UPRS Sodba I U 1006/2016-31

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Upravne enote Kočevje št. 210-145/2015/18 z dne 15. 2. 2016 odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijanim sklepom z dne 15. 2. 2016 je UE Kočevje na podlagi 43. člena in prvega odstavka 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb), v upravni zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za A.A., sklenila, da se Občini D. ne prizna lastnosti stranke in s tem pravice do sodelovanja kot stranki v postopku in se ji ne vroči dokončni akt o zaključku postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča osebe A.A. V obrazložitvi organ navaja, da je dne 19. 9. 2015 po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za A.A. s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu B., saj je tekom postopka ugotovil, da A.A. dejansko živi na naslovu C. Ker je lastnica parcele št. ... k.o. ..., na kateri stoji stavba na naslovu C. Občina D., je upravni organ dne 4. 11. 2015 na Občino D. naslovil dopis s prošnjo, da se v roku 15 dni kot lastnik parcele opredeli glede dejanskega bivanja navedene osebe in da izda soglasje, na podlagi katerega bodo lahko stranki uredili prijavo stalnega prebivališča na naslovu C. V danem roku je Občina D. podala odgovor, v katerem izrecno nasprotuje kakršnikoli določitvi stalnega prebivališča na naslovu njene nepremičnine in hkrati prijavlja udeležbo v postopku in predlaga, da UE o tem izda poseben sklep. V predlogu Občina navaja, da kot lastnica parcele, na kateri stoji stavba, s člani družine A. nima sklenjene najemne pogodbe, niti jim ni izdala soglasja za prebivanje na tem naslovu. Meni, da je s tem izkazan pravni interes za udeležbo v postopku, saj bo odločitev vplivala tudi na pravice in pravne koristi Občine D. Meni, da mora UE Kočevje na podlagi načela kontradiktornosti omogočiti Občini D. udeležbo v navedenem dokaznem postopku, saj ji takšno ravnanje nalaga 44. člen ZUP. Organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa meni, da pravni interes Občine D. ni izkazan, saj prijava stalnega prebivališča na določen naslov ne pomeni poseganja v premoženjske pravice ali lastninska razmerja. Osnovni namen ZPPreb je zagotavljanje ažurne evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov. V konkretnem postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se ne posega v lastninsko pravna razmerja in je zato podatek o lastništvu nepremičnine na tem naslovu irelevanten in izkazuje samo dejanski interes in ne pravnega (npr. v sodbi IV U 110/2010). Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča je bil uveden po uradni dolžnosti, Občina D. je bila s postopkom seznanjena z dopisom dne 4. 11. 2015, s čimer ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku (44. člen ZUP).

2Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbo tožnice zoper sklep z dne 15. 2. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno. ZPPreb vsebuje varovalo posameznikov, ki na naslovu prebivajo, vendar dokazil iz različnih razlogov ne morejo pridobiti in predložiti (npr. lastnik ne želi podati soglasja ali skleniti pogodbe). Zato sedmi odstavek 7. člena ZPPreb izrecno določa, da lahko UE v primerih, ko posameznik ob prijavi prebivališča ne predloži dokazila, odkloni prijavo stalnega prebivališča in posameznika na tem naslovu prijavi začasno, in sicer za čas, dokler ne preveri resničnosti podatkov prijave, vendar največ za 60 dni, oziroma dokler ne ugotovi ali posameznik dejansko stalno prebiva na tem naslovu. Če ugotovi, da posameznik na naslovu dejansko prebiva, ga na ta naslov tudi prijavi, ne glede na to, da lastnik ali solastnik za to soglasja ne poda oziroma z njim najemne ali podnajemne pogodbe ne sklene. Če se lastnik ne strinja z dejanskim prebivanjem posameznika na naslovu (prijava prebivališča na podlagi dokončne odločbe je zgolj posledica ugotovitve, da posameznik dejansko stalno prebiva na naslovu), lahko z uporabo pravnih sredstev doseže njihovo izselitev z naslova, posameznik pa bo skladno z določbami ZPPreb v 8 dneh od naselitve na (novem) naslovu dolžan prijaviti (novo) stalno prebivališče. Prijava prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninska pravna razmerja ali druga civilna pravna razmerja. Postopki ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča so specifični postopki, ki jih pristojni organ uvede po uradni dolžnosti, skladno z 8. členom ZPPreb, zato se v postopku ugotavljajo le tista dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stalnega prebivališča posameznika, zoper katerega je uveden postopek. V postopku se ne odloča o drugih pravicah in pravnih koristih, gre zgolj za registracijo dejanskega stanja v registru stalnega prebivalstva. V tem postopku je stranka v smislu 42. člena ZUP le oseba, zoper katero se vodi postopek oziroma za katero se ugotavlja dejansko stalno prebivališče, drugih strank v postopku ni. Ker lastnik ni oseba, zoper katero teče postopek, hkrati pa ni nosilec pravic in obveznosti (prijavno odjavna dolžnost) v postopku, ne more biti stranka postopka. Če je v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča torej ugotovljeno, da posameznik dejansko prebiva na naslovu, na katerem nima prijavljenega stalnega prebivališča, se prijava namreč izvede na podlagi dokončne odločbe o ugotovitvi dejanskega stalnega prebivališča, za kar ima pristojni organ pravno podlago v šestem odstavku 8. člena ZPPreb. Prijava prebivališča ne vpliva na druga pravna razmerja. Tožnica ima možnost svoje pravice in pravne koristi, ki iz lastnine izhajajo, varovati na podlagi drugih predpisov in pred drugimi pristojnimi organi, na ta način pa ji je zagotovljena pravica do enakega varstva pravic skladno z 22. členom Ustave Republike Slovenije.

