143. člen KZ-1

Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev. Razumljivo je, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen in so potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. Tožnik kot policist pa je zlorabil pravico do dostopov, ki jih je imel kot uradna oseba. Gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, teh kršitev pa je bilo zelo veliko. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kazniv

Pritožnik navaja, da je obdolženec spolne odnose med njim in oškodovanko snemal "z njenim izrecnim soglasjem", posledično prikazovanje takšnega posnetka ne more pomeniti kaznivega dejanja. Pri tem se sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 76261/2010 z dne 27. 9. 2012, da v inkriminacijo po 138. členu KZ-1 ni zajeta situacija, v kateri gre za snemanje ali slikanje, ki sicer posega v zasebnost, a je storjeno s soglasjem; argumentum a contrario to pomeni, da seznanjanje drugih s posnetkom, ki sicer občutno posega v zasebnost drugega, pa je bil napravljen s soglasjem slikane osebe, ni kaznivo po 138. členu KZ-1. Po stališču Vrhovnega sodišča RS širša razlaga, ki bi inkriminirala tudi prikazovanje upravičeno pridobljenega posnetka, presega dovoljeno razlago 138. člena KZ-1, četudi je bil namen zakonodajalca morebiti drugačen. S tem, ko je obdolženec omogočil, da se je s posnetkom seznanilo pet oseb zunaj oškodovankinega družinskega kroga ali kroga osebnih znancev (ter ena oseba znotraj njenega družinskega kroga), ni izpolnjen zakonski znak javne objave, saj ne gre za širši krog ljudi zunaj družinskega kroga ali kroga osebnih znancev, temveč za m

Tožnica posameznih očitanih vpogledov v osebne podatke pacientov ni uspela upravičiti, saj kot prvič ni dokazala, da je v bolnišnični informacijski sistem vpogledala zaradi opravljanja delovnih nalog oziroma potreb zdravljenja. Ti pacienti se namreč niso zdravili na oddelku, kamor je bila tožnica razporejena na delo, jasno pravilo pri tožencu pa je, da ni dopusten vpogled v osebne podatke pacientov, ki so v obravnavi na drugih oddelkih. Tožnica prav tako ni dokazala, da bi imela pisno privolitev posameznih pacientov za obdelavo njihovih osebnih podatkov za namen raziskave v okviru doktorske naloge. Navedeno predstavlja naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovljeni vpogledi v osebne podatke pacientov pa izpolnjujejo tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1, zato je imel toženec utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vpogled v osebne podatke pomeni obdelavo osebnih podatkov (2. točka prvega odstavka 4. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov).

Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko gre za odpoved policistu, pravilno vezalo na seznanitev s strani (v. d.) generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s posamezno od kršitev s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena Služba generalnega direktorja policije oziroma slednji, vendar ni bil. Sodišče v delovnem sporu lahko samo presoja in ugotavlja, ali ima določena kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja ne glede na odločitev upravičenega tožilca o kazenskem pregonu. Ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka, še manj pa, da bi bila kazenska odgovornost tožnika ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožnik posameznih očitanih vstopov v računalniško vodeno zbirko podatkov ni uspel upravičiti, saj ni dokazal, da je vanje vpogledoval v službene namene.

Kazenski zakonik v prvem odstavku 143. člena KZ-1 množinske oblike osebnih podatkov, kot predmeta kazensko pravnega varstva, ne navaja kot omejevalni pogoj kaznivosti storilčevega ravnanja, pač pa kot blanketna norma navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Zakon določa nabor osebnih podatkov, ki so s stališča varstva pravno upoštevni.

Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.

Delavec v postopku presoje zakonitosti odpovedi pred delovnim sodiščem lahko navaja vse, da ovrže očitke iz odpovedi, tudi če v predhodnih postopkih teh trditev ni navajal. Toženka je bila v tem individualnem delovnem sporu dolžna dokazati utemeljenost odpovedi oziroma razlogov, navedenih v njej. Dokazala je, da iz njej dostopne dokumentacije in pojasnil tožnika v predhodnih postopkih ni bilo mogoče razbrati zakonitega razloga za določene vpoglede v osebne podatke. Glede na to je dokazno breme, da so za vsakega izmed 34 vpogledov obstajali zakoniti razlogi za vpogled oziroma so bili vpogledi v osebne podatke storjeni v povezavi s tožnikovim z zakonom skladnim policijskim delom, prešlo na tožnika. Da bi se lahko ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, mora tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je vsakega izmed očitanih vpogledov napravil zato, ker je tak vpogled zahtevalo z zakonom skladno policijsko delo. Ne zadostuje, da tožnik zgolj navede, da je bil vpogled povezan z njegovim opravljanjem nalog v službi, temveč mora dokazati, v čem je bil posamezni vpogled povezan s konkretnim delom, ki ga je opravljal kot policist skladno s predpisi.

