92. člen ZZVZZ

Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.

Sodišče mora izvedensko mnenje - upoštevajoč ostale ugotovljene relevantne okoliščine - kritično presoditi, tudi sicer pa je naloga sodišča (in ne izvedenca), da oceni (so)odgovornost udeležencev. Vsak ukrep, ki bi bil usmerjen v varnejše delo, bi na splošno povečal varnost delavcev, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, in to ne glede na to, ali so posamezni ukrepi izrecno zakonsko predpisani. Toženi stranki je zato mogoče očitati, da ni zagotovila varnega dostopa in zadrževanja na delovnem območju ter da je dopustila, da je v nevarno območje vstopil delavec brez ustrezne opreme, delovna oprema pa ni bila nameščena in uporabljena, da bi se odvrnila nevarnost za poškodbe delavcev.

Tožena stranka zagotavlja pravico do nadomestila plače svojim zavarovancem tako, da njihovim delodajalcem refundira sredstva za neposredna izplačila na podlagi podatkov in dokumentacije delodajalca. Ne gre za upravno odločanje, temveč za neposredno nakazilo denarnih zneskov zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz naslova neutemeljenih izplačil v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje tožene stranke kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima specialne odškodninske določbe o tem, kdaj ima zavod pravico zahtevati povrnitev škode. Zato tečejo zamudne obresti šele od dneva, ko preteče rok, v katerem zahteva zavod od upravičenca povrnitev škode. V tem primeru torej ne pride v poštev določba 186. čl. ZOR, po kateri se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

ZZVZZ povračilni zahtevek zdravstvenega zavoda (ali zavarovalnice - glej 62. člen citiranega zakona) ureja drugače, kot ureja odškodnino za premoženjsko škodo, izraženo v denarju, za neposrednega oškodovanca po Zakonu o obligacijskih razmerjih v poglavju o povračilu gmotne škode (185. člen in nadaljnji). Pritožba zmotno meni, da sta tožnici vstopili v pravice svojih zavarovancev, pri čemer se očitno sklicuje na določilo 1. odstavka 939. člena ZOR in 186. člena ZOR. Tožnici, katerih odškodninske zahtevke specialno ureja zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče, sta proti toženi stranki uveljavili svoja odškodninska zahtevka (glej 2. odstavek 92. člena citiranega zakona) in je vprašanje zamude treba presojati po določbah ZOR o dolžniški zamudi in ne po določbah ZOR, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po obligacijskopravnih določilih.

Odgovornost tožene stranke za z njeni delavki izplačanim nadomestilom OD ter s povrnitvijo stroškov specialističnih storitev in pregledov v bolnici tožeči stranki povzročeno vtoževano škodo ne more biti objektivna, temveč bi lahko bila le krivdna, če tožena stranka na rezalno navijalnem stroju res ne bi izvedla za varnost ljudi, še pred obravnavano delovno nesrečo, predpisanih oz. odrejenih ustreznih ukrepov varstva pri delu. Ker je bila delavka tožene stranke zaslišana kot "priča" le pri tožeči stranki, ne pa tudi pred sodiščem, je zato sodišče prve stopnje kršilo načeli ustnega in neposrednega obravnavanja, ko je njeno izjavo vzelo za podlago izpodbijane sodbe.

Uveljavitev odškodninskega zahtevka proti zavarovalnici povzročitelja škode ni tak poslovni dogodek, ki bi ga upnik lahko uveljavljal s fakturo, zato izdana faktura torej nima tistih lastnosti, da bi veljavno služila kot podlaga iz člena 23 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, saj ne gre za listino iz medsebojnega poslovanja in zato nima lastnosti verodostojne listine.