3Tožeča stranka v tožbi in pripravljalni vlogah z dne 28. 9. 2016, 15. 11. 2016, 28. 11. 2016, 5. 12. 2016 ter 9. 1. 2017 najprej podaja kratek oris poteka predmetnega upravnega postopka. Hkrati sporoča, da je bila nepremičnina ID znak ... izbrisana iz zemljiške knjige. Nepremičnina na naslovu Č., ima sedaj ID znak ... in njena izključna lastnica je tožeča stranka. Dne 21. 9. 2015 je na upravni organ prve stopnje posredovala prijavo udeležbe in zaprosilo, v katerem je prijavila svojo udeležbo v upravnem postopku in zahtevala v zvezi s tem izdajo posebnega sklepa ter nasprotovala prijavi zgoraj navedene osebe na nepremičnini, ki je v njeni lasti. S tožbo izpodbija sklep UE Kočevje zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Glede ugovorov napačne uporabe oziroma neuporabe materialnega predpisa se tožeča stranka sklicuje na ZPPreb in lastninsko pravico oziroma pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS. Citira določbo četrtega odstavka 7. člena ZPPreb. Posameznik mora ob prijavi stalnega prebivališča nujno priložiti dokazila, da ima pravico do bivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Slednje nakazuje na neposredno vpletenost lastnika nepremičnine, na kateri želi posameznik prijaviti svoje prebivališče, v sam upravni postopek. Z zaprosilom z dne 4. 11. 2015 je upravni organ postopal v skladu z določbo četrtega odstavka 7. člena ZPPreb. Tožeči stranki je bila tako de facto že podeljena vloga stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku določitve stalnega prebivališča A.A. V upravnem postopku prijave stalnega prebivališča je potrebno ščititi tudi pravice tretjih oseb, saj priznanje upravičenj eni osebi v postopku nujno vodi v breme druge osebe. Določbi 7. in 8. člena ZPPreb sta povezani, zaradi česar mora upravni organ pred prijavo stalnega prebivališča oziroma pred izdajo odločbe o dejanskem stalnem prebivališču preveriti, ali oseba izpolnjuje pogoje za prijavo stalnega prebivališča. Določbo četrtega odstavka 7. člena bi moral upravni organ upoštevati v postopku (npr. sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1913/2011 z dne 12. 12. 2012), saj bi v nasprotnem primeru lahko prišel v situacijo, ko bi nekomu prijavil stalno/začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja oziroma se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo. Ni dvoma, da obveznost prijave stalnega prebivališča obstaja, vendar to ne pomeni, da lahko kdorkoli prijavi prebivališče na naslovu, ki si ga izbere sam, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji, določeni z ZPPreb (glej sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 189/2013 z dne 2. 10. 2013). Med udeleženci predmetnega upravnega postopka je nesporno dejstvo, da je tožeča stranka izključna lastnica nepremičnine ID znak ..., sedaj ID znak ... Lastninska pravica je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki je varovana tako z mednarodnopravnimi akti kot z nacionalno ustavno ureditvijo. URS v določbi 33. člena izrecno zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Zasebna lastnina oziroma lastninska pravica je tako temeljna človekova pravica in ustavna kategorija, hkrati pa tudi osrednja pravica civilnega prava. Lastninska svoboda zajema več elementov: svobodo pridobivanja lastnine, obstoj in uživanje lastnine, pravico do prenašanja, odtujevanja lastnine ter zaupanja v pridobljene pravice. Lastninska pravica je natančneje opredeljena v določbi 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Lastninska pravica ima poleg pozitivne funkcije, ki je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, tudi negativno funkcijo. Slednja se kaže v pravici lastnika, da vsakogar odvrne od posegov v njegovo lastninsko pravico. Z izpodbijanim sklepom je bila tožeči