Če obdolženec navaja, da je bil v pravni zmoti, kot v obravnavanem primeru, mora sodišče takšno njegovo trditev oceniti in se v razlogih sodbe do nje opredeliti, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Kriv storitve kaznivega dejanja je le storilec, ki se je med drugim zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (24. člen KZ-1), zato pritožba v sodbi utemeljeno pogreša razloge o tem, kako ocenjuje zagovor obdolženke, da ni vedela, da je njeno ravnanje kaznivo, ter razloge o njenem naklepnem ravnanju. V naklepu storilca kaznivega dejanja po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 mora biti prepoznan njegov odnos do tega, da prevzame identiteto drugega zato, da naslovnika spravi v zmoto glede identitete osebe, s katero komunicira, in da prizadene osebno dostojanstvo osebe, katere identiteto prevzema (kot je očitano v obravnavanem primeru) oziroma pridobi premoženjsko ali nepremoženjsko korist. Ker napadena sodba nima razlogov o krivdnem ravnanju obdolženke in o tem, kako sodišče prve stopnje presoja njen zagovor, da je bila v pravni zmoti, ter da s tem, ko je ustvarila Facebook profil z imenom oškodovanca, ni imela namena prevzeti njegove identitete,

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podan obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, ker tožnik v pravnomočno končanem postopku ni ravnal (procesno) skrbno glede novih dokazov. Pravilen je tudi zaključek, da dejstvo, da je Specializirano državno tožilstvo zoper tožnika zavrglo kazensko ovadbo oziroma odstopilo od kazenskega pregona, ne predstavlja obnovitvenega razloga po 11. točki 394. člena ZPP, saj je sklep o zavrženju kazenske ovadbe le odločitev tožilstva in ne pravnomočna sodna odločba kazenskega sodišča, na katero bi bilo sodišče vezano.

Preslikava podatkov, do katerih je obdolženka imela dostop, kakor je opisano v obtožnem predlogu, ne predstavlja zakonskega znaka neupravičene preslikave in prenašanja podatkov iz informacijskega sistema v smislu napada na informacijski sistem. Zakonski znak prenašanja podatkov se nanaša bolj na obliko motenja sistema oziroma se s prenašanjem podatkov moti delovanje sistema, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s tem, ko je kot komandir Policijske postaje F. dne 14. 2. 2015 v službenem času preko službenega gesla vstopil v evidenco operativnih informacij, ki jo policija vodi na podlagi drugega odstavka 123. člena ZNPPol, vpogledal v operativno informacijo in jo posredoval E.E. z namenom, da ga seznani z njeno vsebino, izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Zakonske znake tega kaznivega dejanja je izpolnil tudi s tem, ko je 2. 4. 2015 ob 19.48.46 uri ter 13. 4. 2015 ob 08.11.12 uri vpogledoval v operativno informacijo policije in s posredovanjem fotografije te informacije E.E. omogočil seznanitev z informacijami, do katerih ni bil upravičen.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je očitano kršitev možno šteti zgolj kot lažjo, ne kot težjo kršitev delovne obveznost. Sodna praksa je do tovrstnih kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v podatke za zasebne namene, stroga. Teža te kršitve je v zlorabi podatkov, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti.

V odpovedi očitana in ugotovljena kršitev z znaki kaznivega dejanja (nepooblaščen vstop v računalniško vodeno zbirko podatkov) je kršitev, na podlagi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, pri čemer ni odločilno, da je bil tožnik zaradi tega oglobljen v postopku o prekršku pred Informacijsko pooblaščenko in da je pred tem uspešno opravljal svoje delo.

