552. člen ZOR

Določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja za pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR, po katerem pa začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožnikov pa je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s 132. členom ZOR in ne že sama sklenitev menjalne pogodbe oziroma izročitev stvari. Terjatev tožnikov (za plačilo odškodnine oziroma vrnitev stvari) je torej nastala z dnem razdrtja menjalne pogodbe. Prej ni mogla zapasti, ker zanjo še ni bilo pravnega temelja in prej tudi ni mogel začeti teči zastaralni rok zanjo.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je potreben še vpis v javno knjigo (33. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij). Tožniki so imeli za „dosego tega cilja" v zakonsko določenem roku od veljavne sklenitve zavezovalnega pravnega posla dalje možnost zahtevati izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo. Takšna terjatev je v skladu s prej veljavnim 371. členom ZOR zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let. Očitno tega niso uveljavljali, šele med obravnavanim postopkom pa so zaradi opisane kršitve pogodbene obveznosti, v povezavi z zatrjevano naknadno nemožnostjo izpolnitve, v vlogi z dne 30.09.2008 uveljavili odstopno upravičenje (124. člen ZOR). V posledici razdrte pogodbe so primarno zahtevali, tako so pravno opredelili svoj zahtevek, plačilo denarne odškodnine. Tožniki tako zahtevajo plačilo škode, ki jim je nastala v posledici kršitve pogodbene obveznosti, takšen zahtevek pa po tretjem odstavku 376. v zvezi s 371. členom ZOR zastara v roku petih let.

Ker sta toženca temeljila obogatitveni zahtevek na razvezani pogodbi, je sodišče pravilno o njem odločilo na podlagi obligacijsko-pravnih določb o neupravičeni obogatitvi in ne na podlagi določb o stvarnopravnih reparacijah. Glede na to, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo kupnine v denarju, sledil pa je dogovor, da tožnik na račun kupnine v določenem znesku sprejme vozilo, ni šlo za menjalno pogodbo, marveč za dogovor o nadomestni spolnitvi, v takem primeru pa je po razvezni pogodbi obogatena stranka dolžna vrniti to, kar je bilo dogovorjeno, in ne to, kar je sprejel namesto dogovorjenega.

Predkupno upravičenje lahko upravičenec uveljavlja le, če lastnik odsvoji stvar s prodajno pogodbo. Posledica temeljnih značilnosti menjalne pogodbe je, da pri njej predkupna pravica ne more obstajati. S predkupno pravico se namreč lastnik stvari zavezuje, da bo stvar prodal po enaki ceni predkupnemu upravičencu (527. člen ZOR), pri menjalni pogodbi pa cena ni določena in je zato predkupnemu upravičencu nemogoče prodati nepremičnino po isti ceni. Enako je tudi pri sklenitvi mešane menjalno-prodajne pogodbe, saj je pri njej cena le deloma določena v denarju.

Tožnik je s sklenitvijo menjalne pogodbe drugi pogodbenici omogočil gradnjo, sebi pa je onemogočil zahtevo za vrnitev podržavljene parcele v naravi, ker je tu druga pogodbenica zgradila poslovnostanovanjski objekt. V skladu s pogodbeno voljo obeh pogodbenikov bo tožnik namesto vrnitve parcele v naravi dobil odškodnino v obliki stanovanja. Prav zaradi sklenjene menjalne pogodbe tožnik v denacionalizacijskem postopku nima tistih pravic, ki jih imajo drugi denacionalizacijski upravičenci, kadar ni možna vrnitev v naravi. Ker bo odškodnino za razlaščeno zemljišče dobil v obliki stanovanja, ne more več zahtevati odškodnine v drugih oblikah, ki jih določa ZDen, saj za isto stvar ne more zahtevati dveh oblik odškodnine. Če pa te pravice nima, je tudi ne more odstopiti prvotoženki. Tožnik je pošteno in v vsem izpolnil svoje obveznosti iz menjalne pogodbe, druga stranka pa ne. Prvotoženka je dolžna svojo pogodbeno obveznost izpolniti že na podlagi same menjalne pogodbe in tudi na podlagi splošnega načela iz 17. člena ZOR o dolžnosti izpolnitve obveznosti, saj njena obveznost ni ugasnila, drugotoženka pa je to dolžna na podlagi zaveze iz posadne izjave z dne 08.06.1992.

