VSM sodba I Cp 1348/2009

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, ki glasita:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 8.300,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve te vloge dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške s tem postopkom, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti v posest nepremičnine parc, št. ... k.o. Dravograd, z.k. Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške s tem postopkom, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka pa do plačila,

zavrneta.“

Tožniki so dolžni toženki nerazdelno povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.130,98 (tisoč sto trideset 98/100) EUR, v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.

Tožniki so dolžni toženki nerazdelno povrniti stroške postopka na drugi stopnji v znesku 307,99 (tristo sedem 99/100)EUR, v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je podlaga tožbenega zahtevka ,,zaradi plačila odškodnine oziroma izročitve v celoti utemeljena" (prvi odstavek izreka). Odločitev o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (drugi odstavek izreka).

2Toženka s sprejeto odločitvijo ne soglaša. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Poudarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, s tem pa bistveno kršilo pravila postopka. Odločilo je, da je zahtevek na izročitev (nepremičnine) v celoti utemeljen, čeprav so tožniki zahtevek na izročitev nepremičnine parc. št. ... k.o. Dravograd umaknili in zahtevajo plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepravilno ugotovilo, v posledici tega pa zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotavlja, da je med pravdnimi strankami prišlo do sklenitve menjalne pogodbe, ne pojasni pa, kdaj naj bi tožniki pridobili nepremično parc. št. ... k.o, Dravograd, v izmeri 602 m2, v zameno za nepremičnino parc. št. ... k.o. Dravograd, v izmeri 276 m2. Pritožnica ponovno poudarja, da do sklenitve pogodbe ni prišlo. Stranke niso dosegle potrebnega soglasja, v smeri sklenitve pogodbe pa tudi ni bila zapisana in podpisana ustrezna listina. Res je, da so med pravdnimi strankami v letih 1970 do 1984 potekali dogovori, ki pa niso bili realizirani. S sklepom štev. 465-17/83-3/2 z dne 20.07.1984 je sicer bilo ugotovljeno, da se zaradi prenosa nepremičnine parc. št. ... k.o. Dravograd na tožečo stranko sklene pogodba, vendar do njenega podpisa s strani toženke ni prišlo. Razgovore med pravdnimi strankami je potrebno pravno presojati le kot pogajanja za sklenitev pogodbe, ki pa stranke ne zavezujejo in jih lahko vsaka kadarkoli prekine (20. člen Obligacijskega zakonika - OZ oziroma 30. člena Zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR). Sklep oziroma zapisniki, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, nimajo narave menjalne pogodbe, ne vsebujejo soglasij pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb 26., 30. in 455. člena ZOR. Toženka v pritožbi vztraja tudi pri ugovoru zastaranja in poudarja, da je nasprotno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Temelji na napačni uporabi drugega odstavka 376. člena ZOR oziroma drugega odstavka 352. člena OZ. Sklicuje se na petletni zastaralni rok, določen v OZ oziroma ZOR. Škoda je nastala z dnem podržavljanja nepremičnine parc. št. ... k.o. Dravograd. Že takrat je bilo očitno, da menjalnega razmerja ne bo mogoče izpolniti (subjektivna