VSCE Sklep II Kp 2531/2019

• Izpodbijana sodba se razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša skupno 7.500,00 EUR. Kot varnostni ukrep je vzelo tablični računalnik, last obtoženca, ter prenosni računalnik in mobilni telefon s SIM kartico, oboje last B. B. Obtožencu je v korist proračuna Republike Slovenije naložilo v plačilo 37.766,67 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi. Odločilo je, da je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške postopka in plačati sodno takso.

2. Dne 3. 2. 2026 je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je dne 5. 2. 2026 še dopolnil, tj. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da pravilno uporabi kazenski zakonik, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču z izvedbo predlaganih dokazov, še podrejeno pa, da ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin obtoženemu zniža dosojeno zaporno kazen.

3. Na pritožbo je odgovoril državni tožilec C. C. z Okrožnega državnega tožilstva v Celju ter predlagal, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. O odgovoru državnega tožilca se je izjavil zagovornik in predlagal, da se odgovor tožilca ne upošteva.

5. Izpodbijano sodbo je bilo v okvirih preizkusa po prvem odstavku 383. člena ZKP treba razveljaviti po uradni dolžnosti.

6. Prvenstveno gre pritožniku odgovoriti, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, saj so konkretizirana tako izvršitvena ravnanja, s katerimi naj bi se manifestiralo obtoženčevo sodelovanje pri prostituciji, kot očitek izkoriščanja prostitucije, ki naj bi se kazal v prilaščanju dela zaslužka, tj. ki so ga bile prejele oškodovanke Č. Č., B. B. in D. D. (prej ...). Povsem jasno je, da se obtožencu očita sodelovanje oziroma izkoriščanje prostitucije treh oseb, kar pomeni, da je prezentno substanciran tudi kvalifikatorni zakonski znak izvršitve dejanja "proti več osebam" iz tretjega odstavka 175. člena KZ-1. Ne očita se obtožencu, da naj bi zoper dekleta nastopal s silo, grožnjo ali preslepitvijo, kar so alternativni zakonski znaki predmetnega kaznivega dejanja. V utrjeni praksi Vrhovnega sodišča¹ ni nadalje nobenega dvoma, da ravnanje aktivnega subjekta kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 zaznamuje (koristoljubno) pridobivanje premoženjske koristi iz prostitucije, pri čemer storilec (med drugim) posega v ekonomsko svobodo izvajalk prostitucije. Za izvrševanje kaznivega dejanja je ključno, da ima storilec od prostituiranja, ki predstavlja utečen in donosen posel, finančno korist ter prejema denar, nerelevanten pa je delež delitve zaslužka med storilcem in oškodovankami. Tako je treba zavrniti ponavljajoče se pritožbeno stališče, da naj bi šlo za izkoriščanje prostitucije le tedaj, ko so koristi in dajatve storilca ter žrtev (oziroma delitev dohodka med njimi) "v očitnem nesorazmerju".

7. Zagovornik neutemeljeno vztraja, da naj bi bile vse ugotovitve in podatki iz elektronskih naprav neupoštevni ter pridobljeni na nezakonit način, saj odvetnik obtoženca ni bil obveščen o preiskavi elektronskih naprav, zaseženih ob hišnih preiskavah, s čimer naj bi bila obtožencu kršena pravica do "enakosti orožja" v kazenskem postopku. O tem vprašanju se je sodišče prve stopnje izreklo v sklepu III K 2531/2019-231 z dne 28. 8. 2023, s katerim je zavrnilo predlog za izločitev dokazov, višje sodišče pa je pritožbo zoper dano odločitev zavrnilo s sklepom III Kp 2531/2019-237 z dne 24. 11. 2023 in se prav tako že opredelilo, da ne gre za nezakonite dokaze.

8. Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se med spoznavnimi viri za odreditev hišne preiskave na naslovih D. in stanovanja št. ... na N. z odredbo I Kpd 67893/2020 z dne 20. 12. 2020 omenjajo anonimni komentarji na forumu spletne strani E., vendar gre le za enega od virov, ki so konstruirali dokazni standard utemeljenih razlogov za sum v smeri izvrševanja kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, izpodbijana sodba pa se na komentarje anonimnih oseb niti opira (neposredno so bili namreč zaslišani številni koristniki storitev prostitucije). Prav tako je res, da se je preiskovalna sodnica v odredbi sklicevala na podatke, ki jih je policija pridobila v posledici okoliščine, da sta tako B. B. (18. 9. 2020) kot sam obtoženec (21. 9. 2020) policiji naznanila sum kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu KZ-1, ki naj bi ga (tj. s pošiljanjem samoprijav na FURS, da se omenjena ukvarjata s prostitucijo) storil F. F. S slednjim so policisti 18. 11. 2020 opravili razgovor, osumljenec pa jih je napotil na Instagram profil "G. G." (kot domnevnega zvodnika Č. Č.), glede katerega je bilo nato ugotovljeno, da pripada obtožencu. Kljub navedenemu pa s takšnim potekom predkazenskega postopka ni bil kršen obtoženčev privilegij zoper samoobtožbo, saj je naznanitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga izvršil F. F., podal popolnoma prostovoljno, v tej situaciji pa policistov ne zavezuje dolžnost v smeri zagotovitve pravnega pouka o privilegiju.

9. Prerez izpodbijane sodbe v zvezi z izvedenimi personalnimi dokazi pokaže, da je sodišče prve stopnje sledilo obremenilni izpovedbi priče H. H., ki naj bi za obtoženca izvajala prostitucijo v časovnem obdobju 2010 - 2012 (obtožencu se v krivdoreku sodbe očita sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja v obdobju od 3. 4. 2015 dalje). Po drugi strani je sodišče odreklo verodostojnost zaslišanim pričam I. I. in J. J. (prej ...), ki sta obtoženčevo izkoriščanje prostitucije zanikali, enako je plačevanje obtožencu zaradi prostitucije zanikala K. K., medtem ko naj bi priča L. L. od neimenovane oziroma pozabljene osebe slišala, da ima obtoženec punce, ki zanj delajo prostitucijo (gre za posredni, t. i. hearsay dokaz). Hearsay dokaz je tudi izpovedba priče F. F., čigar trditev, da naj bi mu Č. Č. (v bistvenem) povedala, da sodeluje z zvodnikom, je Č. Č. zanikala, kot so na koncu, a ne nazadnje, obtoženčevo izkoriščanje oziroma sodelovanje pri prostituciji zanikale vse tri oškodovanke, poleg Č. Č torej tudi B. B. in D. D. (...).

10. Sodišče prve stopnje je po povzetku izpovedbe priče I. I. pred sodiščem (tč. 53 sodbe) v tč. 54 povzelo in se sklicevalo na (obremenilno) vsebino uradnega zaznamka PU Maribor o zbranih obvestilih od osebe I. I. z dne 16. 8. 2021 (priloga 1/86), ki ga je sestavila policistka M. M. Razlogovalo je, da je vsebina uradnega zaznamka povsem drugačna kot izpovedba priče na sodišču, v obremenilni smeri pa se je na uradni zaznamek sklicevalo tudi v tč. 111 razlogov. V tč. 55 se je prvo sodišče sklicevalo še na izpovedbo zaslišane policistke M. M., ki da je potrdila zapisano v uradnem zaznamku. Na soroden način je sodišče pristopilo k dokaznemu ovrednotenju (ocenjeno neverodostojne) priče J. J. (...), pri čemer tč. 56 in 57 obrazložitve prežema vsebina uradnega zaznamka PP Kranj o zbranih obvestilih od osebe N. N. z dne 12. 7. 2021 (priloga 1/84), tč. 58 in 59 razlogov pa sklicevanje na izpovedbi policistov O. O. in P. P., ki sta povzemala vsebino uradnega zaznamka ter je na tej podlagi sodišče zaključilo, da J. J. pred sodiščem ni izpovedala verodostojno, temveč je verodostojna obremenilna vsebina uradnega zaznamka. Ob tem se je sklicevalo celo na vsebino uradnega zaznamka PU Celje z dne 7. 11. 2022 (list. št. 802 in 803), ki vsebuje izjavo N. N. kot osumljenke v predkazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 (opiranje na izjavo osumljenca iz drugega postopka je vsebovano tudi v tč. 80 izpodbijane sodbe).

