VSRS Sodba I Ips 26180/2014-1021

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni D. O. je dolžan plačati sodno takso v znesku 3.000,00 EUR, obsojeni V. J. se plačila sodne takse oprosti.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 12. 10. 2015:

- obsojenega D. O. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 (dejanje opisano pod točko I/1 izreka), za katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko I/2 izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora; zatem pa mu izreklo enotno kazen štiri leta zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas pripora od 1. 7. 2014 dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo zasežen denar - 500,00 EUR in 530,00 angleških funtov, na podlagi 75. člena KZ-1 mu je odvzelo premoženjsko korist v znesku 8.523,88 EUR. Obsojencu je v plačilo naložilo premoženjskopravne zahtevke Zavarovalnice Vzajemna v znesku 64.283,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije v znesku 367.268,45 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, Adriatic Slovenija zavarovalni družbi znesek 48.063,87 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, Zavarovalnici Triglav zdravstvena zavarovalnica, d. d. v znesku 6.039,06 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežki premoženjskopravnih zahtevkov pa oškodovance napotilo na pravdo. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v znesku 3.160,94 EUR, oprostilo pa ga je plačila sodne takse in stroškov zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti;

- obsojenega V. J. spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (dejanje opisano pod točko II izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter po določbi 47. člena KZ-1 stransko denarno kazen v višini 170 dnevnih zneskov - skupaj 5.100,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dvajsetih mesecev po obrokih. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila sodne takse. V plačilo mu je naložilo premoženjskopravni zahtevek Vzajemne zdravstvene zavarovalnice v znesku 6.039,16 EUR, solidarno s soobsojenim D. O. pa mu je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek Adriatic Slovenica v znesku 11.128,05 EUR, v presežku pa oškodovanca napotilo na pravdo;

- zoper obtoženo N. Z. je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka III izreka).

2Višje sodišče v Mariboru je z odločbo z dne 7. 4. 2016 pritožbi obsojenega D. O. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu predmetov spremenilo tako, da se zaseženi denar 500,00 EUR in 530,00 angleških funtov obsojencu ne odvzame (točka I izreka), v preostalem pa pritožbo obsojenega D. O. in pritožbo njegovega zagovornika ter pritožbo zagovornika obsojenega V. J. v celoti kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka); odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obsojenega D. O. na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun, obsojenega V. J. pa oprostilo plačila sodne takse (točka III izreka) ter pritožbo višje državne tožilke kot nedovoljeno zavrglo (točka IV izreka).

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obeh obsojencev, ki Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da oba obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obsojenega D. O. v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi dne 12. 8. 2016, ki je po vsebini enaka pritožbam obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker obsojenčevo ravnanje opisano v izreku sodbe ne vsebuje elementov obsojencu očitanih kaznivih dejanj, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZKP, ker je sodišče sporazum med Z. K. in tožilstvom štelo in uporabilo kot dokaz, da je Z. K. zdravstvene kartice izročal obsojencu in kršitve 28. člena Ustave, ker obsojencu očitano dejanje opisano pod točko I/2G ni konkretizirano.

4Zagovornik obsojenega V. J. v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi dne 30. 5. 2016, ki je po vsebini prav tako pretežno enaka pritožbi obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. toki 370. člena v zvezi s 1. točko 372 člena ZKP, ker je v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja izostal opis zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije po členu 211 KZ-1, to je „pridobivanje sebi ali komu drugemu protipravne premoženjske koristi“, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 395. členom ZKP ter kot nepravilno izpodbija odločitev o premoženjskopravnem zahtevku naloženem v plačilo obsojenemu V. J. ter predlaga prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.

5Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo zagovornika obsojenega V. J. z dne 4. 8. 2016 predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da zahteva uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločitev o premoženjskopravnim zahtevkom s pritožbo obramba ni izpodbijala in se skladno z določbo petega odstavka 420. člena ZKP na to kršitev v zahtevi ne more sklicevati. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 21. 8. 2016 in njegov zagovornik dne 17. 8. 2016 seznanjena.

6Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo zagovornika obsojenega D. O. z dne 19. 1. 2017 predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da pridobitev premoženjske koristi sebi ali drugemu že po naravi stvari pomeni, da je storilec prišel do povečanja premoženja, ni pa potrebno, da se povečanje premoženja izkazuje v obliki denarnih sredstev, premičnem ali nepremičnem premoženju, zadostuje že premoženjska korist, ki je vsebovana v zdravilih, do katerih pride storilec na protipraven način. Protipraven način in lastnosti protipravnosti sta podana tudi tedaj, če gre za neupravičeno predpisovanje zdravil v večjih količinah kot so potrebne, ali če gre za predpisovanje zdravil, ki jih domnevni bolniki sploh ne potrebujejo. Če vlagatelj v tej zvezi očita sodišču, da bi moralo pritegniti izvedenca onkologa in ugotoviti, kaj je obsojenec počel z zdravili, gre za uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče skupaj z drugimi dokazi ocenjuje pomen priznanja katerega od soobdolžencev v sporazumu med tožilstvom in obdolžencem; ocenjevanje takih razmerij pa načeloma in tudi v konkretnem primeru ne presega uveljavljanja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 9. 2. 2017 in njegov zagovornik dne 20. 1. 2017 seznanjena.

B.1

7Glede na podatke spisa Vrhovno sodišče ugotavlja:

- da je Okrožno državno tožilstvo na Ptuju dne 26. 12. 2014 vložilo obtožnico zoper obdolžene D. O. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena in kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, V. J. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, Z. K. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, A. V. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, V. Ž. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, N. Z. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 in P. F. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1;

- da so z državnim tožilstvom sklenili sporazum o priznanju krivde obtoženi Z. K., obtoženi A. V., obtožena V. Ž. in obtožena P. F. ter bili spoznani za krive in obsojeni:

a) obsojeni Z. K. s pravnomočno sodbo I K 10890/2015 z dne 19. 3. 2015 zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 ter mu je bila izrečena kazen dve leti in enajst mesecev zapora;

b) obsojeni A. V. s pravnomočno sodbo I K 8410/2015 z dne 20. 3. 2015 zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 ter mu je bila izrečena pogojna obsodba, z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta;

c) obsojena V. Ž. s pravnomočno sodbo I K 8410/2015 z dne 20. 3. 2015 zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 ter ji je bila izrečena pogojna obsodbo z določeno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta in

d) obsojena P. F. s pravnomočno sodbo I K 8410/2015 z dne 20. 3. 2015 zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 ter ji je bila izrečena pogojna obsodba za določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

8Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev;

- da se po določbi petega odstavka 420. člena ZKP sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Z navedeno zakonsko določbo je zakon uveljavil takoimenovani pogoj izčrpanosti pravnega sredstva, ki mora biti izčrpano tako formalno kot materialno, to je vsebinsko. To pomeni, da mora vlagatelj kršitve zakona, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo.(1) Vložnik zahteve mora tako že v pritožbi zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(2)

B.2

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. O.:

9Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in kršitev 28. člena Ustave Republike Slovenije z navedbo, da v ravnanju obsojenca niso podani elementi tega kaznivega dejanja. Po navedbah vložnika je konstitutivni element tega kaznivega dejanja pridobitev protipravne premoženjske koristi sebi ali drugemu, pridobitev premoženjske koristi po naravi, pomeni, da je storilec sebi ali drugemu povečal premoženje. Zaradi obsojenčevega ravnanja se njegovo premoženje niti premoženje njegove matere ni povečalo, ker je pacientka (mama) zdravila zaužila, ne pa prodala, in si obsojenec s tem dejanjem ni pridobil protipravne premoženjske koristi, niti ni imel takega namena.

10Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da je dejanje storil zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist s tem, da je kot zdravnik specialist za področje ginekologije na svoje ime dne 29. 10. 2012 in dne 15. 11. 2012 izdal štiri osebne recepte za specifična onkološka zdravila (Afinitor, Tarceva) in dne 20. 11. 2012 na ime svoje matere še en osebni recept za biološko onkološko zdravilo (Afinitor), čeprav je vedel, da kot ginekolog na tak način (na osebni recept) ni upravičen predpisovati teh specifičnih onkoloških zdravil (za katere velja poseben postopek predpisovanja, da sam teh zdravil ni potreboval, njegova mati pa do teh zdravil ni bila upravičena brez mnenja zdravniškega konzilija), z unovčitvijo teh receptov pa si je pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 23.273,64 EUR oziroma si poskušal pridobiti še za 6.313,98 EUR protipravne premoženjske koristi. Tako opis kaznivega dejanja pa vsebuje vse zakonite znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, vključno z opisom načina pridobitve protipravne premoženjske koristi (unovčitev receptov in s tem prevzem specifičnih onkoloških zdravil v opisu dejanja navedeni vrednosti v lekarnah). S prevzemom zdravil na podlagi receptov, ki jih je nedovoljeno in neupravičeno obsojenec sam napisal, je bilo kaznivo dejanje dokončano in si je obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist že s prevzemom zdravil v lekarnah ter je nadaljnja usoda tako pridobljenih zdravil za presojo obsojenčevega ravnanja irelevantna. Zagovornik z navedbami v zahtevi, da opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po vsebini nasprotuje presoji, da si je obsojenec protipravno premoženjsko korist pridobil z unovčitvijo receptov in prevzemom zdravil v lekarnah. S temi navedbami zagovornik ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, ampak dejansko ostaja na ravni zatrjevanja, da dejstva, ki so navedena v opisu dejanja v sodbenem izreku ne pomenijo, da gre za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Zato zatrjevanje zagovornika, ki ostaja le pri nasprotovanju, da je pridobitev protipravne premoženjske koristi v prevzemu in pridobitvi zdravil, ne utemeljuje, da v opisu manjka zakonski znak kaznivega dejanja.

11Zagovornik v zahtevi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) z navedbo, da sodišče ni obrazložilo v kakšni obliki naj bi bila pridobljena in v kakšni obliki naj bi se kazala domnevna protipravna premoženjska korist v premoženju obsojenca, ki naj bi nastala s tem, da je njegova mati zaužila zdravila, ki ji jih je predpisal na svoje osebne recepte.

12Navedbam v zahtevi, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni obrazložilo v kakšni obliki si je obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist, ni moč pritrditi. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje zagovoru obsojencu, da je dejanje izvrševal zgolj z namenom, da poskrbi za zdravljenje svoje matere in da ni zasledoval premoženjske koristi, ni sledilo. Opirajoč se na izpovedbe v postopku zaslišanih prič in listinsko dokumentacijo je zaključilo, da je obsojenec z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist zlorabil svoj položaj in prestopil meje uradnih pravic, ko je na osebne recepte napisal specifična onkološka zdravila ter zdravila na podlagi receptov v lekarnah na Ptuju in Ljubljani prevzel, s tem pa si pridobil protipravno premoženjsko korist v vrednosti v lekarnah izdanih zdravil. Glede na pravila medicinske stroke obsojenec kot ginekolog na osebne recepte sploh ni bil upravičen predpisovati napisanih specifičnih onkoloških zdravil, saj gre za zdravila s posebnim postopkom predpisovanja (predpiše jih lahko le internist onkolog, ali konzilij). Zdravil, ki jih je napisal na osebne recepte (Afinitor, Tarceba) za sebe ni potreboval, njegova mati (onkološka bolnica) je pri onkološki obravnavi dobivala druga zdravila in po konziliju nikoli ni dobila predpisanih teh specifičnih onkoloških zdravil in ni dvoma, da je obsojenec tudi vedel, da mati do te terapije ni upravičena (strani 42 do 46 sodbe sodišča prve stopnje). Presoji sodišča prve stopnje, da si je obsojenec že s tem, ko je prevzel zdravila na podlagi receptov, ki jih je nedovoljeno in neupravičeno sam napisal, pridobil protipravno premoženjsko korist (tudi če bi jih ali jih je namenil za zdravljenje družinskega člana), je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 8 sodbe sodišča druge stopnje). Glede na navedeno ni moč pritrditi navedbam vložnika o izostalih razlogih v izpodbijani pravnomočni sodbi o obsojenčevi pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Zagovornik po vsebini s temi navedbami ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi in meni, da bi moralo sodišče z izvedencem onkologom ugotoviti ali bolnica tudi po napredovanju bolezni predpisanih zdravil ni potrebovala, s tem pa uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13V zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da je sodišče obsojenca obsodilo zaradi ravnanja, ki niti v izreku sodbe niti v obrazložitvi ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja; da v opisu dejanja konstitutitvni element namena pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali drugemu ni opisan, da je sodišče nekritično sledilo obtožbi in v izrek sodbe prepisalo zgolj zakonsko dikcijo „zato da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist“, ne da bi v opis dejanja vključilo dejansko stanje konkretnega obravnavanega primera, ugotovljeno namreč ni bilo, kaj na bi obsojenec imel namen početi z zdravili in še manj, kaj naj bi dejansko z njimi storil. Zagovornik je enako kršitev uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ter je sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe obrazloženo zavrnilo (točka 10 sodbe sodišča druge stopnje).

14Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je podano, če storilec z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmotno, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti; kaznivo dejanje po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 pa, če je storilec z dejanjem iz prvega odstavka tega člena povzročil veliko premoženjsko škodo. Bistvo kaznivega dejanja goljufije je v storilčevem posebej motiviranem ravnanju, ki se kaže v njegovem namenu, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist z ustvaritvijo zmotne predstave o določenih okoliščinah pri oškodovancu ali s puščanjem v zmoti, ki izvira iz kakšnega drugega razloga.

15Navedbam zagovornika v zahtevi, da goljufivi namen obsojenca v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni opisan, ni mogoče pritrditi. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije vsebuje navedbo, da je obsojenec zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist v času od 26. 11. 2012 do 18. 11. 2013 v različnih lekarnah po Sloveniji, sam ali ob pomoči drugih, večkrat spravil v zmotno uslužbence lekarn (ali to poskušal) z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, da so osebe navedene na receptih upravičene do izdaje zdravil in jih s tem zapeljal, da so na podlagi 71 ponarejenih receptov v škodo različnih zavarovalnic, izdali za skupno 476.944,78 EUR specifičnih onkoloških zdravil (Afinitor, Tarceba in Glivec), ki si jih je v tej višini protipravno pridobil, s tem dejanjem pa zdravstvenim zavarovalnicam povzročil veliko premoženjsko škodo; v nadaljevanju pa je opisan tudi način ponarejanja receptov in način unovčitve receptov (prevzema zdravil v lekarnah). Zato Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je obsojenčev namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist v opisu konkretiziran tudi z navedbami, da je poskrbel za unovčitev ponarejenih receptov in prevzem zdravil v lekarnah po drugih osebah, ob tem da je vedel, da sam ni upravičen predpisovati teh specifičnih zdravil (za katere velja poseben postopek predpisovanja) in da osebe, na katere so bili recepti izdani, do teh zdravil niso bile upravičene niti jih niso potrebovale. Ker opis kaznivega dejanja vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku

211člena KZ-1 in ker nadaljnja usoda na podlagi ponarejenih receptov prevzetih zdravil v lekarnah ne predstavlja znaka tega kaznivega dejanja, zagovornikovim navedbam o kršitvi kazenskega zakona ni moč pritrditi.

16Zagovornik v zahtevi (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) glede v točki I./2G opisanega ravnanja obsojenca v izreku sodbe sodišča prve stopnje neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in kršitev 28. člena Ustave Republike Slovenije, ker da je bil obsojenec obsojen za neko neugotovljeno in nekonkretizirano ravnanje z navedbo „da je očitno na neugotovljen način poskrbel, da je neidentificirana oseba po njegovem zaprosilu in navodilu optično skenirala osrednji del receptov in nadalje, da je (prav tako očitno na neugotovljen način) poskrbel, da je neidentificirana oseba po njegovem zaprosilu in navodilu izpolnila in podpisala posamezne recepte glede vrste in količine zdravil in da je v nadaljevanju (prav tako na očitno na neugotovljen način in preko neidentificiranih oseb) poskrbel za prevzem zdravil v lekarnah“. Enake zagovornikove pritožbene navedbe o kršitvi kazenskega zakona je obrazloženo zavrnilo sodišče druge stopnje (točka 14 sodbe) in takšno presojo glede na obsojencu očitan opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje (stran 3 in 4 ter točka I./2G - strani 15 do 19 izreka sodbe sodišča prve stopnje), ko je ravnanje obsojenca določno opisano, Vrhovno sodišče sprejema. Navedbam v zahtevi o „neugotovljenem in nekonkretiziranem ravnanju“ zato ni moč pritrditi.

17Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev 17. člena ZKP in 330. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP z navedbami, da „sporazuma med tožilstvom in Z. K. ni možno uporabiti kot dokaz v postopku zoper obsojenega D. O., sodišče pa je storilo prav to - sporazum med tožilstvom in Z. K. je štelo in uporabilo kot dokaz, da je Z. K. zdravstvene kartice izročal D. O.“.