stranki odvzeta možnost varovanja svoje lastninske pravice v upravnem postopku. Ne samo, da to lahko vpliva na izid spora zaradi motenja posesti, zaradi takšne registracije lahko lastnik celo izgubi lastninsko pravico na svoji nepremičnini. Glede kršitev pravil postopka se tožeča stranka sklicuje na določbo prvega odstavka 2. člena ZUP, ki določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Citira tudi določbo 43. in 142. člena ZUP. Tožeča stranka je svoj pravni interes biti udeležena v predmetnem postopku kot stranski udeleženec že večkrat izkazala, kot zemljiškoknjižni lastnici nepremičnine ji de facto pripada status stranskega udeleženca. Takšnega mnenja je tudi enotna in ustaljena sodna praksa (npr. sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 612/2010 z dne 10. 2. 2011). Lastnik nepremičnine je vsekakor zainteresiran za to, kateri stanovalci so prijavljeni na njegovem naslovu oziroma, kdo je prijavljen, da živi na njegovi nepremičnini, zato ni mogoče trditi, da nima pravnega interesa sodelovati v tem postopku (tudi sodbo opr. št. I U 189/2013 z dne 2. 10. 2013). V skladu z razlago iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 1134/2006 z dne 4. 3. 2010 ima tožeča stranka celo položaj legitimirane stranke. Upravni postopek se namreč vodi zoper njo, saj se odloča o prijavi prebivališča na njeni nepremičnini. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. I Up 567/2001 z dne 23. 10. 2003 pojasnilo, da: kakor hitro gre za postopek, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravni položaj oziroma pravice in interese oseb, ki sicer niso člani društva, položaja stranke ni mogoče odrekati s stališčem, da tožnikom, ki živijo v objektu, v katerem ima društvo sedež, oziroma v njegovi neposredni bližini, ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca v tem upravnem postopku, ker ne varuje svojih pravic in pravnih koristi v upravni zadevi, ki je predmet postopka, tj. glede na določbe Zakona o društvih (ZDru). Določba prvega odstavka 33. člena SPZ določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Odločba, s katero upravni organ ugotovi, da nekdo na določenem naslovu stalno prebiva, torej že sama po sebi dokazuje, da ima posest nad nepremičnino, v kateri stanuje, s čimer ima takšna odločba vpliv na postopek motenja posesti. Po določbi 32. člena URS ima vsakdo pravico, da se prosto giblje, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Določba tretjega odstavka 15. člena URS pa določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Pravica osebe, da si prosto izbere stalno prebivališče, je omejena s pravico lastnika, da mu takšno izbiro prepreči, t.j. da mu prepreči, da si kot stalno prebivališče izbere njegovo lastnino. Lastninska pravica je močnejša od pravice do proste izbire prebivališča. URS posamezniku ne podeljuje pravice, da se proti volji lastnika v njegovo nepremičnino naseli in si tam prijavi stalno prebivališče. Upoštevajoč navedeno tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da v skladu z določbo 156. člena URS in določbo prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču ta postopek upravnega spora prekine, pred US RS pa začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti določbe 8. člena ZPPreb z določbami 33., 35. in 67. člena URS. Tožeča stranka sodišču obenem predlaga, da sklep Upravne enote Kočevje opr. št. 210-145/2015/18 z dne 15. 2. 2016, odpravi in tožeči stranki prizna lastnost stranke in s tem pravico do sodelovanja v upravnem postopku opr. št. 210-145/2015 ter toženi stranki naloži, da ji plača pavšalni znesek povračila stroškov postopka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Podrejeno pa predlaga, naj sklep odpravi in vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

