455. člen ZOR

Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik nastopil posest na sporni nepremičnini že leta 1987, bi moralo upoštevali tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(1), ki je veljal v tem času in ki je v drugem odstavku 28. člena določal, da pridobi dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Tako je sicer pravilna odločitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na predmetni nepremičnini na originaren način na podlagi zakona, s priposestvovanjem po izteku desetih let (43. člen SPZ v zvezi s drugim odstavkom 28. člena ZTLR), vendar že leta 1997 in ne šele z dnem 1. 1. 2003, ko je v veljavo stopil SPZ, saj se je priposestvovalna doba iztekla pred uveljavitvijo navedenega zakona in je zato tožnik upoštevajoč prvi odstavek 266. člena SPZ svojo lastninsko pravico obdržal tudi z uveljavitvijo SPZ, ki je dobrovernega in zakonitega posestnika po ZTLR izenačil z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu (drugi odstavek 269. člena SPZ).

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženi Sklad ni pravni naslednik H.. Sklad res ni njegov univerzalni pravni naslednik, in ne odgovarja za škodo, ki jo je H. povzročil. Vendar je po petem odstavku 14. člena ZSKZ pravni naslednik tega upravljalca kmetijskih zemljišč v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča.

Bivša zakonca sta skupno premoženje delila na ta način, da je tretji toženec svoj nedoločen delež na skupnem premoženju prenesel na pravno prednico prvih dveh tožencev. Ker sta bila edina imetnika nedoločenih deležev na skupnem premoženju in, upoštevajoč presumpcijo polovičnega prispevka pri njegovem ustvarjanju, je zavezovalni posel učinkovit, do prenosa lastninske pravice od odsvojitelja na pridobiteljico pa ni prišlo, ker pravni posel ni bil zemljiškoknjižno izveden.

Dobroverna posest lahko konkurira vpisu v zemljiško knjigo zgolj izjemoma, ker posega v načelo konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo, vanj pa je mogoče poseči le zaradi varstva močnejšega interesa. To pa je lahko le dobroverna posest prvega kupca proti slabovernemu drugemu, kupcu, ki se je vknjižil v zemljiško knjigo; gre torej za primere, ko se drugi kupec vpiše v zemljiško knjigo pred prvim kupcem in ko zato prvi kupec proti drugemu kupcu uveljavlja svojo močnejšo pravico iz prve pogodbe (primerjaj 3. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR; tako tudi sodba II Ips 83/93).

Pravnomočna sodba veže (predvsem) stranke spora (subjektivne meje pravnomočnosti) in samo sodišče, ki jo je izdalo (1. in 2. odst. 320. čl. ZPP). Tretje osebe, ki v pravdi niso sodelovale, tudi niso imele možnosti sodelovati ter se zaradi tega praviloma nanje pravnomočnost ne more raztezati.

1. Predmetna pogodba predstavlja veljaven pravni naslov za prenos lastnine, ki pa se mora na podlagi razpolagalnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) opraviti z vpisom v zemljiško knjigo. Razpolagalni pravni posel je bil izveden s pogodbo, overjeno 3.1.2003. Ta pogodba pomeni torej samo dokončno realizacijo obveznosti iz že obstoječega pogodbenega razmerja med strankama. 2. Zakonita predkupna pravica po 66. členu SPZ se lahko uveljavlja samo pri prodajah, ki se izvršijo po 1.1.2003. V obravnavanem primeru je bila prodaja dejansko opravljena že v letu 1991, zato je za omejitve v pravnem prometu potrebno uporabiti predpise, veljavne v letu 1991. Takrat zakonite predkupne pravice tožeče stranke še ni bilo.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I 266/98 v celoti razveljavilo tretje poglavje ZKZ, ki nosi naslov Promet s kmetijskimi zemljišči, ker je, med drugim, ugotovilo, da je omejevanje možnosti prodaje in nakupa kmetijskih zemljišč poseg v lastninsko pravico oziroma v pravico do zasebne lastnine na kmetijskih zemljiščih, za katerega zakonodajalec v ustavi ni imel posebnega izrecnega pooblastila. Uveljavljanje eventualnega zahtevka povzroči vse materialnopravne učinke vložitve tožbe, predvsem si tožnik s tem zavaruje zastaralne in prekluzivne roke.

Med pravdnima strankama je bil tudi glede plačila navedenega zneska, ki predstavlja povračilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka, ko je kuhala družini tožene stranke, sklenjen ustni dogovor.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Če je kupcev več, pridobijo s prodajno pogodbo vsak toliko, kot navaja pogodba; ta je temelj za pridobitev lastninske pravice (33. člen ZTLR), ne glede na to, kdo plača kupnino.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ara je premoženjska korist, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena stranka izroči drugi stranki zaradi utrditve svoje obveznosti. Za veljavnost are je značilno, da je odvisna od temeljne pogodbe. Če temeljna obveznost ni veljavna, tudi ara ni veljavna. Ker sta sodišči ugotovili, da osnutek kupoprodajne predpogodbe med prvotoženo stranko in tožnikom (brez številke in brez datuma) pogodbeni stranki nista podpisali, sta pravilno uporabili določilo prvega odstavka 70. člena ZOR, po katerem pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, s tem pa tudi akcesorni dogovor o ari ne.