31. člen ZZVZZ

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v osnovo za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela v breme Zavoda šteje tudi poračun plač, ki se nanaša na obdobje, relevantno za obračun nadomestila, čeprav je izplačan po poteku tega obdobja (oziroma v naslednjih koledarskih mesecih ali letih).

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. V zvezi z dodatki je med strankama sporen dodatek za izravnavo. Če se delavcu prizna razlika v plači na podlagi 44. člena ZDR-1, to ne pomeni, da je delavec s tem napredoval oziroma sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja, ker tožnica ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Tožnica bi od uvedbe univerzalnih okenc morala imeti s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I in prejemati plačilo za delo za to delovno mesto, saj se od takrat glede na ugotovitev sodišča prve stopnje delo med obema delovnima mestoma ni več razlikovalo. Delavec, ki dokaže, da je v določnem obdobju opravljal višje vrednoteno delo, je za celotno to obdobje upravičen do višjega plač

Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.

Glede na to, da je tožnica neprekinjeno začasno zadržana od dela (v bolniškem staležu) od 18. 5. 2017 dalje, ureditev, kot izhaja iz 34. člena ZIUZDS, velja za naprej, torej za čas, ko je začasna zadržanost od dela nastala v času od 1. 1. 2024 dalje, nikakor pa ne za nazaj. V tem primeru ZIUZDS za odločitev v tej zadevi ni odločilen. Kot izhaja iz 57. člena (prehodna določba) navedenega zakona, kjer je urejen prehod na spremenjeno ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela, se ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme zdravstvenega zavarovanja iz 33. člena tega zakona, osnove za nadomestilo in nadomestila iz 34. člena tega zakona ter nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme delodajalca iz spremenjenega tretjega in četrtega odstavka 137. člena ZDR-1, uporablja za začasno zadržanost od dela za čas od 1. 1. 2024 dalje.

Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 OZ. Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen ZUTD. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje zač

Tožena stranka je imela ne glede na datum vročitve prepisa skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa zoper pravilnost prepisa poda ugovor, ki pa ga ni vložila, zato je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana (286.a člen ZPP). Plačilo nadomestila za čas do 30 delovnih dni oziroma njegova višina je neposredno vezana na v upravnem postopku (ali socialnem sporu) ugotovljen vzrok začasne nezmožnosti za delo. S tem, ko je sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovitve drugačnega vzroka za začasno nezmožnost za delo, tožniku prisodilo vtoževano razliko nadomestila, je dejansko prevzelo odločanje, ki je v pristojnosti osebnega zdravnika in ZZZS. Sodno varstvo, ki pomeni obid pristojnosti osebnega zdravnika in pristojnosti ostalih deležnikov zavoda, ni dopustno (drugi odstavek 18. člena ZPP). Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.

Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.

V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za začetek prekluzivnega roka za vložitev tožbe šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa ali trenutek, ko se je iztekel 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Tožnik zmotno vztraja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Določilo 275. člena ZPP omogoča, da kadar sodišče meni, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko predsednik senata z odločitvijo o tem počaka tudi do prejema odgovora na tožbo oziroma to stori v pripravljalnem postopku. Določila ZPP načelno omogočajo odločanje o procesnih predpostavkah glede predmeta po predhodnem preizkusu tožbe, če pa gre za kompleksnejša vprašanja, lahko sodišče o teh odloča tudi v nadaljevanju postopka. Tožnik ne zatrjuje, da o upravnem pisanju, ki mu je bilo vročeno v hišni predalček ni bil obveščen, temveč le, da je bil z njim seznanjen kasneje. Opravljene poizvedbe sodišča pri UE D. in UE B. potrjujejo, da je imel tožnik v času vročanja obeh izpodbijanih odločb stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje na naslovu C. cesta 33, D

O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (1

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je provizijski sistem obračunavanja plač zakonit in pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, nima. S povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nezakonitosti odločitve sodišča ter o tem, da pravne veljavnosti in uporabe provizijskega sistema ne določa noben materialni predpis, tožnik zato ne more uspeti niti omajati razlogov sodišča za odločitev o tem, da je bil pri toženi stranki zakonito vzpostavljen in je tudi zanj veljal provizijski sistem obračunavanja plače. V tem sistemu pa samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti minimum pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Zakon ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov, zato je v provizijski sistem vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, pa tudi stroški in druga plačila. Določanje plače na podlagi provizije je dovoljeno tudi v Kolektivni pogodbi dejavnosti zavarovalstva, veljavni v vtoževanem obdobju (7. odstavek 29. člena).

Ker je odločanje o pravici do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).

Glede na materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Vprašanje vzroka za začasno nezmožnost za delo je vprašanje, ki glede na citirano pravno podlago nedvomno predstavlja samostojno pravno kategorijo. Kot takšno je tudi predmet odločanja o glavni stvari, o kateri najprej odloča upravni organ in nadalje (v primeru uporabe nadaljnjih pravnih sredstev) socialno sodišče. V predsodnem postopku in nato v socialnem sporu tako ni nujno, da je sporno razmerje zgolj v tem, ali je delavec (zavarovanec) upravičen do bolniškega staleža v določenem časovnem obdobju, temveč je lahko sporno izključno vprašanje, ali je začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, poškodbe pri delu ali kakšnega drugega vzroka. Delovno sodišče je po načelu prirejenosti na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa v tem postopku vezano, ne more preizkušati pravilnosti izdanih odločb in ni upravičeno poseči vanje ter

