358. člen ZOR

Tožeča stranka ni bila dolžna izpeljati konkurenčnega postopka oddaje javnega naročila, kar v pritožbi ni (več) problematizirano. Na podlagi tega je bila odločitev tožeče stranke o tem, na kakšen način bo izbirala svoje pogodbene partnerje, interna stvar. To upravičenje v konkretnem primeru zagotovo sodi v polje ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude

Glede odpovedi velja modificirana prejemna teorija, po kateri odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Izraza vročena pa ne smemo razlagati v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju; odpoved je namreč lahko drugi stranki sporočena tudi ustno ali s sredstvom za komunikacijo. Dejanska seznanitev nasprotne stranke z odpovedjo je torej bistvena za začetek učinkovanja odpovedi oziroma za začetek teka odpovednega roka.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po drugem odstavku 358. člena ZOR, ko je štelo, da je odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki možna le v pisni obliki. - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev po prvem odstavku 372. člena ZOR za terjatev, ki je zapadla 16. 3. 2013.

Za pravno veljaven odstop od pogodbe brez odpovedenega roka, je za pričetek učinkovanja odpovedi potrebna vročitev odpovedi nasprotni stranki.

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje (prvi odstavek 358. člena ZOR). Ta možnost stranke ima naravo oblikovalne pravice, druga stranka pa lahko odpoved razmerja le sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov. Prvi odstavek 266. člena ZOR pravico do odškodnine v primeru poslovne odškodninske odgovornosti omejuje na tisti obseg škode, ki je bil za drugo stranko ob sklenitvi pogodbe predvidljiv. Med dejstva oziroma okoliščine, za katere se šteje, da so bila pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znana oziroma ji niso mogla ostati neznana pa spadajo vse okoliščine, ki jih ji je ta ob sklepanju pogodbe razkrila in tvorijo skupni namen pogodbenikov.

Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo veljavnosti tožničine odpovedi pravilno uporabilo določbo 333. člena OZ (prej 358. člen ZOR), ki ureja odpoved trajnega dolžniškega razmerja. Ta določba stranki, ki ne želi več nadaljevati pogodbenega razmerja, omogoča, da ga prekine z odpovedjo, ki jo mora vročiti nasprotni stranki. Za odpoved mora izbrati primeren čas, za prenehanje razmerje pa mora preteči s pogodbo, zakonom ali običaji določen ali primeren odpovedni rok. Namen odpovednega roka je, da se stranke lahko pripravijo na prenehanje razmerja in prilagodijo svoje nadaljnje ravnanje. Vrhovno sodišče RS je izrecno opozorilo, da se potek primernega roka vedno presoja za nazaj in njegove primernosti ni mogoče vezati na čas, ki je potekel med sodnim postopkom. Zakonitost odpovedi se tako presoja le glede na okoliščine, ki so obstajale v času, ko je bila dana, ne pa glede na okoliščine, ki so nastopile pozneje. Neveljavna odpoved ne more postati veljavna zgolj s pretekom daljšega časa. Glede ocene primernosti časa odpovedi pa je treba opraviti vrednotenje med položajema pravdnih strank in pretehtati, čigava pravica je bila v času odpovedi pogodbe bolj potrebna varstva.

Odpoved pogodbe je zgolj sprožila začetek teka odpovednega roka. V vmesnem času je Pogodba še dajala pravne učinke: zavezovala je obe stranki, torej toženo stranko k plačevanju dogovorjenega deleža za vzdrževanje podhoda.

Dokler ima upnik na voljo izpolnitveni zahtevek, ne more namesto njega uveljavljati odškodninskega, saj odškodninski zahtevek pride v poštev šele po prenehanju izpolnitvenega. Do prenehanja izpolnitvenega zahtevka, ne da bi bil izpolnjen, pa lahko pride po volji upnika le z razdrtjem ali odpovedjo pogodbe. Ker ima pri dvostranskih pogodbah upnik (tudi) pravico, da zaradi zamude pri izpolnitvi oziroma zaradi neizpolnitve od pogodbe odstopi, zakon določa, da (šele) z odstopom od pogodbe na mesto primarne pogodbene obveznosti stopi odškodninska obveznost (124. člen ZOR). Odškodnina v takšnem primeru pokrije izgubo, ki je nastala, ker pogodbi zvesta stranka ni dobila tistega, kar ji je bilo zagotovljeno s pogodbo.

