VDSS Sodba Psp 205/2025

1. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožeče stranke nosi tožeča stranka sama.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 12. 2024 in št. ... z dne 11. 7. 2024 ter zadevo vrnilo tožencu v novo upravno odločanje. Odločilo je, da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo in da toženec nosi potrebne stroške tega postopka v celoti.

2. Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožencu naloži plačilo stroškov postopka, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni. Za tožnika ni sporna odločitev o odpravi odločb toženca, vendar opozarja, da predmetno razmerje ne predstavlja področja upravnega odločanja in da za odločanje o vprašanju, ki ga s predmetno zadevo poskuša urejati toženec, nima pristojnosti. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 362/2007 potrdilo, da v primerih 93. člena ZZVZZ ne gre za upravno odločanje. Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj je postopkovno posebej zakonsko urejeno. Zaradi tega je po prepričanju tožnika odločitev sodišča, ki tožencu o tem vprašanju nalaga ponovno upravno odločanje in izdajo upravne odločbe v roku 30 dni, nepravilno. Gre že za drugi postopek v zvezi s predmetno zadevo (sedanji opr. št. II Ps 105/2025 in predhodni II Ps 1171/2022). Tožniku ponovni postopek povzroča nevšečnosti in stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se pritožuje zoper sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma vrne zadevo naslovnemu sodišču v ponovno odločanje. Zaključek sodišča, da bi moralo biti odločanje o vračilu nadomestila plače predmet ločenega postopka, je pravno zmoten in neekonomičen. Veljavni predpisi ne prepovedujejo, da upravni organ z isto odločbo odloča o zahtevku predlagatelja in po uradni dolžnosti. Obe odločitvi imata isto pravno sredstvo, pritožbo. Na enak način se ugotavljajo dejstva, relevantna za odločitev. Naslovno sodišče je slednje pri sprejemu odločitve prezrlo in sprejelo pravno zmoten zaključek. V IV. točki izreka je odločitev sprejeta po uradni dolžnosti, v delu od I. do III. točke izreka pa je odločeno o zahtevku tožnika, ki mu je delno ugodeno. Sprejeta odločitev je v izpodbijanih odločbah obrazložena, zato ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločbe. Zgolj izostanek navedb v uvodu izpodbijane odločbe, da se postopek vodi tudi po uradni dolžnosti, ne more biti razlog, da je sodišče zadevo tožencu vrnilo v odločanje. Takšno stališče sodišča vodi v neupravičeno podaljševanje postopkov. Vsa dejstva in okoliščine je toženec že ugotovil ter na podlagi slednjih sprejel odločitev v izpodbijanih upravnih odločbah. Ker se dejansko stanje in ustrezna pravna podlaga nista spremenila od trenutka izdaje prvostopenjske odločbe v prejšnjem postopku, upravni organ tudi v ponovljenem postopku ne bo imel nobenega razloga za sprejem drugačne odločitve, kot v že končanem postopku. Sodišče bi moralo sprejeti vsebinsko odločitev. V nasprotju z načelom ekonomičnosti in na temelju napačne uporabe materialnega prava, je sodišče odločitev prepustilo tožencu, ki je odločitev že sprejel, pri kateri v celoti vztraja. Pravno zmoten je zaključek sodišča, da bi moral toženec ugotavljati, ali so podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za obnovo postopka po 263. členu ZUP, temveč za vračilo že plačanih zneskov nadomestil iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Deseti odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih in 93. člen ZZVZZ predstavlja podlago za nepriznanje pravice do nadomestila plače, kot tudi podlago za odvzem (vračilo) že priznanega nadomestila plače. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik pred izplačilom nadomestil s strani toženca (prvo izplačilo s strani toženca je bilo izvedeno 29. 12. 2020) že pridobil pravico do izplačila dela nadomestila plače iz drugih naslovov (stečajnem postopku in pri skladu A.). Te zneske, ki so opredeljeni v odgovoru na tožbo ter v izpodbijanih upravnih odločbah, so bili tožniku sicer izplačani po izplačilu s strani toženca. Pri odločitvi je potrebno upoštevati tudi zneske, katerih izplačilo je bilo že priznano, saj je v teh primerih potrebno le še dejanje nakazila, pravna podlaga za izplačilo že obstaja. Drugačno tolmačenje bi lahko pomenilo obid zakonske določbe, saj bi tožnik prejel izplačila nadomestila plače za isto obdobje iz različnih naslovov. Tožnik je prejel nekaj, kar mu ne pripada in je v skladu s 93. členom ZZVZZ ter 190. členom OZ dolžan vrniti. Gre za verzijsko terjatev iz naslova povračila neupravičeno prejetih denarnih dajatev po ZZVZZ, ki odkazuje na uporabo OZ. Tožnik dvojnega plačila niti ne prereka, z izplačilom zneskov nadomestila plače do višine, ki jih je tožnik prejel na podlagi drugih odločb, pa je bilo nesporno obogaten, toženec pa prikrajšan. Do navedenih bistvenih trditev toženca se naslovno sodišče pri podaji zaključka, da bi moral toženec ugotavljati, ali so podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP, sploh ni opredelilo, zato je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo postopka.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženčeve pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Na podlagi 28. in 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ima zavarovanec med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni pravico do nadomestila plače. V skladu z 229. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila), sprejetim na podlagi 100. člena ZZVZZ, se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela in druge denarne dajatve izplačujejo brez posebnih zahtevkov ali vlog. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Toženec povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka, ki mu mora biti priložena ustrezna dokumentacija. Toženec zagotavlja pravico do nadomestila plače svojim zavarovancem tako, da njihovim delodajalcem refundira sredstva za neposredna izplačila na podlagi podatkov in dokumentacije delodajalca. V tem primeru ne gre za upravno odločanje, temveč za neposredno nakazilo denarnih zneskov zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec. Določilo desetega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), pa določa, da če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v določenem roku, toženec izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače, ki se izplača v breme zdravstvenega zavarovanja. Toženec izvede plačilo na zahtevo delavca, ki jo le-ta lahko vloži, če v 8-dnevnem roku ne prejme pisnega obvestila delodajalca o njeni vložitvi. V 85. členu ZZVZZ je določeno, da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če s tem zakonom ni določeno drugače. Vendar ZZVZZ posebej ureja povračilo škode, ki nastane tožencu.¹ Na podlagi 93. člena je zavarovana oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek. Pri tem 90. člen ZZVZZ izrecno določa, da se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. Če zavod ugotovi, da je nastala škoda na podlagi 92. člena ZZVZZ zahteva od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Če škoda ni povrnjena uveljavlja zavod odškodninski zahtevek pri pristojnem sodišču.

