25. člen ZJU-B

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik, čeprav opisno, vtožuje čisti denarni zahtevek in ni pravilno upoštevalo petletnega zastaralnega roka za glavnico (pet let pred vložitvijo tožbe - 202. člen ZDR-1). Čeprav je v obrazložitvi zastaranje zamudnih obresti obrazložilo, je tožniku dosodilo zamudne obresti brez upoštevanja triletnega zastaralnega roka po prvem odstavku 347. člena OZ. Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnik lahko upravičen do plačila razlike zgolj za dneve, ko je višje vrednoteno delo dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko zaradi upravičenih odsotnosti z dela (prazniki, izobraževanja, bolniška odsotnost, letni dopust), ni delal. Sodišče sploh ni ugotavljalo, za kakšne odsotnosti gre, saj tožniku skladno z določbo 137. člena ZDR-1 za upravičeno odsotnost z dela pripada nadomestilo.

Toženka je dolžna spoštovati določbe zakona (48.a ZUJIK), ki delavcu zagotavljajo določene pravice, če so izpolnjeni zakonski pogoji, ki so natančneje določeni v Pravilniku o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik. Pravna ureditev podelitve naziva vrhunski glasbenik toženki ne omogoča arbitrarnega odločanja, komu bo to pravico zagotovila. Postopek odločanja o podelitvi naziva vrhunski glasbenik se tako nanaša na zasebnopravno razmerje med delavcem in delodajalcem. Pri odločanju o pravicah iz delovnega razmerja v javnih zavodih se ZUP uporablja zgolj smiselno (45. člen ZJUIK v zvezi s 24. in 39. členom ZJU), saj ne gre za odločanje nosilca oblasti o javni pravici, obveznosti ali javnopravnem interesu posameznika.

Dodatek k plači (dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delo v rizičnih razmerah) je ("čista") denarna terjatev. Denarne terjatve se skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Za izvedbo zakonite premestitve (in s tem odpravo negotovega položaja zaradi ukinjenega delovnega mesta in odpravljene premestitve) ima tožnik po naravi stvari pravni interes.

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Ker je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost.

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odloč

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da Notranji razpis za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve za leto 2022 ni bil pripravljen v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe Policije, ker se razpis sklicuje na dodatni pogoj primernosti stanovanja, čeprav Pravilnik tega kriterija ne določa kot relevantnega za dodelitev službenega stanovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je toženka pri dodeljevanju stanovanja, za katerega se je potegoval tožnik, uporabila kriterij, ki ga ne bi smela upoštevati. Ker je imel tožnik na prednostnem vrstnem redu večje število točk od izbrane prosilke, je ustrezno štelo, da bi moral imeti pri dodelitvi stanovanja prednost pred njo.

Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožnika, da mu sklep o izredni odpovedi ni bil pravilno vročen, ker je bil hišni nabiralnik že pred tem s strani neznanega storilca na silo odprt in poškodovan. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izpeljanega obsežnega dokaznega postopka, v okviru katerega je poleg opravljenih poizvedb in pregledanih listinskih dokazov zaslišalo tudi vse s tem v zvezi predlagane priče oz. pridobilo njihove pisne izjave. Dokazno oceno, ki jo je na podlagi tako izpeljanega dokaznega postopka sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje sprejema kot izčrpno, notranje skladno in izkustveno logično sprejemljivo. V njeno pravilnost posledično ne dvomi, nasprotne pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa zavrača kot neutemeljene.

Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.

Čisto denarno terjatev lahko tožnik ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU in skladno z določilom četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. in 25. člena ZJU. Dejstvo, da ga je uveljavljal in da je bilo nato o njegovem zahtevku odločeno s sklepi delodajalca, katerih razveljavitev je nato zahteval v sodnem postopku, narave njegove terjatve ne spremeni. Uveljavljanje tovrstne terjatve v predhodnem postopku pri delodajalcu ni procesna predpostavka za njeno uveljavljanje v sodnem postopku. Posledično tudi stroški v zvezi z uveljavljanjem neobveznega predhodnega varstva pri delodajalcu ne morejo pomeniti potrebnih stroškov postopka v smislu 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje jih zato tožniku utemeljeno ni priznalo.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 30 % dodatka za 8 presežnih ur konec referenčnega obdobja dne 31. 12. 2013 in 130 % urne postavke za 12 presežnih ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2014, skupaj 177,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za tipični čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.

Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo najkasneje s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženka obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019. Ker jo je vložila šele 30. 10. 2020, je rok zamudila.

V postopku preizkusa ocene se sodišče ne spušča v presojo teže posameznih ravnanj, ki jih delodajalec navaja kot primere, iz katerih izhaja ustreznost podane ocene, pač pa mora preveriti zgolj, ali so bili pri ocenjevanju ustrezno uporabljeni posamezni kriteriji iz ZSPJS oziroma Priloge III k Uredbi in če je bilo ocenjevanje nepristransko, ne more pa nadomestiti ocene toženke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je bil prispevek njenega dela k delovanju toženke.

Rok za pritožbo (8 dni) je določen v prvem odstavku 25. člena ZJU. Teče od vročitve pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru od vročitve sklepa zaradi napačnega pravnega pouka toženke rok ni začel teči. Sodišče prve stopnje je štelo, da je začel teči z vročitvijo sklepa, s katerim je tožnikovo tožbo zavrglo, in da na njegov tek niso vplivale določbe ZZUSUDJZ. Skladno s prvim odstavkom ZZUSUDJZ niso tekli roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom. Tudi rok za vložitev pritožbe, ki je procesna predpostavka za kasnejše sodno varstvo, je takšen rok, torej (posredno) rok za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih. To pomeni, da osemdnevni rok za vložitev pritožbe v času vročitve sklepa o zavrženju tožbe tožniku ni tekel. Njegova pritožba je pravočasna.

Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je tožnik iz naslova povečanega obsega upravičen do višjega deleža osnovne plače od tistega, ki mu ga je priznala in izplačala tožena stranka, pravilno utemeljilo na ugotovitvah, da je znal odlično izkoristiti svoj delovni čas in da je bil z opravljanjem dodatnih del nadpovprečno obremenjen, saj je v 67 % delovnega časa opravljal naloge delovnega mesta "voznik V" in višje vrednotenega delovnega mesta "skladiščnik V - orožar", pri čemer svojih rednih delovnih nalog v pretežnem delu ni bil razbremenjen (opravljal je sedem od osmih nalog delovnega mesta "upravnik V").

Celo v primeru, če delodajalec delavca na podlagi 85. člena ZDR-1 pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, ta delavec nima samostojnega pravnega varstva zoper tako pisno opozorilo, čeprav se izrecno nanaša na delavcu očitane kršitve. Sodna presoja obstoja takih kršitev je mogoča šele ob sodni presoji kasneje izdane odpovedi.

Ker je tožnik predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu in zahteval priznanje pravic od delodajalca, kar je bilo kasneje predmet pravdnega postopka, ni bilo pravne podlage za zavrženje tožbe.