Sporna pogodba ima za kavzo (podlago) razen življenjskega zavarovanja tudi dolgoročno varčevanje na podlagi izoblikovane matematične rezerve iz plačanih premij, s pravico do odkupa police po tem obdobju. Vsebuje torej v teoriji uveljavljeno kavzo (causa credendi oziroma causa acquirendi), vendar pa z elementi aleatornosti. Gre tudi za specifično vrsto zavarovanja - izjemnih življenjskih škodnih situacij ob istočasnem varčevanju zavarovanca v obdobju 18 let. Dogovorjeno dolgoročno varčevanje pomeni tudi avtomatično izplačilo v breme zavarovalnice po izteku tega obdobja, ki pa je po presoji revizijskega sodišča še vedno razumen rok, po drugi strani pa vendarle omogoča zavarovancu, da v določenih – s pogodbo določenih - življenjskih primerih, ki terjajo uporabo denarnih sredstev še za časa njegovega življenja, prejme odkupno vrednost police, ne da bi se zgodil zavarovalni primer (smrt ali doživetje). Tožeča stranka pa zahteva razširitev pogojev za predčasno plačilo odkupne vrednosti police, pri čemer za to niti ne navede življenjskega primera. S tem pa se zavzema za izvotlitev in prekoračitev okvirov iz določbe 954. člena ZOR, ki je omogočala plačilo odkupne vrednosti police, vend

Stranka tega disciplinskega postopka je le izvedenec, ne pa tudi pravdne stranke. Zato pritožba stranke zoper tak sklep sploh ni dovoljena. Čim se je moral izvedenec pripraviti na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, je upravičena tudi zahteva za plačilo po 4. točki 52. člena Pravilnika. Škoda iz naslova zalog predstavlja navadno škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe tožene stranke, do povračila te škode pa je tožeča stranka upravičena na podlagi 266. člena ZOR. Pogodbeni interes lahko predstavlja le dobiček, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe oziroma njene izvršitve preprečila z kršitvijo pogodbe. Tako za primer kršitve pogodbe kot za primer odpovedi pogodbe gre tožeči stranki ta vrsta škode. Pri odpovedi podjemne pogodbe je namreč višina plačila po 629. členu ZOR enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, pa bi ga prejela, če pogodba ne bi bila odpovedana in bi izdelala dogovorjeno količino potnih listin. Tudi za primer kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička. Za čas kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena le do povračila tiste

Pogodbi zvesta stranka ima odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve le, v kolikor uresniči pravico odstopiti od pogodbe, in le, če pogodba preneha, je pogodbi zvesta stranka prosta svoje nasprotne obveznosti in tudi svoje obveznosti, da sama sprejme izpolnitev kršilca. Če pogodba ne preneha, lahko kršilec povsem veljavno izpolni tudi kasneje in zavrnitev takšne izpolnitve pomeni kršitev obveznosti prej zveste stranke Obligacijsko razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo trajnega dolžniškega razmerja. Upnik ima pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo. Zavarovanje iz 592. člena ZGD-1 je mišljeno le upnikom nezapadlih, negotovih ali pogojnih terjatev, oziroma terjatev, ki še niso iztožljive.