nemožnost izpolnitve). Ne glede na ugovor zastaranja, pa je toženka tudi mnenja, da tožnikom škoda ni nastala. Že sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila nepremičnina parc. št. … k.o. Dravograd v denacionalizacijskem postopku vrnjena y last J.V. st.. Tožniki, ki so dediči pok. denacionalizacijskega upravičenca, so sporno nepremičnino dobili v last že s pravnomočnostjo odločbe v denacionalizaciji. Dejstvo je torej, da jim zaradi tega škoda sploh ni nastala. Pravno nedopustno je, da bi tožniki poleg nepremičnine, ki so jo dobili ponovno v last, bili upravičeni še do plačila odškodnine v vrednosti sporne nepremičnine. ZOR oziroma OZ odškodnino definira kot zmanjšanje premoženja, ki ga je potrebno povrniti. V konkretnem primeru premoženje dolžnikov ni bilo zmanjšano. Ob koncu pritožba še poudarja, da tožniki do izdaje izpodbijane odločbe niso dokazali, da so bili ob sklenitvi menjalne pogodbe v letu 1974 oziroma 1984 zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine oziroma, da so edini pravni nasledniki po pok. J.V. st. in tako upravičeni vložiti tožbo. Njihova aktivna legitimacija torej ni podana, zato je zahtevek že na tej podlagi neutemeljen.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, ,,da podlaga tožbenega zahtevka tožečih strank na plačilo odškodnine in izročitev ni utemeljena". Podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, V obeh primerih naj se tožnikom naloži povrnitev stroškov, ki so v postopku nastali toženki.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo poudarjajo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. V postopku tudi ni bila storjena nobena procesna kršitev. Pritožbene graje v tej smeri toženka izrecno niti ne konkretizira. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, ki so tožnikom nastali v pritožbenem postopku.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost dokazne ocene izpodbijane sodbe, da je bil ob sestavi in podpisu zapisnika z dne 20.07.1984, št. 465 - 17/83 - 3/2 izkazan namen in volja sodelujočih, da se uredi zemljiškoknjižno stanje parc. št. ... k.o. Dravograd, ki je bila v solasti tožnice H.V. in ostalih, dodeljena pa je bila Občini Dravograd kot javno dobro in uporabljena za gradnjo regionalne ceste Dravograd -Libeliče in parc. št. ... k.o. Dravograd, katere imetnica uporabe je na podlagi odplačnega pravnega posla, sklenjenega v letu 1979, postala Občina Dravograd, H.V. in solastnikom pa se je dodelila zaradi zaokrožitve funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši in ureditve dovoza do garaže. Vzpostavljeno je bilo menjalno razmerje, s katerim se pogodbenik nasproti sopogodbeniku zavezuje, da mu bo izročil zamenjano stvar tako, da bo na njej pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 552. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), čeprav se za pogodbeni prenos lastninske pravice na nepremičnini zahteva pisna oblika - zapis in podpis listine (tako je določal tudi Zakon o prometu z nepremičninami, Ur. I. SRS, št. 19/1976, veljaven v času nastanka pogodbenega razmerja), je bilo po pravilni razlagi sodišča prve stopnje pogodbeno razmerje veljavno sklenjeno, saj sta stranki glede na določbo 73. člena ZOR pogodbene obveznosti v pretežni meri izpolnili (tožniki imajo parcelo št. ... vseskozi v uporabi, parcele. št. ..., pred parcelacijo parcela št. ..., pa so bile uporabljene za gradnjo regionalne ceste).