Izpodbijani sklep sicer pravilno navaja, da je že ustaljeno stališče sodne prakse, da se določba 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP razlaga tako, da med kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo ne sodijo samo tista kazniva dejanja, ki so uvrščena izrecno v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo (23. in 24. poglavje KZ-1), temveč tudi tista, ki jih zakonodajalec sicer v ti poglavji ni umestil, vendar pa so po svojih objektivnih elementih podobna elementom kaznivih dejanj, ki so umeščena v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo. To pa pomeni, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi ali gre dejansko za tako kaznivo dejanje. Po ugotovitvah višjega sodišča te presoje sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni napravilo, saj je navedlo le, da gre po njegovem stališču za kaznivo dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja zoper premoženje in gospodarstvo. Te svoje odločitve pa ni z ničemer argumentirano obrazložilo. Na podlagi tako pavšalnega zaključka sodišča prve stopnje in sklicujoč se le na podatke iz kazenske evidence, brez da bi pri tem sploh pridobilo in vpogledalo v kazensko sodbo, s čimer bi ugotovilo ok

Zaključek, da je bilo osumljenkino mnenje v postopku, ki se je na VDT vodil na zahtevo prosilca po ZDIJZ, zmotno, ter okoliščina, da naj bi takšno mnenje osumljenka posredovala po tem, ko so bili v zvezi s kazensko ovadbo Kt/0000/2016 izločeni nedovoljeni dokazi, upoštevaje, da je bilo mnenje podano v zvezi z možnimi škodljivimi posledicami razkritja kazenskih ovadb za kazenski postopek in ne v zvezi s posledicami razkritja določenih osebnih podatkov B. B., pri čemer se mnenje osumljenke sploh ni nanašalo na kazensko ovadbo Kt/0000/16, v kateri so se občutljivi osebni podatki nahajali, ugotovitve o obstoju potrebne stopnje verjetnosti storitve kaznivega dejanja s strani osumljenke ne podpirata v zadostni meri. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da razpoložljivo dokazno gradivo izkazuje, da osumljenka v času podaje predmetnega mnenja v postopku po ZDIJZ ni bila pristojna oseba po 13. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. O vloženi zahtevi za opravo preiskave v skladu z določbo 169. člena ZKP odloča preiskovalni sodnik oziroma v primeru njegovega nestrinjanja zunajobravnavni senat. Dejstvo, da je C. C. kot odgovorna os

Če v sodbenem izreku in tudi v obrazložitvi sodbe ni naveden pravni predpis za sprejeto odločitev (varstveno nadzorstvo v pogoji obsodbi), je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (člen 364 v zvezi s členom 359 ZKP).

Izraza obdelovanje osebnih podatkov, kot je konkretizirano v obravnavani zadevi, ni moč vezati na razlago kot jo ponuja ZVOP-1 v 3. točki 6. člena. Nekaj fotografij oškodovanke, posnetih v času partnerske zveze in le za lastno uporabo obdolženca, še ni mogoče šteti za zbirko podatkov v smislu 5. točke 6. člena ZVOP-1. Očitka, da je obdolženec intimne fotografije oškodovanke natisnil, izobesil na oglasno desko oziroma nalepil na vhodna vrata stanovanjskega bloka in vstavil v poštne nabiralnike, tako ni mogoče šteti za obdelavo osebnih podatkov v smislu četrtega odstavka 143. člena KZ-1. Ravno zaradi primerov kot je obravnavani, t.i. maščevalne pornografije, je zakonodajalec v šestem odstavku 143. člena KZ-1E dodal inkriminacijo dejanja, ki ga stori, kdor javno objavi posnetke ali sporočila druge osebe s seksualno vsebino brez privolitve.

Če sodišče zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah, je dokaz izpovedba priče, ne pa listina, ki jo je sestavila policija.

Po 4. členu ZDR-1 je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Vsaka od pogodbenih strank je dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. Poleg tega pa mora delavec po 34. členu ZDR-1 upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je večkrat zahtevala, da ji tožnik izroči služben računalnik, tožnik pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik opravičljive razloge, da je vrnitev računalnika odklonil in mu zato ni mogoče očitati hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pomembnega dejstva, da je imel tožnik v uporabi službeni računalnik, ki je bil last tožene stranke. Računalnik je bil namenjen službeni uporabi, zato je tožena stranka kot njegova lastnica imela pravico do vpogleda vanj, kakor tudi pravico, da zahteva njegovo vrnitev.