendar le, če jo stranka izkoristi.

Institut fikcije vročitve je v slovenskem pravnem redu uveljavljen z namenom zagotavljanja učinkovitosti sodnih postopkov in varstva pravice do sojenja v razumnem roku. Njegov namen ni, da bi se stranko prikrajšalo za pravico do izjave, temveč v preprečitvi zavlačevanja postopkov zaradi neprevzemanja sodnih pisanj. Institut fikcije vročitve zasleduje legitimen cilj: ravnotežje med pravico posameznika do izjave in interesom učinkovitega sodnega varstva. Ključno je, da zakon predvideva varovalke (dokazovanje nepravilne vročitve, vrnitev v prejšnje stanje), ki preprečujejo kršitve pravice do enakega varstva pravic.

Ker se je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved (tretji odstavek 204. člena ZDR-1) iztekel 8. 5. 2024, je dne 20. 5. 2024 vložena tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo.

Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena le glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso ali bi lahko kakorkoli vplivalo na njen obseg (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP. Predmetni postopek se vodi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki ni v lasti toženca in torej ne vpliva na obseg stečajne mase in s tem na procesno sposobnost toženca, posledično pa tek postopka osebnega stečaja tudi ne vpliva na izpodbijano odločitev o stroških. Zatrjevano slabo premoženjsko, finančno in socialno stanje toženca in njegove družine za odločitev o stroških pravdnega postopka ni pravno pomembno. V pritožbenem postopku toženec tudi ne more doseči predlagane oprostitve plačila stroškov, saj ZPP tega ne omogoča. Umik tožbe je bil torej podan takoj po izpolnitvi zahtevka (s čimer je toženec konkludentno priznal vtoževano terjatev), pravilo, da je v takem primeru tožnica upravičena do povračila stroškov, pa temelji na potrebnosti vložitve tožbe. Pravilo ima sicer izjemo, in sicer če gre za položaj, ko toženec ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna (prim. 157. člen ZPP), za kar v konkretni zadevi ne

Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja. Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dn

Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP. Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico kot javno listino, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo le splošne navedbe, da obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so povsem splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri kom je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno prav njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Sodna praksa, ki jo v pritožbi citira družbenica dolžnika (VSL sklepi Cst 247/2021, Cst 358/2019, Cst 313/2022, US RS odločba Up-386/15-26, U-I-179/15-8), se nanaša na ZFPPIPP pred uveljavitvijo Novele ZFPPIPP-H in ne upošteva sprememb v citirani noveli. Pritožba družbenice dolžnika, ki je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), je torej nedovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Vrhovno sodišče RS je v odločbi III Ips 1/2020 zavzelo stališče, da med pisanja, za katera ZPP predvideva osebno vročitev, spadajo zgolj tožba, sodba sodišča prve stopnje, sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo, nalog za plačilo sodne takse in vabilo. Ob tem je pojasnilo, da je določbo treba razlagati tako, da se navedba izrednega pravnega sredstva nanaša na vložitev tega pravnega sredstva samega in ne na odločbo, zoper katero je izredno pravno sredstvo dovoljeno. Za odstop od te uveljavljene sodne prakse, ki ji vrhovno sodišče dosledno sledi tudi pri presoji pravočasnosti predlogov za dopustitev revizije in je podprta s pravno teorijo, pritožba ne ponudi utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi nasprotnim pritožbenim navedbam o drugačni jezikovni razlagi prvega odstavka 142. člena ZPP.

Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenega razloga zamudila narok, na katerega je bila sicer pravilno vabljena. Če pa vročitev vabila na narok ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Če stranki z opustitvijo vročitve oziroma zaradi napačno uporabljene fikcije vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če vročitev ni bila poskušana na naslovnikovem pravem naslovu, ta okoliščina izključuje tudi t. i. nadomestno vročitev oziroma domnevo (fikcijo) o pravilni vročitvi, ki temelji na vročevalčevi pustitvi pisanja v hišnem predalčniku na (pravem) naslovu stanovanja naslovnika.

Ob tem, da tožnika v pritožbi zatrjevanim dejstvom (in dokazom) ne oporekata, saj odgovora na pritožbo nista podala, pritožbeno sodišče sledi izjavama, da glede na vzpostavljen sistem prevzemanja pošte, obvestila o pošiljki v konkretni zadevi v nabiralniku ni bilo. Pritožnica je uspela izpodbiti domnevo pravilnosti vročitve, kot izhaja iz vročilnice. Zato za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Vročilnica predstavlja javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Po določilu četrtega odstavka 224. člena ZPP pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožnik v obeh pritožbah zatrjuje, da je bila vročitev sklepa dejansko opravljena 29. 3. 2023, ne pa na dan, ki ga potrjuje omenjena javna listina, vendar pa tega dejstva z ničemer ne dokazuje. Takšni njegovi „goli“ trditvi ni mogoče slediti.

Vročitev pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabila na zagovor ni bila opravljena v skladu z določbami 140., 141. in tudi ne 142. člena ZPP. Pisanje namreč ni bilo puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja, prav tako toženka ni dokazala, da bi detektiv tožnika posebej opozoril, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na vratih. Poleg tega pa tudi ni dokazala, da je tožnik pisanje dvignil, zato se šteje, da je bila opravljena s potekom 15-dnevnega roka, kar je po dnevu predvidenega zagovora. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da se tožnik s pisanjem toženke ni seznanil na način, ki je določen v 144. členu ZPP. Kljub temu, da iz detektivskega poročila izhaja, da naj bi bila med tožnikom in detektivom opravljena telefonska komunikacija, v kateri je tožnik odklonil prevzem vabila na zagovor, to ne predstavlja pravilne vročitve, saj je detektiv na vrata tožnikovega stanovanja pritrdil le obvestilo, kje je pisanje s 15-dnevnim rokom, v katerem lahko pisanje dvigne, kar pa ni vročitev po 144. členu ZPP.

Prvi odstavek 141. člena ZPP določa, da vročevalec v takem primeru pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na registriranem naslovu; šteje se, da je vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, na kar je treba naslovnika posebej opozoriti, in sicer vročevalec na vročilnici in na pisanju navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je pisanje pustil naslovniku, ter se podpiše. Glede na navedeno zakonsko določilo torej ne zadostuje, da vročevalec vse to zapiše le na vročilnico, ki se vrne sodišču, temveč mora vse to zapisati tudi na pisanje, ki ga v predalčniku pusti naslovniku. Iz fotokopije kuverte, ki jo je pooblaščenka tožeče stranke priložila k pritožbi, je razvidno, da kuverta, v kateri je bilo sodno pisanje, ne vsebuje ničesar od z zakonom predpisanega. Ne vsebuje ne vzroka, zakaj je bilo pisanje puščeno v predalčniku, ne dneva, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, ne podpisa vročevalca. S tem je bila izpodbita domneva o pravilni vročitvi iz prvega odstavka 141. člena ZPP.

Predlagateljici je bila sodba sodišča druge stopnje vročena z navadno vročitvijo 1. 2. 2022, zato se je zadnji dan tridesetdnevnega roka iztekel v četrtek, 3. 3. 2022. Predlog, ki ga je pooblaščenec tožene stranke na Vrhovno sodišče vložil s priporočeno pošiljko v ponedeljek, 7. 3. 2022, je vložen po poteku roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo (377. člen ZPP).