Tožena stranka ni dokazala, da bi med pravdnima strankama šlo za dogovor, po katerem bi tožeča stranka ne imela pravice do plačila za dobavljeno blago, pač pa le pravico na izročitev drugega blaga.

Toženec je svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnil, saj je na tožnikovi parceli zgradil vodnjak in ga je tožniku prepustil v posest. Tožnik pa je svojo pogodbeno obveznost izpolnil le v pretežnem delu, prepustil je tožencu posest na dvorišču in gospodarskem poslopju, dopustil je, da je toženec to gospodarsko poslopje podrl in zgradil garažo, ni pa izstavil zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi toženec z vpisom v zemljiško knjigo pridobil tudi lastninsko pravico. Ker je ustno sklenjeni dogovor zaradi realizacije konvalidiral in pomanjkanje predpisane obličnosti zato ni več ovira za njegovo veljavnost, je tožnik dolžan svojo pogodbeno obveznost izpolniti tudi v še preostalem delu in izstaviti zemljiškoknjižno listino.

Po tretjem odstavku 45. člena ZOR predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Ker iz predpogodbe, ki sta jo sklenila tožnik in A.Č., ter aneksa izhaja, da sta se pogodbeni stranki zavezali, da bosta potem, ko bo mogoče pridobiti in prenesti lastninsko pravico, sklenila menjalno pogodbo, s katero bosta drug drugemu izročila določeni nepremičnini (552. člen ZOR), je šlo nedvomno za menjalno predpogodbo. Tožnikovo zatrjevanje, da je šlo že od vsega začetka za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je utemeljeno samo deloma, kolikor je bilo določeno doplačilo tožnika, ki pa je vendarle manjše od vrednosti vsake od zamenjanih stvari, zato gre lahko samo za doplačilo pri menjavi. Ker pa menjava nepremičnin zaradi tožnikove prodaje garsonjere ni mogoča, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek.

Jedro ugovorov tožene stranke je bilo v tem, da sta pravdni stranki vedno poslovali po načelu menjave blago za blago, torej po načelih menjalne pogodbe, pri čemer naj bi bilo le od tožeče stranke odvisno, kdaj bo prišla po blago v skladišče tožene stranke. Če bi se te trditve tožene stranke izkazale za resnične, najbrž ne bi bilo mogoče šteti, da je bila v zamudi pri izpolnitvi (menjalne) pogodbe. Če pa ni zamude, tudi ni obveznosti plačila (vtoževanih) zamudnih obresti.

Status solastnikov v pravdni zadevi, ki zadeva celotno nepremičnino, in s tem zvezano vprašanje narave sosporništva, ni procesnopravno, temveč materialnopravno vprašanje. Prepoved prometa z zemljiščem, ki ga daje ena stranka drugi v zamenjavo, vpliv na veljavnost menjalne pogodbe v celoti. Drugi odstavek 103. člena ZOR se nanaša na prepovedi, ki zadevajo samo eno stranko in se tičejo prav nje in lastnosti na njeni strani, ne pa predmeta posla.

Kavza menjalne pogodbe je torej prenos lastninske pravice na drugega sopogodbenika oz. menjava lastninske pravice na zamenjanih stvareh. Stranki menjalne pogodbe sta v enakem položaju kot prodajalec prodajne pogodbe. Menjalna pogodba je vsebinsko pogodba, ki je sestavljena iz dveh prodajnih pogodb. Pogodba o menjavi uživanja in menjalna pogodba sta različni pogodbi. Pri prvi zadošča zamenjava posesti in užitek zamenjane nepremičnine (vsebinsko je to lahko tudi zakupna pogodba, pogodba o užitku ali druga neimenovana pogodba), pri drugi pa, mora biti dogovorjen tudi prenos lastninske pravice.