Ker so se pogodbene stranke dogovorile za takojšen prenos pravice do posesti, prenos lastninske pravice (t.j. izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) pa so odložile, okoliščina, da je tožnik po desetih letih izvrševanja pogodbe pričel nasprotovati temu, da toženca uporabljata sporni nepremičnini, ne more utemeljevati zahtevka za izpraznitev nepremičnin in njuno izročitev tožniku.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tretjetožena stranka ni postala lastnik stavbe, ker je za pridobitev lastninske pravice na njej potreben tudi vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa pritožbeno sodišče že na tem mestu opozarja, da je prodaja stavbe kot nepremičnine eden od načinov pravnega razpolaganja z nepremičnino in torej eden od načinov izvrševanja lastninske pravice, opredeljene v 1. odstavku 3. člena ZTLR kot posest, uporaba in razpolaganje (dejansko in pravno) z nepremičnino. Posledice takega pravnega razpolaganja s stavbo (prodaja stavbe) ter dejanska izročitev kupcu v posest, uporabo in dejansko razpolaganje z njo pa so do vknjižbe kupca kot lastnika naslednje: prodajalec izgubi posest (in pravico do posesti), možnost in pravico uporabe in možnost in pravico dejanskega razpolaganja s stavbo, ker so te pravice prešle na kupca. Glede na to, da je v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik, pa prodajalcu ostane le še možnost pravnega razpolaganja s stvarjo, kar ni enako pravici do pravnega razpolaganja z njo. V taki situaciji ima namreč kupec v primeru uveljavljanja lastninskega zahtevka prodajalca po 1. odstavku 37. člena ZTLR nasproti njemu ugovor prodane

Sporazum, da toženca postaneta edina družbenika družbe, ne pomeni nič drugega kot to, da družbenik izstopi iz družbe, s čimer preneha njegov poslovni delež in vse z deležem povezane pravice in obveznosti. Kar zadeva razmerje med družbo in izstopajočim družbenikom, mora družba družbeniku (tožniku) izplačati vrednost njegovega poslovnega deleža, ki je v konkretnem primeru tolikšna, za kolikršno so se pravdne stranke dogovorile s pogodbo.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je potreben še vpis v javno knjigo (33. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij). Tožniki so imeli za „dosego tega cilja" v zakonsko določenem roku od veljavne sklenitve zavezovalnega pravnega posla dalje možnost zahtevati izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo. Takšna terjatev je v skladu s prej veljavnim 371. členom ZOR zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let. Očitno tega niso uveljavljali, šele med obravnavanim postopkom pa so zaradi opisane kršitve pogodbene obveznosti, v povezavi z zatrjevano naknadno nemožnostjo izpolnitve, v vlogi z dne 30.09.2008 uveljavili odstopno upravičenje (124. člen ZOR). V posledici razdrte pogodbe so primarno zahtevali, tako so pravno opredelili svoj zahtevek, plačilo denarne odškodnine. Tožniki tako zahtevajo plačilo škode, ki jim je nastala v posledici kršitve pogodbene obveznosti, takšen zahtevek pa po tretjem odstavku 376. v zvezi s 371. členom ZOR zastara v roku petih let.

Upnik lahko z dejanjem zoper dolžnika, ki meri na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, pretrga zastaranje le tedaj, če to dejanje opravi pri organu, ki je v skladu s predpisi pristojen avtoritativno odločiti o njunem sporu. Z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. V primeru slednjega (torej storitvenega zahtevka) postavlja sodna praksa dodaten pogoj: če narava imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov, sicer se zahtevek zavrne; povsem določen zahtevek je torej možen le, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Povedano smiselno velja tudi za varstvo pred imisijami na podlagi ZOR.

Trajno dolžniško razmerje se lahko odpove ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času. Neprimerni čas za odpoved pomeni obstoj okoliščin, ki bi drugi pogodbeni stranki povzročila neupravičeno škodo.

da gre v danem primeru nedoletnemu tožniku enotna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, saj gre za hude nepremoženjske škode, ki se prelivajo in druga drugo med seboj pogojujejo, kot je pravilno ocenilo prvo sodišče in tudi ob dejstvu, da bo tožnik kmalu vstopil v najstniško obdobje, ko bodo zanj vse škode še večje duševno trpljenje in med seboj prelivajoče in jih bo doživljal kot kvalitativno celoto.

Tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek na določilo pogodbe, ki se v primeru prenehanja pogodbenega razmerja ne uporablja. Ker med strankama pa ni sporno, da je pogodba z odpovedjo tožene stranke prenehala veljati, tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dožniškega razmerja.Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. Sodišče je štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico terjati tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo.