238. člen ZKP

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo. Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.

Stranke v končni besedi res lahko izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejstvih, o pravnih vprašanjih in podajo končne predloge, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Drži, da se beseda strank ne sme omejiti na določen čas, vendar v zvezi s tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 350. člena ZKP, da sme predsednik senata v primeru, če se stranka spušča v ponavljanje ali izvajanja, ki očitno niso v nobeni zvezi z zadevo, stranko ustaviti. Mora pa biti navedeno, da je predsednik senata stranko ustavil in iz katerega razloga. Po predhodnem opominu, pa sme v primeru po drugem odstavku 350. člena ZKP stranko tudi ustaviti in ugotoviti, da ta zlorablja pravico do končnega govora, ki ga lahko nadaljuje tako, da te pravice ne zlorablja. Iz 20. člena ZZOKPOHO izhaja, da sodišče sme na predlog upravičenega tožilca, osumljenca, otroka, ki je dopolnil 16 let, zakonitega zastopnika otroka, pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, zagovornika ali strokovnjaka zavoda, največ za osem dni odložiti pripravljalni sestanek ali zaslišanje otroka, ne določa pa, da to mora storiti. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel že do razpisanega pripravljalnega sestanka, na katerega

V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva. Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP. Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).

Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca. Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

V sicer pravilnem hipotetičnem razglabljanju, zakaj v okviru opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj B. B. ni mogel prejeti pravnega pouka kot obdolženi po 227. členu ZKP, pritožba namreč povsem prezre zapovedano specifičnost procesne situacije, ko je treba (le) v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku o istih dejstvih zaslišan kot obdolženi, zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče, iz spisa izločiti.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da ne gre za pravno relevantne dokaze, jih je utemeljeno zavrnilo in takšno svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Zato je soglašati tudi z oceno sodišča prve stopnje, da bi bilo denarno kaznovanje priče A. A. tudi v nasprotju s spoštovanjem načela sorazmernosti pri omejevanju njegovih ustavnih pravic kot fizične osebe.

Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja, (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice - preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec. Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denar

Pravnega pouka o pravici do privilegija zoper samoobtožbo, določenega v tretjem odstavku 5. člena ZKP, ne more nadomestiti pravni pouk priči, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, saj to opozorilo ne obsega pravice do molka, temveč priči daje zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice.

Za dokazanost t.i. subjektivne strani kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 izrecno zadostuje storilčeva možnost in zmožnost zavedanja o nezakonitosti pridobljenega denarja ali premoženja in ne šele dejanska zavest.

Z najdbo odvetnikovega računalnika se prostorski vidik varovanja zasebnosti odvetniške pisarne ni avtomatsko raztegnil tudi na stanovanje B. Ž., saj posest službenega računalnika ne pomeni, da je s tem njeno stanovanje postal prostor, kjer odvetnik opravlja svojo dejavnost. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da dejstvo, da so preiskovalci šele ob zasegu elektronske naprave ugotovili, da ta pripada odvetniški pisarni, ni nobena ovira za njen zaseg.

Slabotnost osebe, ki je napadena s spolnimi dejanji, se nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju, kot tudi na nemoč v fizičnem smislu. Varstveni objekt je pravica do spolne samoodločbe oseb, ki zaradi stanja (slabosti) niso sposobne izraziti svojega nasprotovanja storilčevemu ravnanju oziroma dati veljavne svobodne privolitve k posameznim spolnim dejanjem.

Na procesna jamstva po 29. členu Ustave RS in 5. členu ZKP se lahko sklicuje le tisti, ki je osumljen ali obdolžen kaznivega dejanja. Kdor je zaslišan kot priča, se na jamstva obdolženca ne more sklicevati.

Pred prekrškovnim organom sta storilčeva mati in storilčeva teta kot priči bili poučeni v skladu z določbami člena 185 ZUP, kar bi zadoščalo v hitrem postopku o prekršku. V predmetnem postopku je sodišče dopolnjevalo izveden dokazni postopek, zato je v skladu z določbo drugega odstavka člena 236 ZKP poučilo obdolženčevo mater, ki pa je izrecno izjavila, da v tem postopku ne bo pričala. V hitrem postopku o prekršku pa ta priča, ko je podala izjavo policistom, pred izdajo plačilnega naloga ni bila izrecno poučena o pravici, ki jo ima kot privilegirana priča. Zato je prvostopno sodišče ravnalo povsem pravilno, ko take izjave ni upoštevalo. To bi lahko storilo le v primeru, če bi bila ta priča izrecno opozorjena, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba.

Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj. Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravic

Za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče gre, če sodišče prepreči priči, da odgovori na vprašanja, ki so povezana z zadevo in pomembna za pravilno in zakonito odločitev, torej so materialnopravno relevantna.

Čeprav gre pri obeh oblikah kaznivega dejanja izsiljevanja za enak način storilčevega delovanja (uporaba sile ali grožnje) sta motiva delovanja, to je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma poplačilo terjatve in posledica tako pomembni, da predstavljata razlikovalna zakonska znaka in sta odločilni okoliščini.

Presoja procesne kršitve, ko sodišče pouka priviligirani priči iz 2. odstavka 236. člena ZKP ni v celoti vpisalo v zapisnik.