121. člen ZKP

Prvi odstavek 60. člena ZKP in prvi odstavek 161. člena ZKP sicer izrecno ne določata, da bi moral državni tožilec v primeru izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, tega osebno vročiti oškodovancu, vendar le to terjata načeli pravičnosti in enakega varstva pravic, navedeno pa potrjuje tudi sodna praksa.

Po 376. členu ZKP vroči sodišče prve stopnje izvod pritožbe nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. V obravnavani zadevi oškodovanca nista nasprotni stranki obdolžencu, temveč je to državni tožilec, prav tako pa nista nasprotni stranki državnemu tožilcu. Vročitve pritožbe obdolženčevega zagovornika oškodovancem oziroma njihovemu pooblaščencu, da bi nanjo odgovorili, kadar ne gre za oškodovanca kot tožilca, zakon ne predvideva, prav tako se oškodovancu oziroma njegovemu pooblaščencu zaradi podaje odgovora ne vroči pritožba državnega tožilca.

S tem ko je prvo sodišče nalog za plačilo sodne takse vročilo oškodovancu kot tožilcu in ne njegovemu pooblaščencu, je kršilo določbe kazenskega postopka iz tretjega odstavka 121. člena ZKP.

Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno. Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.

V primeru, ko je sodišče prve stopnje zasebni tožilki vročalo predmetno odločbo v nasprotju z določili tretjega odstavka 121. člena ZKP, zasebna tožilka ni dolžna povrniti sodišču stroškov vročanja po pooblaščenem vročevalcu, saj so bili nepotrebni.

ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka. Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.

Neposredna vročitev samo zasebnemu tožilcu, ki ima pooblaščenca, ni procesno veljavna. Ker vročitev poziva za plačilo sodne takse ni bila opravljeno pravilno, rok za podajo predloga za oprostitev plačila sodne takse sploh še ni začel teči.

Če obsojenec sodišču ne sporoči spremembe naslova oziroma prebivališča, sodišče sodbo pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

Če ima oškodovanec kot tožilec pooblaščenca, se pisanja vročajo samo pooblaščencu, stvar pooblaščenca pa je, da o tem obvesti osebo, ki jo zastopa, zato neposredna vročitev samo osebi, ki ima pooblaščenca, ni procesno veljavna.

Ker iz dopisa zasebnega tožilca ne izhaja, da namerava zaradi smrti pooblaščenke v kazenskem postopku nastopati sam, temveč očitno s pooblaščencem, sodišče prve stopnje glavne obravnave ne bi smelo razpisati in nanjo povabiti le zasebnega tožilca. Statut Odvetniške zbornice Slovenije v 73. členu določa, da če odvetnik umre ali mu preneha pravica opravljanja odvetniškega poklica, se določi prevzemnik njegove pisarne z odločbo o izbrisu iz imenika odvetnikov, prevzemnik odvetniške pisarne pa je dolžan čimprej, najpozneje pa v roku 60 dni, obvestiti stranke o prenehanju opravljanja odvetniškega poklica njihovega bivšega zastopnika in jim dati na razpolago spise v njihovih zadevah z opozorilom, da posle, ki jih je vodil njihov bivši zastopnik, lahko same nadaljujejo ali pooblastijo drugega odvetnika, določa pa tudi, da je prevzemnik odvetniške pisarne dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila.

Zakoniti zastopnik zasebnega tožilca ni povzročil stroškov z vročanjem vabila po pooblaščenem vročevalcu, ker vabila, ki mu ga je sodišče poslalo za glavno obravnavo ni prevzel, saj bi ga moralo sodišče vabiti po pooblaščencu, ki ga je imel od vložitve zasebne tožbe.

Šteje se, da je bil zasebni tožilec na gl. obravnavo v redu povabljen tudi v primeru, ko je vabilo prevzel odvetnik, s katerim ima pooblaščenec zasebnega tožilca skupno pisarno in med njima velja dogovor oz. medsebojna privolitev, da sprejemata sodna pisana drug namesto drugega.

Poslano opravičilo pooblaščenca zasebnega tožilca, da se glavne obravnave ne bodo mogli udeležiti, ne zavezuje sodišča prve stopnje, da bi moralo glavno obravnavo preklicati, saj je bil na prejšnji obravnavi zasebni tožilec seznanjen z datumom in posledicami svojega izostanka ter je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da niti zasebni tožilec niti njegovi pooblaščenci na glavno obravnavo niso pristopili, kazenski postopek s sklepom ustavilo, ker je štelo, da je zasebni tožilec tožbo umaknil.

S tem, ko sodišče prve stopnje na glavno obravnavo, na kateri je prišlo do umika obtožnega predloga, pooblaščenca oškodovanke ni vabilo, je prekršilo določbe ZKP, to pa je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje.

Po določbi 2. odstavka 180. člena ZKP je sicer treba sklep o ustavitvi preiskave poslati oškodovancu, vendar je treba to določbo razlagati v povezavi z določbo 3. odstavka 121. člena ZKP, namreč, da je treba v primeru, ko ima oškodovanec pooblaščenca, vročati pisanja pooblaščencu.

Obdolženec na glavno obravnavo v skrajšanem postopku ni bil pravilno vabljen, kar je eden od zakonskih pogojev za sojenje v nenavzočnosti (3. odst. 442. člena ZKP): Vabila na glavno obravnavo ni prejel osebno, iz povratnic pa izhaja, da ni bila opravljena niti tako imenovana strožja nadomestna vročitev (121. člen ZKP), po kateri mora vročevalec ob neuspeli vročitvi poskrbeti za posebno pisno obvestilo ter ponoviti poskus osebne vročitve in hkrati navesti razmerje med naslovljencem in dejanskim prevzemnikom pisanja. Vprašljiva je tudi ocena, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila potrebna. Sodišče je namreč brez obdolženčeve navzočnosti izvajalo nove dokaze (ogled kraja nezgode, zaslišanje tretjega izvedenca), in ker je obdolženec med postopkom ugovarjal vsem izvedenskim mnenjem, je bil ob sojenju v odsotnosti prikrajšan za pravico do obrambe in pri izvedbi kontradiktornega postopka.