18Neutemeljene so navedbe vložnika, da je sodišče le na podlagi sporazuma med tožilstvom in obsojenim Z. K. zaključilo, da je Z. K. zdravstvene kartice izročal obsojencu. V obširnih razlogih sodbe sodišča prve stopnje (strani 81 do 94) je sodišče zagovor obsojenega D. O., da s K. nikoli ni komuniciral, ter da je Z. K. unovčeval recepte neodvisno od njega, obrazloženo zavrnilo. Ob ugotovitvi njunih medsebojnih telefonskih kontaktov ter opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenca grafologa in izpovedbe prič (ki so izročile svoje zdravstvene izkaznice Z. K.), zdravstvene izkaznice pa so bile uporabljene za recepte izdane v Splošni bolnici Ptuj oziroma natisnjene na tiskalniku te bolnice, izpovedbi priče Z. K. na glavni obravnavi (ki je sam poskusil dne 28. 10. 2013 v lekarni unovčiti recepta ter bil s pravnomočno sodbo I K 10890/2015 z dne 19. 3. 2015 spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter mu je bila izrečena kazen dve leti in enajst mesecev zapora), da z recepti nima zveze, ni sledilo. Zagovornik takšne presoje izvedenih dokazov ne sprejema in s sklicevanjem na kršitev 17. člena ZKP (procesno načelo iskanja resnice), po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe, implicira očitek zahteve, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo zanesljivo in popolno. S tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe o kršitvi 330. člena ZKP (ki določa, da če obtoženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna in senat to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi 285.c in 285.č člena ZKP) vložnik v zahtevi ne konkretizira, zato tako posplošene navedbe o kršitvi zakona Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

B.3

K zahtevi zagovornika obsojenega V. J.:

19Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev 28. člena Ustave Republike Slovenije z navedbami, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Po navedbah vložnika se izrek pod točko II, ki se nanaša na obsojenca, določno ne sklicuje na opis kaznivega dejanja očitanega obsojenemu D. O. pod točko I/2 izreka; zato je potrebno izrek sodbe zoper obsojenega V. J. obravnavati samostojno in neodvisno od opisa kaznivega dejanja očitanega obsojenemu D. O.; v tem opisu kaznivega dejanja pa je izostal konkretiziran opis zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije „pridobivanje sebi ali komur drugemu protipravne premoženjske koristi“; iz opisa kaznivega dejanja očitanega obsojenemu V. J. izhaja zgolj konkretizacija v smislu, da je soobsojeni D. O. po izvršitvi dejanj pomoči obsojenega V. J. poskrbel za unovčitev in prevzem zdravil v lekarnah na podlagi neupravičeno izdanih receptov v skupni vrednosti 21.606,27 EUR; iz opisa ni razvidno, zakaj so bila zdravila uporabljena in kdo jih je uporabil ali kdo se je s temi zdravili okoristil in kako torej, ali je sploh kdo pridobil kakšno protipravno premoženjsko korist. Kaznivo dejanje po členu 211/I KZ-1 ne določa kot zakonskega znaka oškodovanje drugega (v konkretnem primeru zdravstvenih zavarovalnic), kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja očitanega obsojenemu V. J.

20Izrek sodbe mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni treba, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu, in če se nanašajo na subjektivni element kaznivega dejanja. Pri namenu, naklepu in podobno gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Opis kaznivega dejanja je sicer pomemben iz dveh razlogov, in sicer daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani, po drugi strani pa preprečuje dvojno sojenje o isti stvari.(3) Navedbam vložnika, da opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje ni dovolj konkretiziran, ni moč pritrditi. Obsojenčeva naklepna pomoč soobsojenemu D. O. pri kaznivem dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 (pod točko I/2 na straneh 3 do 25 izreka sodbe sodišča prve stopnje) je določno opisana. Iz opisa obsojenemu V. J. očitanega kaznivega dejanja izhaja časovni okvir delovanja obsojenega V. J. (26. 11. 2012 do 2. 9. 2013), opis njegovega delovanja, s katerim je dal objektivno podporo in pomoč soobsojencu pri storitvi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 s tem, ko je na prošnjo soobsojenega D. O. izpolnil in podpisal ter deloma s svojim žigom opremil dvanajst bianco zelenih receptov (ki so v opisu dejanja tudi vsi konkretizirani), na recepte zapisal podatke onkoloških zdravil (Tarceva, Afinitor, Glivec) in recepte izročil soobsojenemu D. O., le ta pa je zatem s temi recepti poskrbel za njihovo unovčitev - prevzem zdravil v skupni vrednosti 91.606,27 EUR v lekarnah v Ljubljani in Mariboru. Obsojeni D. O. si je že s prevzemom zdravil (na podlagi receptov izdanih ob pomoči obsojenega V. J.) v lekarnah pridobil protipravno premoženjsko korist v navedeni višini, za kolikor so bile tudi oškodovane zdravstvene zavarovalnice. Povzročitev velike premoženjske škode (škode, ki presega 50.000,00 EUR - 3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) pa je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1, pri katerem je bil obsojeni V. J. udeležen kot pomagač. Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 že v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje povsem konkretiziran; glede na to, da sta obsojeni D. O. in obsojeni V. J. bila udeležena pri istem kaznivem dejanju, prvi kot storilec, drugi kot pomagač, pa so neutemeljene tudi navedbe vložnika, da za obsojenega V. J. ni relevanten opis kaznivih dejanj, kaznivega dejanja pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje (opis delovanja storilca).