4V odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah z dne 26. 8. 2016, 26. 10. 2016, 18. 11. 2016 ter 12. 12. 2016 tožena stranka ponavlja, da so postopki ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča specifični postopki, ki jih pristojni organ uvede po uradni dolžnosti, v skladu z 8. členom ZPPreb, zato se v postopku ugotavljajo le tista dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stalnega prebivališča posameznika, zoper katerega je uveden postopek. Ta postopek postavlja zakonski korektiv pri opustitvi prijavno-odjavne dolžnosti posameznika; posameznik je namreč zavezan prijaviti stalno prebivališče oziroma spremembo naslova stanovanja v osnih dneh od naselitve na naslovu. Kolikor je v postopku ugotovljeno, da stranka dejansko prebiva na naslovu, na katerem pa nima prijavljenega stalnega prebivališča, soglasje lastnika nepremičnine, na naslovu katere stranke prebiva, za prijavo ni potrebno, saj se prijava izvede na podlagi dokončne odločbe o ugotovitvi dejanskega stalnega prebivališča, za kar ima pristojni organ pravno podlago v šestem odstavku 8. člena ZPPreb. Prijava prebivališča v nobenem primeru ne vpliva na druga pravna razmerja, zlasti lastninsko pravna razmerja, saj ima posameznik možnost svoje pravice in pravne koristi, ki iz lastnine izhajajo, varovati na podlagi drugih predpisov in pred drugimi pristojnimi organi. Na podlagi določbe sedmega odstavka 7. člena ZPPreb upravni organ posamezniku na naslovu prijavi stalno prebivališče, če ugotovi, da posameznik na naslovu stalno prebiva, četudi nima pisnega soglasja lastnika oziroma lastnik z najemnikom ni sklenil najemne pogodbe. Tožeča stranka kot izključna lastnica parcelne št. ... k.o. ..., ima izključno pravico odločati o svoji nepremičnini, svojo lastninsko pravico pa ima oziroma bi lahko (za)varovala že ob naselitvi A.A. na nepremičnini, kot tudi kasneje ob graditvi hiše na njeni nepremičnini, upravni organ pa zgolj s prijavo prebivališča ne posega v lastninsko pravico, saj (trenutna) registracija posameznika na naslovu ne posega v premoženjska ali lastninska razmerja lastnika, kot tudi posamezniku ne dodeljuje pravice do prebivanja na naslovu. Prijavo prebivališča upravni organ izvede kot upravno nalogo, posameznik pa nima "pravice do prijave stalnega prebivališča", temveč zgolj dolžnost, da se prijavi (registrira) na naslovu, kjer dejansko prebiva, kar je temeljni namen ZPPreb. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, dejanski interes za priznanje lastnosti stranke (ki ga ima tudi lastnik nepremičnine) pa ne zadošča. Lastnik lahko sodeluje v postopku kot priča in se tako izreče o vseh njemu znanih dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na dejansko prebivanje posameznika na naslovu, ta možnost je bila tožeči stranki tudi dana, tožeča stranka pa v postopku ni izkazala pravnega interesa oziroma izkazala, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravnih koristi. V postopku preverjanja resničnosti prijave se, kolikor posameznik ne predloži dokazila o pravici do prebivanja, ugotavlja zgolj, ali posameznik dejansko prebiva na tem naslovu - naslovu, ki se prijavlja, medtem, ko se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča (8. člen), ugotavlja, na katerem naslovu posameznik dejansko prebiva - na prijavljenem ali drugem naslovu oziroma, ali se je posameznik odselil z območja Republike Slovenije. Postopek preverjanja resničnosti prijave se uvede ob prijavi prebivališča, če organ podvomi v resničnost podatkov, ali pa posameznik ne predloži dokazila o pravici do prebivanja, medtem ko se postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča uvede kadarkoli (po prijavi prebivališča), če pristojni organ podvomi ali je obveščen, da posameznik na prijavljenem naslovu dejansko stalno ne prebiva ter na zahtevo samoupravne lokalne skupnosti. V obeh postopkih pa lahko pristojni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje, posameznika na naslovu (v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča je to nov naslov) prijavi, ob tem pa ne zahteva ali preverja dokazila o pravici do prebivanja. Tožena stranka poudarja, da se postopek preverjanja resničnosti prijave med drugim uvede prav iz razloga, ker posameznik dokazila o pravici do prebivanja nima ali ga ne more predložiti. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, dejanskega interesa za priznanje lastnosti stranke, ki ga ima lastnik nepremičnine, pa ni mogoče enačiti s pravnim interesom. Tožena stranka še pojasnjuje, da je predložitev dokazil o pravici do prebivanja na naslovu, ki ga posameznik prijavlja, zakonsko varovalo, ki preprečuje nekontrolirane, fiktivne prijave posameznikov, ki bi lahko bistveno vplivale na ažurnost registra stalnega prebivalstva. ZPPreb vsebuje tudi nasprotno varovalo posameznikov, ki na naslovu prebivajo, vendar dokazil iz različnih razlogov ne morejo pridobiti in predložiti (npr. lastnik ne želi podati soglasja ali skleniti pogodbe, kot je to v konkretnem sporu), zato sedmi odstavek 7. člena ZPPreb izrecno določa, da upravni organ, v primerih, ko posameznik ob prijavi prebivališča ne predloži dokaza iz četrtega odstavka 7. člena zakona, lahko odkloni prijavo stalnega prebivališča in posameznika na tem naslovu prijavi začasno, in sicer za čas, dokler ne preveri resničnosti podatkov prijave, vendar največ za 60 dni, oziroma dokler ne ugotovi ali posameznik dejansko stalno prebiva na tem naslovu. Če ugotovi, da na naslovu resnično prebiva, ga na ta naslov tudi prijavi, ne glede na to, da lastnik ali solastnik za to soglasja ne poda ali z njim najemne ali podnajemne pogodbe ne sklene.