Pogoj nekrivde iz citirane določbe 362. člena ZPP res zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker upravičeno ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. To, ali je tožnik upravičen do višjega nadomestila in s tem sam obstoj terjatve med pravdnima strankama, je sporno že od začetka postopka in ključno za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni izpostavilo nobenih novih vprašanj v zvezi z obstojem terjatve, zaradi katerih bi bila toženka v ponovljenem sojenju upravičena do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Toženka bi zato morala že v prvotnem postopku predložiti sporazum in podati ustrezne trditve v zvezi z njim, in ni res, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila vzrok za začasno nezmožnost za delo poškodba pri delu in da zato ni upravičen do višjega nadomestila za čas bolniškega staleža.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je dopustno neposredno sodno varstvo delavca (brez izvedbe predhodnega upravnega postopka na zahtevo delavca) za plačilo razlike nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v breme ZZZS; - ali je dopustno, da delavec v primeru, ko je na njegovo zahtevo o pravici do razlike nadomestila za vtoževano obdobje (ali del vtoževanega obdobja) že dokončno in pravnomočno odločeno v postopku pred ZZZS, in mu ta razlika ni bila priznana, isto razliko uveljavlja tudi v delovnem sporu proti delodajalcu in ali je takšen zahtevek utemeljen; - ali se v osnovo za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela v breme ZZZS šteje tudi poračun plač, ki se nanaša na obdobje, relevantno za obračun nadomestila, čeprav je izplačan po poteku tega obdobja (oziroma v naslednjih koledarskih mesecih ali letih).

Sodišče je uporabilo exceptio illegalis glede 140. člena in 4. točke prvega odstavka 141. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki v nasprotju z 31. členom ZZVZZ v osnovo za nadomestilo vštevata le zavarovančevo povprečno mesečno plačo in nadomestila, ki so bila (dejansko) izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Navedeno pomeni, da se kot pravno podlago za določitev osnove za nadomestilo upošteva izključno prvi odstavek 31. člena ZZVZZ. Do presoje, da se v osnovo vštevajo plače v določenem koledarskem letu, tudi če so bile izplačane kasneje, vodi pomenska odprta določba prvega odstavka 31. člena ZZVZZ "v koledarskem letu" ob uporabi sistemske razlage, ki tudi na področju drugih sistemov socialne varnosti omogoča pravilno upoštevanje naknadno izplačanih prejemkov iz delovnega razmerja.

Glede na prepričljive ugotovitve, da tožnica v spornem obdobju ni bila začasno nezmožna za delo, ni podlage, da bi se ugotavljal vzrok začasne nezmožnosti za delo. Ker pa odobritev tega staleža ni bila sporna, sodišče prve stopnje utemeljeno ni poseglo v odločitve tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno zmožna za delo po 4 ure dnevno, saj bi v nasprotnem odločilo v škodo tožnice.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo s tem, da tožnik ni zahteval presoje osebnega zdravnika in ni vložil pritožbe zoper odločbe imenovanega zdravnika ZZZS (oziroma zoper njih sprožil sodnega postopka), zaradi česar so te postale dokončne in pravnomočne, sodišče pa je nanje v tem delovnem sporu vezano in ne more ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot je naveden v njih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to stališče materialnopravno napačno. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi Psp 128/2019, odločitev o vzroku začasne nezmožnosti za delo, ki je naveden v pravnomočni odločbi ZZZS, ne postane pravnomočna, saj ne pomeni odločitve o pravici, temveč zgolj odločitev o dejstvu. Navedeno stališče za ta delovni spor pomeni, da če bi se v njem ugotovil drugačen vzrok za začasno nezmožnost za delo tožnika, kot je bil naveden v potrdilu osebnega zdravnika in odločbah ZZZS, to ne bi pomenilo posega v njihovo dokončnost in pravnomočnost.

Tožnica pri toženi stranki ni uveljavljala priznanje pravice do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela oziroma da se ji prizna nadomestilo v višjem znesku, temveč je uveljavljala ugotovitev osnove za odmero tega nadomestila. Ugotovitev osnove za odmero nadomestila pa pomeni ugotavljanje dejstva, bistvenega pri odločanju o sami pravici do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Osnova se torej ugotavlja v okviru ugotovitvenega postopka. ZUP v prvem odstavku 138. člena določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To se lahko opravi v skrajšanem postopku ali pa v posebnem ugotovitvenem postopku (drugi odstavek 138. člena). Osnova za odmero nadomestila se torej ugotavlja v okviru ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z izdajo odločbe o sami pravici. Ker tožnica ni zahtevala priznanja pravice, je tožena stranka njeno zahtevo na podlagi 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Materialna neodvisnost sodnika je lahko ogrožena predvsem s strani zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki z oblikovanjem plačnega sistema sodnikov in z zagotavljanjem sredstev za sodstvo pomembno vplivajo na materialni položaj sodnikov. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bi bila lahko materialna neodvisnost ogrožena tudi s strani kolegov sodnikov, ki imajo pristojnosti v zvezi z izvajanjem sodne uprave. Ena od okoliščin, ki bi lahko kazale na predsednikovo neustrezno ravnanje je ugotovitev, da je šlo za ravnanje v nasprotju z veljavnimi pravili. Vendar iz tožničinih navedb v tožbi ne izhaja, da bi predsednica sodišča o nadomestilu plače odločala v nasprotju z veljavnimi pravili. Nasprotno: odločila je v skladu s stališčem vrhovne državne revizorke in Skupne notranje revizijske službe Vrhovnega sodišča RS. Tožnica meni, da bi predsednica sodišča morala kljub nevarnosti, da utegne odgovarjati za neupravičeno porabo proračunskih sredstev, ravnati v nasprotju s stališči teh strokovnih služb in obračunati višje nadomestilo plače v skladu z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019. Zgolj to, da predsednica sodišča ni ravnala v sklad