8. Iz predhodno izvedenih upravnih in sodnih postopkov je mogoče povzeti, da je bil tožnik od oktobra 2017 do julija 2018 začasno nezmožen za delo, za kar mu je pripadlo nadomestilo plače. Ker mu delodajalec teh nadomestil ni izplačal, je tožnik pri tožencu vložil tri zahtevke za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od oktobra 2017 do julija 2018.² Toženec je po tožnikovi vložitvi zahtevkov in pred izdajo sporne odločbe za vsako posamezno izplačilo, tožniku poslal obvestilo o izplačilu nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela ter ga poučil, da lahko zavarovanec v roku 8 dni po prejemu obvestila zahteva izdajo odločbe, če se z višino nadomestila ne strinja. Zahteve za izdajo odločbe tožnik ni vložil. Z višino nadomestila v obvestilu se je strinjal in je zato višina nadomestila med strankama nesporna. Ker je bil toženec z izplačilom nadomestila plače med začasno zadržanostjo v zamudi, je tožnik zoper toženca vložil dva izvršilna predloga, na podlagi katerih je sodišče ugodilo in izdalo sklepa o izvršbi. Toženec je na podlagi pravnomočne sodne odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani tako priznane zneske izplačal. Dne 25. 10. 2021 pa je toženec izdal prvostopenjsko odločbo, s katero je v 1. točki izreka odločil, da je tožnik upravičen do neposrednega izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela v specificirani višini, v 2. točki izreka, da je bilo tožniku že izplačano neposredno nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela za posamezni mesec v spornem obdobju v navedeni višini in da ni upravičen do razlike med že izplačanim nadomestilom iz 2. točke izreka in zneskom nadomestila, do katerega je upravičen iz 1. točke izreka, v skupni višini navedeni v 3. točki izreka. V 4. točki izreka je ugotovil, da je tožnik neupravičeno pridobil izplačano neto nadomestilo v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožba tožnika je bila z dokončno odločbo z dne 3. 11. 2022 zavrnjena. Tudi po presoji prvostopenjskega sodišča je bil tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb zavrnjen. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in vrnilo zadevo tožencu v novo odločanje.