5V tožbi je tožeča stranka sodišču sporočila, da je vložila že več tožb zoper sklepe UE Kočevje. V vseh primerih gre za skoraj identično dejansko stanje, zato sodišču predlaga, da vse postopke združi pod opr. št. predmetnega postopka. Sodišče temu predlogu ni sledilo; obenem ugotavlja, da niso izpolnjeni niti pogoji za izvedbo vzorčnega postopka po 43. členu ZUS-1.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče je v konkretni zadevi odločalo po vsebini, saj ni ocenilo, da bi bilo treba postopek, v skladu z določbo 156. člena URS in določbo prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti ZPPreb pred Ustavnim sodiščem RS. S predmetno tožbo se namreč izpodbija sklep, s katerim tožeči stranki ni bila priznana lastnost stranskega udeleženca v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, pri tem pa se bistveno (in edino) pravno vprašanje nanaša na vprašanje lastnosti stranke v upravnem postopku. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena URS, postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003, 11. točka obrazložitve). V konkretni zadevi pa je sodišče ocenilo, da obstaja notranje skladna razlaga relevantnega materialnega prava.

8Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka (na podlagi določbe 7. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS)) oseba javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja, da postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A. (v nadaljevanju glavni postopek) ni bil začet na zahtevo tožeče stranke, niti ni tekel zoper tožečo stranko, kar posledično pomeni, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za status stranke po 42. členu ZUP. Sodišče še ugotavlja, da je imel po podatkih upravnega spisa A.A. ob uvedbi glavnega postopka v isti občini in isti upravni enoti že prijavljeno tako začasno prebivališče, stalno prebivališče kot tudi naslov za vročanje. Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se je namreč začel po tem, ko je A.A. pri pristojnem organu vložil obrazec za prijavo začasnega prebivališča.