I. Glede obravnavanih stanovanj, na katerih sta ob uveljavitvi SZ imeli stanovanjsko pravico, pravdni stranki v času po uveljavitvi SZ nista mogli skleniti pogodbe o zamenjavi stanovanj v smislu 24. člena ZSR. Podlage za opredelitev ugotovljenega dogovora pravdnih strank tudi ni mogoče najti v določbah SZ - ta ne ureja kakšne pogodbe o zamenjavi stanovanj, ki bi jo sklenila najemnika (ali prejšnja imetnika stanovanjske pravice pred sklenitvijo najemnih pogodb). II. Prehodno določbo 2.odst. 159 čl. ZS je treba razlagati tako, da se do sklenitve najemne pogodbe med lastnikom stanovanja (prejšnjim stanodajalcem) in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice kot najemnikom, uporabljajo določbe ZSR za presojo njunih medsebojnih pravic in dolžnosti. Ne more pa se ta prehodna določba razlagati tako, da se do sklenitve najemne pogodbe podaljšuje pravni režim prejšnjega ZSR za stanovanje, ki je bilo prej v družbeni lastnini, z uveljavitvijo SZ pa je bilo olastninjeno (členi 111-116 SZ).

Podlaga vtoževane terjatve tožeče stranke je menjalna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama . Tožena stranka se je zavezala ob dogovorjeni realizaciji te menjalne pogodbe med drugim tožeči stranki zaradi potrebne preselitve dejavnosti tožene stranke v novozgrajeno obrtno delavnico, plačati dvakratne stroške selitve in "izgubo dohodka za začasno prenehanje obratovanja". V tej pravdi sedaj tožeča stranka nasproti toženi stranki zahteva izpolnitev te pogodbene obveznosti. Pri ugotavljanju prave višine tako dogovorjene odmene je potrebno upoštevati pogodbeno voljo strank v tej smeri, izraženo v omenjeni pisni menjalni pogodbi in v eventuelnem ustnem dogovoru, nikakor pa ni možna uporaba določil o neposlovni odškodninski obveznosti ter pravtako ni podlage za ugotavljanje odgovornosti za pogodbeno škodo.

Vprašanje, ki ga načenja revizija ali je šlo v tem primeru za menjalno pogodbo (avtomobil za nepremičnino in doplačilo) ali za dve prodajni pogodbi (za avtomobil in za nepremičnino), je za rešitev tega spora nepomembno, saj je tako pri eni kakor pri drugi poleg obligacijske pomembna tudi stvarnopravna komponenta - prenos pravice razpolaganja oziroma, kot v tej zadevi, lastninske pravice. Zakon namreč določa, da se z menjalno pogodbo vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil stvar, ki se menjuje, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 552. člena ZOR) oziroma se prodajalec s prodajno pogodbo zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 454. člena ZOR). Na podlagi pravnega posla (prvi odstavek 20. člena zakona o temeljnih lastninskopavnih razmerjih -ZTLR) pa se pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo (prvi odstavek 34. člena ZTLR) na nepremičnini pa z vpisom v javno knjigo - 33. člen ZTLR). Tako se pokaže, da je utemeljen zahtevek, da mora toženec spričo sklenjene pisne pogodbe omogočiti tožniku, da bo pridobil lastninsko pravico na predmetu p

Tožnica je z izpodbijanim dogovorom o menjavi razpolagala le s svojo pravico do nakupa stanovanja po SZ. To je v soglasju z bivšim stanodajalcem zamenjala s toženkino pravico do nakupa stanovanja x. V takšni situaciji pa tožnica od toženke zaradi zatrjevanih stvarnih napak ne more zahtevati drugega kot vrnitev svoje prvotne pravice do nakupa stanovanja x. Tega pa brez upoštevanja dejstva, da je lastnik (112. čl. SZ) "zamenjani" stanovanji pravdnima strankama prodal in seveda ustrezne pritegnitve le-tega v pravdo, ne more doseči.