9. Toženec je 11. 7. 2024 izdal odločbi, iz katerih je ponovno razvidno, da se je postopek začel na zahtevo tožnika, v 1. točki izreka navedel tožnikove vloge, v 4. točki prvostopenjske odločbe, pa je ponovno navedel, da je tožnik dolžan izplačani znesek preveč izplačanega nadomestila vrniti tožencu. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločbi odpravilo in vrnilo tožencu v novo odločanje. Ugotovilo je, da ni razvidno, da bi tožnik postavil zahtevek za izplačilo, zaradi česar ni osnove za odločanje po predlogu in gre za bistveno kršitev pravil postopka skladno s prvim odstavkom 237. člena ZUP ter poseg v pravice tožnika brez predhodne možnosti izjave. Hkrati je ugotovilo, da bi odločanje o vračilu nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo moralo biti predmet ločenega postopka. Vrnilo je tožencu zadevo v odločanje, da ugotovi vsa relevantna dejstva in okoliščine ter odloči o zahtevah tožnika za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za mesec november 2017 do meseca julija 2018. In ta sodba je predmet pritožbenega preizkusa.

1. Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.³ Slednje je za ta spor ključno.

2. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o zmotnem in neekonomičnem zaključku sodišča, da bi moralo biti odločanje o vračilu nadomestila plače predmet ločenega postopka. Ključno je določilo desetega odstavka 137. člena ZDR-1 in 93. člena ZZVZZ, ki ureja možnost verzijskega zahtevka skladno z določili OZ o neupravičeni obogatitvi, zato toženec ne more sam odločati o upravičenosti verzijskega zahtevka. V zvezi s tem ni nepomembna ugotovitev sodišča, da iz izpodbijanih odločb toženca ni razvidno ali je bil postopek uveden na zahtevo ali po uradni dolžnosti, kot skuša predstaviti toženec. V obrazložitvi izpodbijanih odločb je ponekod razvidno razlogovanje, da je odločba izdana na zahtevo zavarovanca, ponekod pa po uradni dolžnosti.⁴ Sodišče je v 6. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da če ima toženec do tožnika zahtevek po povračilu denarnih sredstev, o njemu ne more odločiti v postopku, za katerega zatrjuje, da ga vodi na podlagi njegove zahteve. Na podlagi izvedenega postopka je zaključiti, da tožnik ni podal nobenega zahtevka, o katerem bi moral toženec izdati odločbe. Toženec, ki je organ z javnimi pooblastili mora pri odločanju jasno navesti podlage za svoje odločanje, kar vključuje tudi opredelitev, ali odloča na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti.

3. Že v predhodno izvedenem sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da sta odločbi toženca glede spornega predmeta procesno pomanjkljivi, na kar opozarja sodišče v 5. točki obrazložitve, saj ni bilo razvidno, o katerih zahtevah tožnika je bilo odločeno na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na tej osnovi priznal kakšno pravico. Pri odločanju je potrebno določno navesti podlage za svoje odločanje,⁵ saj so za vsako od teh postopanj možni drugačni ugovori stranke. V nasprotnem je lahko kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica stranke do sodelovanja, na kar pravilno opozarja tožnik. Opredelitev podlage postopanja v upravni odločbi ni sama sebi namen, temveč je namenjeno procesni varnosti strank.⁶ Na slednje je bilo opozorjeno že v sodbi VDSS Psp 57/2024 z dne 14. 5. 2024, v kateri sta bili presojani odločbi toženca z dne 3. 11. 2022 in 25. 10. 2021.

4. Pritožbene trditve, da je tožnik že pred izplačilom spornih nadomestil s strani toženca pridobil pravico do izplačila dela nadomestila plač iz drugih naslovov v stečajnem postopku in pri skladu A., pa kot pravilno opozarja tožnik ne morejo biti presojane v izpodbijanih odločbah. Določba 10. odstavka 137. člena ZDR-1 določa, da če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v določenem roku, toženec izplača zapadlo neizplačano plačo neposredno delavcu, ki se izplača v breme zdravstvenega zavarovanja. Zakonska dikcija določa izplačilo in ne nakazilo.

5. O trditvah toženca, da je tožnik prejel nekaj, kar mu ne pripada in kar je v skladu s 93. členom ZZVZZ v zvezi s 190. členom OZ dolžan vrniti, se sodišče ni bilo dolžno opredeljevati, saj ne gre za postopek po drugem odstavku 7. člena ZDSS-1. Tožnik pri tožencu ni podal zahteve za izdajo izpodbijanih odločb, saj do toženca nima nobene zahteve iz naslova izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela v letih 2017 in 2018, ki so bila nenazadnje že realizirana. Tožnik je izplačilo nadomestila prejel na podlagi sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je bilo v kondemnatornem delu pravnomočno odločeno o tožnikovi pravici. Do toženca tožnik nima nobene zahteve več in je povsem prepričljivo tožnikovo zatrjevanje, da zahtev ni podal. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je toženec izdal izpodbijane odločbe na zahtevo tožnika.