11. Na ta način je sodišče prve stopnje, ko je izpodbijano sodbo (v breme obtoženca) oprlo na izjavi, ki sta ju priči I. I. in J. J. dali policiji, kršilo drugi odstavek 18. člena ZKP ter zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP,² ki je predmet uradnega preizkusa po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP. Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo. Izjavi, zapisani v uradnih zaznamkih, ne moreta meritorno nadomestiti izpovedb prič (ki obtoženca v konkretni zadevi razbremenjujeta), saj to, kot je razvidno iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča, izhaja iz določbe tretjega odstavka 148. člena ZKP (po kateri policija oseb ne sme zaslišati kot prič) in iz načela neposrednosti, pri čemer po stališču Vrhovnega sodišča niti okoliščina, če priča pred sodiščem povsem spremeni svojo izjavo v primerjavi z izjavo, ki jo je dala v predkazenskem postopku, ne pomeni objektivnega razloga, ki bi utemeljeval odstop od načela neposrednosti. Obremenilna izjava, dana na neformalen način, ki je priča kasneje ni potrdila, ne more predstavljati podlage sodbe, razen v izjemnih primerih, tako Vrhovno sodišče, ko bo primeroma povsem očitno, da priča na sodišču ne govori resnice. O čem takem pa v obravnavanem primeru ne more biti govora, saj I. I. in J. J. nista edini razbremenilni priči (to je tudi K. K. ter prvenstveno vse tri oškodovanke), dokazna ocena v dani zadevi pa niti zdaleč ni enoznačna ali evidentna. Ob tem, ko pomeni opiranje na izpovedbe policistov o vsebini uradnih zaznamkov obid tretjega odstavka 148. člena ZKP in obid načela neposrednosti, se tako razkrije, da je izpodbijana sodba obremenjena z zgoraj opredeljeno bistveno procesno kršitvijo, ki narekuje njeno razveljavitev.

12. Istovrstna postopkovna kršitev absolutne narave, vendar iz drugačnih razlogov, obremenjuje tudi razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na dokazno oceno dokumentacije, zasežene obtožencu ob hišni preiskavi na naslovu D. Ob tem, ko sodišče ni verjelo izpovedbam oškodovank, da se je zasežena dokumentacija nahajala v posesti obtoženca zaradi "raziskovanja" problematike razmerja Č. Č. z F. F. oziroma tematike "samoprijav" na FURS, je dokazni zaključek (tč. 93 in 94 napadene sodbe), da dokumentacija ni pripadala oškodovankam, pač pa obtožencu, v obremenilni smeri podkrepilo s sklicevanjem na vsebino izpovedbe, ki jo je bil obtoženec podal v postopku I Kpd 44568/2022 zoper F. F., ko je bil 1. 12. 2022 zaslišan kot priča (list. št. 692 - 694). Dokazna ocena, ki učinkuje obtožencu v škodo (da dokumentacija ni bila izročena obtožencu v zatrjevane namene v zatrjevanem časovnem obdobju ter da ga povezuje s sodelovanjem in pridobivanjem zaslužka iz prostitucije), je neločljivo povezana z vrednotenjem za obtoženca obremenilne izjave, ki pa jo je podal, ko je bil v drugem sodnem postopku zaslišan v svojstvu priče.

13. Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.³ Kot pojasni Vrhovno sodišče, procesni vlogi priče in obtoženca nista združljivi; še več - če je bil nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa kot obtoženec o istih dejstvih, je treba zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče iz kazenskega spisa celo izločiti. V tč. 15 citirane sodbe je precedenčno sodišče razlogovalo, da je takšno naziranje aplikativno v procesnih položajih, ko gre za povezani kazenski zadevi oziroma za obtoženčevo izjavljanje o istem dejanskem vprašanju (ni torej nujno, da gre za transformacijo procesnih vlog v istem kazenskem postopku). V postopku zoper F. F. se je obtoženec izrekal o dejstvih, ki so nedvomno odločilna tudi v pričujoči kazenski zadevi, gre pa za vprašanje razloga, zakaj je bila za obtoženca kot obremenilno ocenjena dokumentacija najdena in zasežena prav na njegovem domačem naslovu. Del izpovedbe obtoženca, ko je bil v zadevi I Kpd 44568/2022 zaslišan kot priča, je prvo sodišče uporabilo zoper njega in post festum ustvarilo procesno situacijo, ko je obtoženec de facto izpovedal zoper samega sebe. V sodni praksi pa ni nobenega dvoma, da obtoženi v lastni zadevi (ne de iure ne de facto) nikoli ne more biti priča, saj sta položaja obtoženca (tretji odstavek 5. člena ZKP) in priče (238. člen ZKP) povsem drugačna ter neprimerljiva. Tako je sodišče prve stopnje v tč. 93 izpodbijane sodbe svojo presojo oprlo na dokaz, uporabljen s kršitvijo jamstev iz 29. in 27. člena Ustave ter v nasprotju z drugim odstavkom 18. člena ZKP zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Gotovo je dokazna ocena pri obtožencu zasežene dokumentacije eden ključnih obremenjujočih elementov prvostopenjske presoje.

14. Nadaljnji ex offo pritožbeni preizkus je pokazal, da dano sodbo v tč. 212 in 215 bremeni tudi bistvena procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, razlogi pa samim sebi. Potem ko je bil obtoženec v tč. I/3 izreka spoznan za krivega, da je zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji D. D. (...) v obdobju od 17. 12. 2018 do 25. 1. 2021, je sodišče ob celostnem sprejemanju mnenja izvedenke finančne stroke R. R. glede (višine) protipravno pridobljene premoženjske koristi in pri ugotovitvi, da naj bi obtoženec pridobil skupaj 37.766,67 EUR premoženjske koristi, sledilo izvedenki tudi v delu, ko je slednja pri svojih izračunih upoštevala zaslužek D. D. (...) v oktobru ter decembru 2018. Medtem ko sodišče v tč. 46 sodbe in v skladu z njenim krivdorekom obrazlaga, da naj bi D. D. prostitucijo izvajala po 17. 12. 2018, pa v obtoženčevo breme v odločbi o odvzemu premoženjske koristi šteje, da se je D. D. prostituirala že oktobra 2018 in navsezadnje tudi v decembru 2018, a pred opredeljenim datumom 17. 12. 2018 (zapisi v rokovniku št. 23, ki jih je preučila izvedenka), ki zaznamuje krivdorek in siceršnje razloge sodbe.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo in razloge za sprejeto odločitev se ni izreklo glede preostalih ter obširnih pritožbenih izvajanj zagovornika.

16. V ponovljenem postopku, ki ga bo v luči obsega še aktualnih obtožbenih očitkov zoper obtoženca omejevala prepoved iz 385. člena v zvezi s četrtim odstavkom 397. člena ZKP, bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb tretjega odstavka 397. člena ZKP najprej presodilo, ali je na mestu ekskluzijska sankcija, nakazana v tč. 13 tega sklepa, in v primeru pritrdilnega odgovora presodilo tudi izločitveni temelj po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Po razjasnitvi vseh procesnih vprašanj pa bo treba z izvedbo potrebnih dokazov znova presoditi, ali je očitano kaznivo dejanje obtožencu dokazano ali ne, pri čemer končne odločbe, kakršna koli že bo, ne bodo smele bremeniti tu prepoznane bistvene postopkovne kršitve.

-------------------------------
¹ Npr. sodbe VS RS I Ips 47610/2015 z dne 13. 7. 2023, I Ips 51896/2014 z dne 22. 5. 2023, I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022, I Ips 32491/2016 z dne 1. 4. 2021, I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020, I Ips 11523/2016 z dne 19. 9. 2019, I Ips 84746/2010 z dne 11. 12. 2014 in I Ips 79651/2010 z dne 27. 3. 2014.
² Prim. sodbo VS RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007.
³ Sodba VS RS I Ips 1432/2021 z dne 21. 11. 2024.