90. člen ZZVZZ

Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec. Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.

Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.

V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, da navede vsa pravno relevantna dejstva oziroma dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, pomeni, da ni izkazana sklepčnost tožbe, ki je pogoj za utemeljenost zahtevka.

Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

Po mnenju pritožbenega sodišča delavcem ni mogoče očitati prispevka k nastali škodi. Delavcu, ki je dolžan opraviti svoje delo, ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ni organiziral na varen način, dela pa drugače ni bilo mogoče opraviti. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku na prvi stopnji, delavci določenega dela niso mogli opraviti drugače kot s hojo po salonitnih ploščah. Pri polaganju PVC folije (teže cca 70 kg, ena rola je imela 40 m2) je namreč šlo za timsko delo treh delavcev (en delavec je delal luknje na traku, drugi je to pritrjeval, tretji pa varil folijo). Ker na drugačen način dela niso mogli opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da so vedeli, da se na salonitnih ploščah ne bi smeli zadrževati, kar naj bi delavcem očital tudi izvedenec. Med tovrstnim delom, tudi med (5 minutnim) odmorom, bi morali biti delavci ustrezno varovani v skladu s predpisi, pa niso bili. Če bi delodajalec sprejel ustrezne ukrepe, že zgolj tako, da bi na streho namestil sidrišča in zagotovil, da bi uporabljali varovalno opremo, bi s tem preprečil poškodbo delavcev, kar je potrdil tudi izvedenec v dopolnilnem mnenju.

Kadar formalni delodajalec napoti delavca na delo k uporabniku, za škodo poleg uporabnika ne odgovarja zgolj zato, ker ima sklenjeno delovno razmerje z delavcem. Njegova odgovornost je podana le tedaj, če mu je mogoče očitati protipravno in krivdno ravnanje, ki je bilo v vzročni zvezi s poškodbo delavca.

Za zadosti opredeljene trditve v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka pravilno predlagala dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu, saj je svoje trditve, ki jih je opredelila, v nasprotju z zmotnim pritožbenim stališčem, že na nivoju konkretnosti, morala še dokazati. Tako ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka šele na podlagi izvedenega dokaza nato podala trditve (informativni dokaz, ki je v procesni teoriji in praksi nedovoljen dokaz) kot zmotno meni pritožba. Trditveno breme se nanaša na dejstva kot del procesnega gradiva, ne pa na pravno podlago, ki je toženki celo ni treba navajati. Sklepčnost tožbe je vprašanje materialnega prava in ne procesno pravno vprašanje. Pri sklepčnosti gre za abstraktno vprašanje ali bi sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi. Pritožba zmotno meni, da je že z zagotovitvijo minimalnih varnostnih pogojev delodajalec izpolni svojo dolžnost zagotavljanja varnih pogojev dela in se s tem ekskulpira morebitne odškodninske odgovornosti za škod

Za oprostitev odgovornosti delodajalca za poškodbo pri delu zadošča, če je nadzor sorazmeren z zahtevnostjo opravila.

Sodišče mora izvedensko mnenje - upoštevajoč ostale ugotovljene relevantne okoliščine - kritično presoditi, tudi sicer pa je naloga sodišča (in ne izvedenca), da oceni (so)odgovornost udeležencev. Vsak ukrep, ki bi bil usmerjen v varnejše delo, bi na splošno povečal varnost delavcev, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, in to ne glede na to, ali so posamezni ukrepi izrecno zakonsko predpisani. Toženi stranki je zato mogoče očitati, da ni zagotovila varnega dostopa in zadrževanja na delovnem območju ter da je dopustila, da je v nevarno območje vstopil delavec brez ustrezne opreme, delovna oprema pa ni bila nameščena in uporabljena, da bi se odvrnila nevarnost za poškodbe delavcev.

Zgolj na podlagi obvestila, da se toženec nahaja v tujini in da je pooblaščenko poklical po telefonu, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje o upravičenosti razloga za nepristop toženca na narok. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V konkretnem primeru je bil toženec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu. Na kakšen način je storil kaznivo dejanje, izhaja iz izreka kazenske sodbe, na katerega je pravdno sodišče v konkretnem primeru vezano, ker je predpostavka protipravnosti in krivdnega ravnanja toženca vsebovana v njegovi kazenski odgovornosti za kaznivo dejanje.

V okvir besedne zveze „škoda povzročena s kaznivim dejanjem“ iz prvega odstavka 377. člena ZOR se umesti tudi škode, do povrnitve katere je ZZZS upravičen po določbah ZZVZZ (86. in 91. člen ZZVZZ), če je bila poškodba zavarovanca ZZZS povzročena s kaznivim dejanjem.

Tožena stranka zagotavlja pravico do nadomestila plače svojim zavarovancem tako, da njihovim delodajalcem refundira sredstva za neposredna izplačila na podlagi podatkov in dokumentacije delodajalca. Ne gre za upravno odločanje, temveč za neposredno nakazilo denarnih zneskov zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz naslova neutemeljenih izplačil v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje tožene stranke kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.

Splošna dolžnost delodajalca, ki doslej med pravdnima strankama ni bila sporna, da mora skrbeti za to, da delavci med delovnim časom ne uživajo alkoholnih pijač, ne pomeni obenem dolžnosti, da zagotavlja popolen nadzor v prid preprečavnju popivanja med delovnim časom ali da celo izvaja nadzor nad morebitno vinjenostjo delavcev. Poleg tega morebitna opustitev oziroma premajhna skrbnost glede splošne dolžnosti delodajalca, da skrbi za to, da delavci na delovnem mestu ne bi uživali alkoholnih pijač, ne bi mogla biti v vzročni zvezi z nastalo škodo. Kot je bilo že obrazloženo, smisel te dolžnosti delodajalca ni v zagotavljanju varnosti delavcev kot udeležencev prometa na poti domov po zaključku delovnega časa.

Odgovornost tožene stranke za z njeni delavki izplačanim nadomestilom OD ter s povrnitvijo stroškov specialističnih storitev in pregledov v bolnici tožeči stranki povzročeno vtoževano škodo ne more biti objektivna, temveč bi lahko bila le krivdna, če tožena stranka na rezalno navijalnem stroju res ne bi izvedla za varnost ljudi, še pred obravnavano delovno nesrečo, predpisanih oz. odrejenih ustreznih ukrepov varstva pri delu. Ker je bila delavka tožene stranke zaslišana kot "priča" le pri tožeči stranki, ne pa tudi pred sodiščem, je zato sodišče prve stopnje kršilo načeli ustnega in neposrednega obravnavanja, ko je njeno izjavo vzelo za podlago izpodbijane sodbe.