1. Neutemeljena je pritožba tožnika, da bi moralo sodišče odpraviti odločbe brez vrnitve v novo upravno odločanje, ker za upravno odločanje ni podlage. Ker 93. člen ZZVZZ izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz naslova neutemeljenih izplačil kot obligacijski zahtevek, je izključeno upravno odločanje toženca kot zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače. Pa vendar presodi ugotovitev sodišča v 6. točki obrazložitve, da ni mogoče preizkusiti obstoja pogojev za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je toženec v obrazložitvi dokončne odločbe 3. 11. 2022 med drugim pavšalno skliceval tudi na pogoje za obnovo postopka, s čimer je očitno skušal utemeljiti izdajo izpodbijanih odločb že v sodnem postopku pod II Ps 1171/2022 z dne 29. 11. 2023 v zvezi s sodbo VDSS Psp 57/2024 z dne 14. 5. 2024.⁷ Pa vendar kot pravilno ugotavlja sodišče, niti v kasneje izdanih odločbah, ki so predmet presoje tega sodnega postopka, ni mogoče ugotoviti, ali so sploh podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP in v zvezi s katero zadevo.⁸

2. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženec ne more ponovno odločati, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, od predhodno izdanih odločb, nista spremenili. Razlog za ponovno odločanje je v pomanjkljivosti izpodbijanih odločb, zaradi katerih ni mogoče preizkusiti ali sploh obstoji pristojnost in pravna podlaga za toženčevo odločanje. Sodišče je v predhodnem postopku opozorilo, da se mora toženec opredeliti do pogojev obnove, ker se je toženec v obrazložitvi sam skliceval na obnovo po 263. členu ZUP. Zaradi obrazloženega sta bili s sodbo pritožbenega sodišča Psp 57/2024 z dne 14. 5. 2024 izpodbijani odločbi toženca z dne 3. 11. 2022 in 25. 10. 2021 odpravljeni in zadeva vrnjena v novo upravno odločanje.

3. Sodišče je v tem socialnem sporu ugotovilo, da toženec napotila sodišča, izraženega v sodbi Psp 57/2024 z dne 14. 5. 2024, ni spoštoval in je vztrajal pri svojem zmotnem stališču, zaradi česar je izpodbijani odločbi ponovno odpravilo in tožencu naložilo, da v ponovljenem upravnem postopku ugotovi vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine, za katere zatrjuje, da so podlaga za odločanje po uradni dolžnosti ter svojo odločitev obrazloži skladno z določbami ZUP v obrazložitvi upravne odločbe.

4. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

5. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

6. Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča (155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Določilo 88. člena določa, da ima toženec pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je škoda nastala zato, ker zavod ni dobil podatkov ali je dobil neresnične podatke o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do zdravstvenega zavarovanja. Ob pogojih, da je bila pravilne podatke dolžna posredovati zavarovana oseba, lahko za odškodnino zahteva neposredno od nje.
² 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021.
³ Prim. sodba VSRS VIII Ips 362/2007 z dne 29. 1. 2009.
⁴ Toženec je v sami odločbi izrecno zapisal, da je sporno odločbo z dne 11. 7. 2024 izdal na zahtevo zavarovanca, zato je neutemeljena trditev toženca, da naj bi bila odločba delno izdana po uradni dolžnosti.
⁵ Kar nenazadnje vključuje opredelitev, ali odloča na zahtevo ali po uradni dolžnosti.
⁶ Kadar gre za izdajo odločbe v upravnem postopku, brez procesne osnove oziroma za postopanje brez zahteve stranke, se mora kot taka presojati v okviru bistvenih kršitev določb postopka 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
⁷ Izpodbijani odločbi toženca z dne 3. 11. 2022 in 25. 10. 2021.
⁸ Preizkusiti, ali je odločanje po uradni dolžnosti pravočasno, saj pri tem je organ vezan na enomesečni rok, ki ga zakon določa v 263. členu ZUP. Obnova postopka, ki lahko edino utemelji postopanje po uradni dolžnosti, se lahko predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, na ta rok pa je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.