9V konkretnem primeru je zahtevala tožeča stranka vstop v glavni postopek na podlagi določbe prvega odstavka 43. člena ZUP. Upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot razlog za zavrnitev zahteve tožeče stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca navaja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za udeležbo v glavnem postopku. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP izkaže pravni interes oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Za odločitev v tem postopku je tako bistven odgovor na vprašanje, ali tožeča stranka zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varovanja svojih pravnih koristi in ali izpolnjuje pogoje za pridobitev položaja stranskega udeleženca, in sicer, ali bi v postopku lahko sodelovala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP) - torej neposrednih, na zakon ali drug predpis oprtih koristi (drugi odstavek 43. člena ZUP). Stranski udeleženec lahko namreč v tujem upravnem postopku varuje le svoje pravno varovane interese (ne pa tudi dejanskih interesov) in svoj pravno varovani položaj. Glede prvega vprašanja je nesporno, da tožeča stranka konkretizirano zatrjuje, da želi vstopiti v postopek kot stranska udeleženka zaradi varovanja svojih pravnih koristi. Drugo vprašanje, kakšno pravno korist oziroma kakšno neposredno na zakon ali drug predpis oprto osebno korist varuje, pa ostaja med strankama sporno. Odgovor nanj pa je treba iskati v okviru materialno pravnih določb, ki urejajo glavni postopek.

10Pravice in pravne koristi oseb, udeleženih v predmetnem upravnem postopku in v glavnem postopku določa že URS v 32. (svoboda gibanja), 33. (pravica do zasebne lastnine in dedovanja), 67. (lastnina) ter 69. členu (razlastitev). Konkretizirane pa so v različnih materialno pravnih predpisih, ki urejajo posamezno pravno področje, kot npr. ZPPreb, ZLS, Stvarnopravni zakonik in drugi. V postopkih prijave stalnega prebivališča in v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča prihaja do kolizije različnih ustavno varovanih pravic, kar mora upravni organ v postopku upoštevati. To je upošteval tudi že sam zakonodajalec, ki je v ZPPreb predvidel in uredil različne pogoje za prijavo začasnega prebivališča, stalnega prebivališča in prijavo naslova za vročanje; različne oblike prebivališča je uredil na različne načine. Hkrati mora organ pri odločanju postopati v skladu z 22. členom URS (enako varstvo pravic), ki je ena temeljnih pravic v postopku pred državnimi organi. Njena bistvena vsebina je v tem, da ima fizična oziroma pravna oseba možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njenih pravicah ali pravni koristi in možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (odločba US št. Up-29/98).

11Pravna korist, ki jo mora oseba, ki predlaga vstop v tuj postopek "verjetno izkazati", je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pravno varovan interes, ki ga mora varovati organ v upravnem postopku (oziroma sodišče v upravnem sporu), je podan: 1.) če se nanaša na določen omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih; 2.) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet; in 3.) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov (odločba Ustavnega sodišča RS Up 741/12-21, 8. točka obrazložitve).

12Tožeča stranka svoj pravni interes utemeljuje z dejstvom, da pomeni odločitev v glavnem postopku poseg v njeno lastninsko pravico ter nedopustno omejevanje njene lastninske pravice, za kar tožena stranka po njenem mnenju nima pravne podlage. Glede kriterijev za določitev obstoja pravno varovanega interesa (po zgoraj naštetih kriterijih iz odločbe US) sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi: odločitev v glavnem postopku vplivala na osebo, za katero se ugotavlja dejansko stalno prebivališče, poleg tega pa je vplivala tudi na osebo, ki ima v lasti nepremičnino, na naslov katere se prijavlja dejansko stalno prebivališče osebe, torej v konkretnem primeru na tožečo stranko. Glede izpolnjevanja ostalih dveh pogojev pa sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe, odločbe organa druge stopnje ter tožbe izhaja, da si stranki različno razlagata določbo 8. člena ZPPreb, ki ureja ex offo postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča osebe ter posledično različno razlagata, ali ima tožeča stranka pravni interes sodelovati v glavnem postopku ali ne. Pri tem razlaga tožena stranka določbo 8. člena ZPPreb samostojno in neodvisno od drugih določb ZPPreb, vendar v povezavi z javnim interesom ažurnih evidenc o stanju, gibanju in nastanitvi prebivalcev. Tožeča stranka pa določbo 8. člena ZPPreb razlaga v povezavi z določbo 7. člena ZPPreb, v katerem je določen postopek prijave oziroma odjave stalnega prebivališča ter prijave spremembe naslova stanovanja, ki se začne na predlog posameznika.