6Je pa utemeljen pritožbeni očitek, povezan z ugovorom zastaranja, čeprav ne drži, da je škoda nastala že z dnem podržavljenja nepremičnega premoženja v letu 1946 (tudi parc. št. ...). Na zastaranje se je toženka po prvotno postavljenem zahtevku sklicevala že v odgovoru na tožbo in kasneje, ko so tožniki na podlagi spremenjene tožbe, v posledici odstopa od pogodbe, primarno zahtevali plačilo odškodnine v znesku 8.300,00 EUR (denarna protivrednost zemljišč, ki so bila predmet menjave), podrejeno pa izročitev nepremičnine parc. št. ... (sedaj parc. št. ...} v njihovo (ponovno) posest.

7Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo najemno razmerje vzpostavljeno, pogodbene obveznosti pa v pretežni meri izpolnjene že v letu 1984, prisoten pa je očitek tožnikov, da jim toženka nepremičnine „ni izročila tako, da bi na njej pridobili lastninsko pravico". Res je, da pridobitev nepremičnine na način, ki stranki omogoča le posest in rabo nepremičnine, ne pa tudi razpolaganja z njo, ne omogoča v polni meri izvrševanja lastninskega upravičenja in brez dvoma v konkretni situaciji za tožnike oziroma njihove pravne prednike to ni bil glavni cilj sklenjene menjalne pogodbe. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je potreben še vpis v javno knjigo (33. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR, Ur. l. SFRJ. št. 6/1980 in 36/1990). Tožniki so imeli za „dosego tega cilja" v zakonsko določenem roku od veljavne sklenitve zavezovalnega pravnega posla dalje možnost zahtevati izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo. Takšna terjatev je v skladu s prej veljavnim 371. členom ZOR zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let. Očitno tega niso uveljavljali, šele med obravnavanim postopkom pa so zaradi opisane kršitve pogodbene obveznosti, v povezavi z zatrjevano naknadno nemožnostjo izpolnitve, v vlogi z dne 30.09.2008 (spis, I. št. 125 - 129) uveljavili odstopno upravičenje (124. člen ZOR). V posledici razdrte pogodbe so primarno zahtevali, tako so pravno opredelili svoj zahtevek, plačilo denarne odškodnine (prvi odstavek 132. člena ZOR). Ker je bilo najemno razmerje veljavno sklenjeno v letu 1984, že od takrat dalje pa so tožniki oziroma njihovi pravni predniki imeli pravico in možnost (v zakonsko določenem roku) zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine (z vidika materialnega prava je opisana dejanska ugotovitev bistvena zaradi presoje začetka teka zastaralnega roka), prav zaradi kršitve te obveznosti toženke pa je sledilo razdrtje pogodbe in zahtevek na plačilo odškodnine, ni dvoma, da je takšen denarni zahtevek po materialnem pravu zastaral. Tožniki namreč zahtevajo plačilo škode, ki jim je nastala v posledici kršitve pogodbene obveznosti, takšen zahtevek pa po tretjem odstavku 376. v zvezi s 371. členom ZOR zastara v roku petih let.

8Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa zmotno presodilo materialnopravni ugovor zastaranja, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, tako primarni kot podrejeni, ki je prav tako posledica odstopnega upravičenja, glede na učinke razdrte pogodbe (132. člen ZOR) pa je tudi materialnopravno nesklepčen, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo, saj glede na vsebino sprejete odločitve niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob koncu je potrebno še dodati, da sodišče druge stopnje v okviru razlogov, ki so navedeni v pritožbi in tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo procesnih kršitev, ki bi onemogočale spremembo odločbe na pritožbeni stopnji.

9Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Do njihove povrnitve je glede na uspeh v postopku upravičena toženka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pripadajo ji stroški, potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Odmerjeni so v skladu s prej veljavno Odvetniško tarifo - OT (Ur. I. RS, št. 67/03 in 70/03), ki jo je potrebno uporabiti glede na prehodno določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT. Toženki pripadajo naslednji pravdni stroški: sestava ugovora proti sklepu o začasni odredbi 200 točk (tar, št. 27/2 OT), sestava odgovora na tožbo priglašenih 400 točk (tar. št. 19/1), zastopanje na naroku dne 03.05.2007 priglašenih 400 točk (tar. št. 20/1 OT), urnina in odsotnost iz pisarne skupaj priglašenih 90 točk (7. člen OT), sestava prve pripravljalne vloge z dne 16.10,2008 priglašenih 400 točk (tar. št. 19/1 OT), zastopanje na naroku dne 02.10.2008 priglašenih 100 točk (tar. št. 20/3 OT), odsotnost iz pisarne priglašenih 40 točk (7. člen OT), zastopanje na naroku dne 08.12.2008 200 točk (tar. št. 20/2 OT), zastopanje na naroku 23. 03. 2009 priglašenih 100 točk, odsotnost iz pisarne priglašenih 40 točk (7. člen OT), končno poročilo stranki priglašenih 50 točk (tar. št. 39/3 OT), materialni stroški 2% od skupne vrednosti storitev - 40 točk (13. člen OT) in 20 % DDV - 404 točke, Toženka je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.130,98 EUR.

10Toženka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 307,99 EUR, saj je z vloženim pravnim sredstvom uspela (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP). Pripadajo ji v celoti, saj so priglašeni v skladu s prej veljavno OT (sestava pritožbe 500 točk - tar. št. 21/1 OT, končno poročilo stranki 50 točk - tar. št. 39/3 OT, materialni stroški 2% od skupne vrednosti storitev -13 člen OT, 20 % DDV).

11Zaradi uspeha toženke v pritožbenem postopku tožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jim nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Ker je pravno razmerje (najemna pogodba) nastalo že v letu 1984, je sodišče druge stopnje pri sprejemu odločitve uporabilo določbe ZOR, in sicer v skladu s 1060. členom prehodnih in končnih določb OZ.