VSMB Sodba II Kp 37554/2023

1. Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

   - v krivdoreku opisano ravnanje pod točkama I/1 in I/2 pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika;

   - v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje pod točkama I/1 in I/2 izreka po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika v izrečeni pogojni obsodbi določi kazen eno (1) leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

2. Pritožba zagovornice obdolženca se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 37554/2023 z dne 26. 8. 2025 obdolženega A. A. pod točko I/1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko I/2 izreka pa kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena tega zakona. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za prvo kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 191. člena KZ-1 kazen deset mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1 kazen pet mesecev zapora, nato pa mu je po 53. členu KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Oškodovanko B. B. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 18,60 EUR ter iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP sodno takso v znesku 168,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mu je naložilo plačilo stroškov oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, temu podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, predlaga pa tudi, da obdolženca in zagovornico obvesti o seji senata.

3. Na pritožbo je podala odgovor oškodovanka B. B. po pooblaščenki odvetnici s Ptuja. Odgovora oškodovanke na pritožbo v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati. 376. člen ZKP določa, da izvod pritožbe vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki (120. in 121. člen ZKP), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo, pritožbo na odgovor z vsemi spisi pa predloži sodišče prve stopnje sodišču druge stopnje. V obravnavani zadevi, kjer je bila izrečena obsodilna sodba, oškodovanka ni nasprotna stranka obdolženca (ker ni zasebna tožilka ali oškodovanka kot tožilka, prav tako njen odgovor ni podan iz razlogov, zaradi katerih bi se lahko po četrtem odstavku 367. člena ZKP oškodovanka pritožila zoper obsodilno sodbo), temveč je nasprotna stranka obdolženca državna tožilka. Oškodovankinega odgovora na pritožbo zagovornice obdolženca torej zakon v obravnavanem primeru ne predvideva.

4. Pritožbeno sodišče je sledilo zahtevi pritožbe in zagovornico ter obdolženca obvesti o seji senata. Seja je bila zato opravljena v navzočnosti obdolženca, njegove zagovornice in višjega državnega tožilca.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

6. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi ni obrazložilo, zakaj priči C. C., ki je obdolženca razbremenila, ni verjelo. Njena izpovedba je ključna za izid postopka, zato je ni mogoče oceniti z navedbo, da glede na vse izvedene in ocenjene dokaze izpovedba priče C. C. ne more omajati zaključka sodišča, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pri tem v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, kateri naj bi bili ostali izvedeni in ocenjeni dokazi in tako sodba o odločilnem dejstvu, zakaj priči C. C. ni verjelo, nima razlogov.

7. Istovrstna kršitev je podana, ker v sodbi tudi ni razlogov o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je bila oškodovanka objekt izvajanja nasilja, ki se mu ni mogla izogniti in je morala upoštevati voljo oziroma zahteve obdolženca. Pritožba ob tem trdi, da je bil z izrečeno sodbo prekršen tudi kazenski zakon, saj se obdolžencu očitano kaznivo dejanje lahko stori le z grdim ravnanjem, pretepanjem, bolečim ali ponižujočim ravnanjem ter ravnanjem, ki predstavlja napad na življenje in telo, torej s fizično silo, ali če so podane resne in utemeljene grožnje. Dejanja morajo biti trajajoča oziroma ponavljajoča, posledice pri oškodovancu pa vidne in zaznavne, medtem ko se obdolžencu očitajo prepiri, ki so bili medsebojni, saj je oškodovanka pri njih sodelovala, prav tako pa nasilja v družini ne predstavljata zalezovanje in pošiljanje sporočil z žaljivo vsebino. Gre za očitke obdolžencu, ki jih ni mogoče subsumirati pod kaznivo dejanje nasilja v družini.

8. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v točkah od 6 do 19 razlogov izpodbijane sodbe podrobno povzelo izvedene dokaze in jih tudi tehtno ocenilo. Po zaključku, da so v ravnanju obdolženca izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini in je obdolženec v družinski skupnosti in potem, ko je družinska skupnost razpadla, z nasilnim omejevanjem njenih pravic oškodovanko spravljal v podrejen položaj in ji povzročal občutek ponižanosti, prestrašenosti in stisko, je podalo tudi oceno izpovedbe priče C. C. Pojasnilo je, da izpovedba navedene priče navedenega zaključka ne more omajati, pri čemer je poudarilo, da gre za sestro obdolženca, ki živi z njim v isti hiši, in iz katere izpovedbe izhaja, da ni zaznala fizičnega ali verbalnega nasilja obdolženca nad oškodovanko, oškodovanko pa je ocenila kot bolj vzkipljivo v komunikaciji. Ocenilo je njeno izpovedbo v zvezi z dogodkom dne 27. 3. 2022 ter razlago o tem, zakaj je o dogodku različno izpovedovala, nato pa zaključilo, da izpovedbo glede na vse okoliščine, torej ostale izvedene dokaze, ni moglo opredeliti drugače kot neupoštevno, oškodovanko pa kot neverodostojno. Izpovedbo priče C. C. je tako ocenilo samo zase in v povezavi z ostalimi dokazi, potem ko je podrobno ocenilo zagovor obdolženca, izpovedbe oškodovanke in prič Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., ter ko je pregledalo in prebralo fotografije oškodovanke in njenih poškodovanih rok, poškodbeni list oškodovanke z dne 2. 11. 2022, izpise SMS in MMS sporočil, ki jih ji je pošiljal obdolženec, odgovor OKC PU Maribor in fotografijo, ki jo je posnel obdolženec v zvezi z dogodkom, ki je bil najprej obravnavan kot prometna nesreča, zdravniški potrdili ZD *** in poškodbena lista Urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice ***, zapisnike CSD Spodnje Podravje, Enota ***, na podlagi katerih je zaključilo, da potrjujejo izpovedbo oškodovanke o obdolženčevem nasilnem ravnanju. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ne verjame priči C. C., ki je očitno pričala obdolžencu v korist in neutemeljeno pogreša dokazno oceno izpovedbe navedene priče ter razloge o odločilnih dejstvih, tudi glede zaključka, da je obdolženec s svojim nasilnim ravnanjem oškodovanko spravljal v podrejen položaj. V izpodbijani sodbi je obrazloženo, da glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje zaključuje, da je oškodovanka postala objekt obdolženčevega izvajanja nasilja, katerega rezultat so bile tudi poškodbe oškodovanke, ki se obdolžencu ni bila več sposobna uspešno upreti, iz tega pa izhaja tudi njena ponižanost in nemoč, ki je razvidna tudi iz njene izpovedbe, ko je povedala, da se je pri tem počutila ogroženo, da je čutila strah in trepet in da jo je še vedno strah, ko vidi obdolženca, da ji začne biti srce in jo zgrabi panika ter se boji, da bi ji kaj naredil (točke 14, 15 in 18 razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Ustrezno je pojasnilo tudi, da je obdolženec ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa, da se je zavedal svojega ravnanja in je dejanje hotel storiti, o čemer je utemeljeno sklepalo iz opisanega načina izvrševanja psihičnega in fizičnega nasilja in izrečenih groženj v družinski skupnosti obdolženca in oškodovanke ter po njenem razpadu. Pravilno je sklenilo, da je bila v obdolženčevi zavesti že od vsega začetka prepovedana posledica - oškodovanko spraviti v podrejen položaj, kar se je dejansko tudi zgodilo, ko je postala objekt nasilja in se je v strahu pred njim z otrokoma odselila k svojim staršem, pa obdolženca v njegovih ravnanjih na škodo oškodovanke tudi to ni ustavilo. Očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, zakaj zaključuje, da je bila oškodovanka ogrožena in objekt izvajanja nasilja, ki se mu ni mogla izogniti ter zakaj je morala upoštevati zahteve obdolženca, zato ni utemeljen.

9. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, tako niso podane, sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo kazenskega zakona. Pritožba navaja, da obdolženec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini, ker prepiri obdolženca in oškodovanke ter zalezovanje oškodovanke ne predstavljajo očitanega kaznivega dejanja, temveč so potrebne utemeljene grožnje, uporaba fizične sile in grdo ravnanje ter pretepanje in boleče ali ponižujoče ravnanje. Nima prav. Obdolžencu očitano ravnanje, sestavljeno iz različnih oblik fizičnega in psihičnega nasilja, ki je imelo za posledico, da je oškodovanko v družinski skupnosti in po njenem razpadu spravljal v položaj podrejenosti, saj se je počutila prestrašeno in ponižano, se mu umikala in se v posledici preganjanja od doma 13. 6. 2022 odselila, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki ga je obdolženec izvrševal v daljšem časovnem obdobju, od aprila 2021 do 2. 11. 2022. Opisani tako niso le prepiri med obdolžencem in oškodovanko ter obdolženčevo zasledovanje slednje, kot trdi pritožba, temveč je opisanih več oblik obdolženčevega psihičnega in fizičnega nasilja, ki jih je trpela oškodovanka.

10. Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da so obdolžencu očitki iz obtožbe dokazani. V izpodbijani sodbi je svojo odločitev tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče razloge sodbe kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa le še dodaja:

11. Pritožba navaja, da je logično in življenjsko ter izkustveno sprejemljivo, da se posameznik, ki je žrtev nasilja, nasilnih dogodkov zelo dobro in v vseh ključnih točkah spomni, saj jih ni mogoče pozabiti. Zaključku sodišča prve stopnje, da od oškodovanke ni mogoče pričakovati, da bi v izpovedbi podala popoln in točen opis vseh podrobnosti dejanj v celotnem inkriminiranem obdobju, pritožba zato nasprotuje. Ocenjuje tudi, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so v obdolženčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini, saj izvedeni dokazi niso pokazali, da si je obdolženec domnevno oškodovanko podrejal tako, da je morala upoštevati njegovo voljo oziroma zahteve in se mu ne bi mogla izogniti. Obdolžencu je vračala z enako, če ne celo večjo mero, kar pomeni, da je ni spravljal v podrejen položaj, v tej smeri pa tudi ni bil izveden niti en dokaz, ki bi to potrdil, zaradi česar dejansko stanje ni le zmotno, ampak tudi nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se po oceni pritožbe tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila oškodovanka ogrožena in ponižana in ali se je obdolženca bala.

12. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo oškodovankino izpovedbo, iz katere je razvidno, da je bistvene okoliščine posameznih ravnanj opisala sprejemljivo, pri čemer je pritožbena ocena, da se vsak posameznik, ki je žrtev nasilja, nasilnih dogodkov podrobno spomni, laična. Zaključiti je mogoče prav nasprotno, da se žrtev zaradi podrejenosti, strahu in občutka ogroženosti, ko se nad njo izvaja nasilje, kasneje ne more spomniti podrobnosti dogajanja. Pritožba pa niti ne pojasni, o katerih okoliščinah naj oškodovanka ne bi izpovedovala skladno. Prav tako ji ni mogoče pritrditi, ko navaja, da izveden dokazni postopek ni pokazal, da je obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj in da se temu ni mogla izogniti. Oškodovanka je pojasnila svoje občutke ponižanosti in prestrašenosti, ki so jih ji povzročila ravnanja obdolženca in povedala, da se ga še vedno boji, saj jo je strah, da bi bil nad njo ponovno nasilen, sprejemljivo pa je opisala tudi, da se je zaradi nasilnega ravnanja obdolžencu umikala in se nato z otrokoma od njega odselila, kar je tudi okoliščina, ki potrjuje, da jo je s svojim ravnanjem spravil v položaj podrejenosti. Ocena pritožbe, da dokazni postopek ni potrdil, da je bila oškodovanka ogrožena, ponižana in se je obdolženca zaradi njegovih ravnanj bala, ter da se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo, je zmotna. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje, kot je že bilo obrazloženo, o tem podalo razumne in tehtne razloge. Pritožba zato tudi nima prav, ko trdi, da je med obdolžencem in oškodovanko šlo le za prepire in da obdolžencu očitano zalezovanje ne zadostuje za zaključek, da je izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

13. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

14. Pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bilo obdolžencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjeno v času trajanja družinske skupnosti, drugo, ki je bilo storjeno po njenem razpadu, pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, čeprav gre za ravnanje, ki je časovno enovito, izvrševano v neprekinjenem obdobju od aprila 2021 do 2. 11. 2022, izvrševano z istim obdolženčevim motivom in odnosom do podrejene oškodovanke, ki ga razmejuje le njena odselitev z otroki iz skupnega doma. Obdolžencu zato ne gre očitati izvršitve dveh kaznivih dejanj, temveč njegovo ravnanje predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini, storjeno v temeljni obliki po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Takšna pravna kvalifikacija pa pri odmeri kazenske sankcije zahteva upoštevanje dejstva, da v določenem času obdolženec kaznivega dejanja nasilja v družini ni izvrševal več v družinski skupnosti, temveč po njenem razpadu, za kar je v zakonu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 predpisana nižja kazen kot za kaznivo dejanje po prvem odstavku tega člena. Obdolženčevo ravnanje v vsem navedenem obdobju je pravno in življenjsko gledano predstavljalo celoto, posamezna ravnanja v tem času pa sestavni del te celote.¹ Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ravnanje, opisano v točkah I/1 in I/2, pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika, v posledici spremenjene pravne opredelitve pa je v izrečeni pogojni obsodbi obdolžencu zanj določilo eno kazen zapora, ki je nižja, to je eno leto zapora, ter krajšo preizkusno dobo dveh let.

15. V tako določeni kazni se ustrezno odražajo teža storjenega kaznivega dejanja in obdolženčeva krivda ter olajševalni in obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi že navedeno dejstvo, da je obdolženec sorazmerni del kaznivega dejanja izvrševal v času, ko je družinska skupnost obdolženca in oškodovanke že razpadla in je v tem primeru predpisana nižja kazen. Olajševalni okoliščini, da obdolženec še ni bil obsojen za kaznivo dejanje in da skrbi za mladoletna otroka, se v tako določeni kazni in preizkusni dobi v izrečeni pogojni obsodbi ustrezno odražata, pritožba pa ob navedenih še poudarja, da je obdolženec redno zaposlen in osebnostno urejen ter mu je moč zaupati. Teh okoliščin, ki jih navaja pritožba, pa glede na vrsto in težo kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženec, ni mogoče upoštevati kot olajševalnih.

16. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, potem ko ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

17. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča deloma odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Prim.: Sodba VSM II Kp 19459/2021 z dne 13. 11. 2024 in sodba VSM II Kp 33899/2017 z dne 8. 11. 2023.