13Za obravnavano zadevo je ključnega pomena, da je treba predpise razlagati na notranje konsistenten in usklajen način in da organ (in sodišče) predpisov ne sme razlagati tako, da bi s tem v nasprotju z namenom normodajalca odvzel stranki pravno varnost njenega pravnega interesa. Obenem je treba upoštevati, da že URS po eni strani v 33., 67. in 69. členu varuje lastninsko pravico, po drugi strani pa varuje tudi pravico do sodnega varstva (22. člen) in svobodo gibanja (32. člen). Sodišče poudarja, da vpis naslova stalnega prebivališča na nepremičnino neposredno ne vpliva na lastninsko pravico tožeče stranke, kar pravilno ugotavlja tožena stranka, vendar pa tak vpis obenem predstavlja posredni poseg v lastninsko pravico, saj jo na določen način omeji, na kar pravilno opozarja tožeča stranka. Pri tem gre pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča (32. člen URS), pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe (33. in 67. člen URS). Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS (npr. lastninska pravica), vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena URS). Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina namreč po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravica ne omeji na način in pod pogoji, ki jih zakon ne določa. Posledično lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika in mu je zato treba priznati položaj stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti dejansko sodelovanje v glavnem postopku. V okviru predmetne presoje obstoja pravnega interesa tožeče stranke za vstop v glavni postopek sodišče ni presojalo, ali bodo njene navedbe uspešne tudi v glavnem postopku, saj to ni pomembno za odločitev v konkretnem upravnem sporu glede statusa stranke v postopku.

14V konkretnem primeru iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožečo stranko z dopisom z dne 4. 11. 2015 sicer obvestila o svojih ugotovitvah glede ugotovljenega dejanskega stalnega prebivališča za družino A. in jo hkrati pozvala, da se glede tega opredeli in izda soglasje, na podlagi katerega bodo članom družine uredili prijavo stalnega prebivališča na naslovu C. Dodatno pri tem se navaja, da bo po poteku 15 dnevnega roka izdana odločba o določitvi stalnega prebivališča za člane družine na navedenem naslovu. Glede predmetnega dopisa sodišče ugotavlja, da iz njegove vsebine nedvoumno izhaja, da je tožena stranka z njim tožečo stranko res pozvala k opredelitvi glede ugotovitev ugotovljenih v glavnem postopku (v skladu z določbo 44. člena ZUP), vendar jo je obenem tudi obvestila, da bo izdana odločba o določitvi stalnega prebivališča po preteku 15 dnevnega roka, kar kaže na to, da tožeči stranki v glavnem postopku ni bilo dejansko omogočeno sodelovanje v smislu možnosti varovanja njenih pravic, pač pa je tožeča stranka imela le navidezno možnost sodelovanja v postopku, zato je tožena stranka postopala pravilno, ko je sama zahtevala vstop v postopek na podlagi 43. člena ZUP.

15Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da sta oba upravna organa napačno uporabila materialno pravo (8. člena ZPPreb v povezavi z 43. in 44. členom ZUP). Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

16Sodišče poudarja, da se v predmetnem postopku ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka sploh imela podlago za izvedbo konkretnega postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za A.A. na podlagi njegove prijave začasnega prebivališča (ob upoštevanju, dejstva, da je po podatkih upravnega spisa že imel prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje). Niti se ni ukvarjalo z vprašanjem razmerja začasno/stalno prebivališče za konkretni primer glavnega postopka. Bosta pa morala to vprašanje rešiti upravna organa v ponovljenem glavnem postopku, saj gre v konkretnem primeru za specifično situacijo, ko je oseba ob uvedbi postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča imela prijavljeno tako začasno kot tudi stalno prebivališče in naslov za vročanje; vsi trije naslovi pa so bili v isti občini in isti upravni enoti.

17Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Stranki sodnega postopka sta v svojih vlogah navajali različno sodno prakso s področja ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča in udeležbe v postopku, s katero sta utemeljevali vsaka svoja stališča. V sodbi se je opredelilo do vseh pravnih argumentov strank, ki so za presojo primera odločilni (odločba US opr. št. Up-434/14-15, točka 7 obrazložitve), vpogledalo pa je tudi v sodno prakso, na katero se stranki sklicujeta in jo upoštevalo pri svoji odločitvi.

K II. točki izreka:

18Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).