21Sodna odločba mora biti obrazložena na način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Obrazložitev sodne odločbe je bistveni del poštenega postopka, kot to izhaja iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Pravni standard obrazložitve drugostopenjske odločbe (ki jo zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija) so opredeljeni v 395. členu ZKP. Vendar pa je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Sodišče druge stopnje namreč odloča o utemeljenosti pritožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni treba, da ponavlja argumente sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja.(4) Zahtevam standarda obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da pritožbenih navedb ni prezrlo. Pritožbeno sodišče mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ker pravno niso relevantne oziroma so očitno neutemeljene. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; ta bi bila podana samo, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi sodišča druge stopnje sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih.(5) V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb pa bi se moralo, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če vložnik izkaže vpliv navedene kršitve na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

22Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ker da so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje v točki 48 navidezni in arbitrarni ter v nasprotju z listinami v spisu. Poudarja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do bistva pritožbenega ugovora, ki je v tem, da sodba sodišča prve stopnje v delu, ko obrazlaga vzročno zvezo, nima razlogov o zakonskem znaku obsojencu očitanega kaznivega dejanja, to je o namenu pridobivanja protipravne premoženjske koristi sebi ali drugemu; razlogi sodbe sodišča druge stopnje v točki 53, kjer je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje oziroma dokazovanje krivde obsojenca za očitano mu kaznivo dejanje, pa so po navedbah vložnika nerazumni, arbitrarni, življenjsko in logično nesprejemljivi, zato se jih ne da preizkusiti.

23Tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje, ker da iz izreka sodbe izhaja očitek obsojencu delnega izpolnjevanja dvanajstih receptov, natančno navedenih v alinejah prvega odstavka izreka sodbe, opredeljenih po evidenčnih številkah receptov, v razlogih pa sodišče na več mestih zapiše, da je obsojenec lastnoročno napisal in podpisal 17 receptov. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene navedbe odgovorilo v točki 48 sodbe in jih zavrnilo z obrazložitvijo, da sta izrek in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede okoliščine, da je obsojenec izpolnil in podpisal, deloma pa tudi opremil s svojimi žigi 12 receptov, skladna in da o tem tudi ni nasprotja v razlogih sodbe, ker je bilo glede na ugotovitev izvedenca med sedemnajstimi recepti, ki izkazujejo pisavo obsojenca, pet receptov optično prirejenih (slednje pa je državna tožilka iz opisa dejanja izpustila), kar vse je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe tudi obrazložilo. Zagovornik z navedbami v zahtevi, da je takšen odgovor sodišča druge stopnje obsojencu nerazumljiv in v nasprotju z vsebino razlogov prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje v razlogih navaja, da iz izvedenskega mnenja grafološke stroke izhaja, da je obsojenec v rokopisni stopnji verjetnosti lastnoročno napisal skupaj 17 receptov in da so razlogi pritožbene sodne odločbe v tem delu zgolj navidezni in arbitrarni, ker da so v nasprotju z listinami v spisu (katerimi listinami vložnik v zahtevi ne pojasni), ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokaznim zaključkom sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi o številu prirejenih receptov (12), s katerimi je obsojeni V. J. naklepno pomagal soobsojenemu D. O. pri storitvi kaznivega dejanja goljufije.

24Tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornik v zahtevi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje. Sklicujoč se na tretji odstavek na 119. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zagovornik navaja, da je sodišče v razlogih sodbe, ko utemeljuje vzročno zvezo med obsojenčevim ravnanjem in nastalo posledico zapisalo „da je med ravnanjem obtoženca in nastalo posledico, ki se je pokazala v oškodovanju navedenih zdravstvenih zavarovalnic, brez dvoma podana vzročna zveza“; zakonski znak pa ni povzročitev škode ampak namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, glede tega zakonskega znaka pa se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo. Sodišče druge stopnje je enake pritožbene navedbe preizkusilo in obrazloženo zavrnilo v točki 48 svoje odločbe. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje s presojo sodišča druge stopnje, ki je te pritožbene navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da s takšnim zaključkom sodišče prve stopnje ni povedalo, da je bil obsojenčev namen oškodovati zdravstvene zavarovalnice, temveč da so bile te tudi zaradi ravnanja obsojenega V. J. oškodovane. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi presoje sodišča druge stopnje, ki je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsojenčevem namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek na 120 strani) namreč jasno izhaja prav takšna ocena obsojenčevega ravnanja: da je obsojeni V. J. soobsojenemu D. O. s temi dvanajstimi recepti pomagal pri pridobitvi protipravne premoženjske koristi v višini 91.606,27 EUR, v tej višini pa so bile zaradi ravnanj obsojenca oškodovane zdravstvene zavarovalnice.

25Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ocenjuje kot „nerazumne, arbitrarne, življenjsko in logično nesprejemljive“ razloge v točki 53 sodbe sodišča druge stopnje, ki je pritožbene navedbe, da obsojencu krivda (direktni naklep) v sodbi sodišča prve stopnje ni dokazana, kot neutemeljene zavrnilo. Zagovornik v zahtevi s ponavljanjem pritožbenih navedb, da obsojenec ni bil in ni mogel biti seznanjen z vsemi pravili izdajanja zdravil, da je vedel za onkološko zdravljenje matere soobsojenca, da ni mogel poznati visoke vrednosti predpisanih zdravil, ki jih sploh ni poznal in da je med zdravniki ustaljena kolegialnost pri izdajanju receptov za družinske člane zdravnikov, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi glede krivde obsojenca. Po vsebini te trditve v zahtevi pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

26Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča v delu, ko zgolj obsojencu nalaga povrnitev škode oškodovancu - Vzajemni zdravstveni zavarovalnici, nepravilna. Sodišče druge stopnje je enako pritožbeno navedbo obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeno (točka 56 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik v zahtevi izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka, s tem pa ne uveljavlja nobene kršitve zakona temveč uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

27Pritrditi je navedbi zagovornika obsojenega V. J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da „je v izreku sodbe pod točko I, ki se nanaša na soobdolženega D. O., kar dvakrat opisano unovčevanje receptov pri katerih bi naj sodeloval obdolženi V. J., to je pod točko E) na 12 strani in naslednjih kot na strani 19 in naslednjih, posledično pa je celoten izrek sodbe nerazumljiv“, s čimer nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko I/2 obsojenemu D. O. očitano kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, pod točko A) je opisana vloga in povezanost P. F., pod točko B) vloga in povezanost A. V., pod točko C) vloga in povezanost V. Ž., pod točko D) vloga in povezanost V. J., pod točko F) vloga in povezanost S. M. in pod točko G) vloga in povezanost neugotovljenih drugih oseb, ki so obsojenemu D. O. pomagale pridobivati predrugačene recepte, ki jih je nato unovčil; zatem pa se na koncu te točke ponovi enak tekst kot pod točko D). Gre za očitno površnost tako sodišča prve stopnje pri oblikovanju izreka, kot sodišča druge stopnje, ki ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po 383. členu ZKP tega ni opazilo. Vendar pa glede na to, da obramba v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje te pomanjkljivosti v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni uveljavljala, tega glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more prvič uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti (prekluzija).

C.

28Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP) ter o predlogu zagovornika obsojenega V. J. za prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe (glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti) ni odločalo (423. člen ZKP).

29Izrek o stroških postopka nastalih z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. O. temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa, skladno z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo, št. 7115, 7152 in 73. Izrek o stroških postopka nastalih z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V. J. temelji na členu 98a ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na slabe premoženjske razmere obsojenca (upokojenec brez premoženja, preživlja brezposelno ženo in brezposelnega sina), je sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse, ker bi lahko bilo s tem plačilom ogroženo vzdrževanje obsojenčeve družine.

----

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 1578/2013 z dne 1. 9. 2016.

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016.

(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 30515/2014 z dne 18. 2. 2016 in druge.

(5) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002 in druge.