VSRS Sklep in sodba III Ips 81/2016

I. Predlogu za obnovo postopka se ugodi in se razveljavi sklep Vrhovnega sodišča III Ips 144/2015-3 z dne 9. 12. 2015.

II. Revizija se zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške obnove postopka v znesku 4.355,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Stečajni upravitelj tožene stranke je v stečajnem postopku nad toženo stranko delno prerekal terjatev tožeče stranke do tožene stranke za vračilo posojila iz posojilne pogodbe za znesek 9,096.690,65 EUR, z obrazložitvijo, da naj bi terjatev pobotal z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke za plačilo preostanka kupnin iz prodajnih pogodb. Tožeča stranka je zato vložila tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve.

2Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 9,096.690,65 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je posledično naložilo, da povrne tožeči stranki 16.949,90 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (II. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 1.456,06 EUR stroškov za pritožbeni postopek (III. točka izreka), medtem ko je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (IV. točka izreka).

4Zoper II. točko izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

6Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 144/2015-3 z dne 9. 12. 2015 zavrglo revizijo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ob vložitvi revizije ni predložila novega pooblastila (drugi odstavek 95. člena ZPP, 377. člen ZPP).

7Tožena stranka je 22. 1. 2016 na Vrhovno sodišče (in Okrožno sodišče v Ljubljani) vložila „Zahtev[o] za odpravo nepravilnosti in nezakonitosti in odpravo oz. razveljavitev sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 144/2015 z dne 9. 12. 2015“. Vrhovno sodišče je Zahtevo, skupaj z napotilom, da je Zahtevo mogoče obravnavati kot predlog za obnovo postopka iz razloga iz 2. točke 394. člena ZPP, odstopilo sodišču prve stopnje kot pristojnemu sodišču (prvi odstavek 397. člena ZPP). Tožena stranka je nato pri sodišču prve stopnje 6. 5. 2016 vložila še „Predlog za obnovo postopka.“

8Sodišče prve stopnje je opravilo narok za obravnavanje predloga za obnovo postopka, potem pa je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 401. člena ZPP zadevo poslalo Vrhovnemu sodišču, da izda odločbo.

Odločitev v zvezi s predlogom za obnovo postopka

9Tožena stranka v predlogu trdi, da je Vrhovno sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka reviziji ni priložila pooblastila. Kot navaja, naj bi sodišče prve stopnje tisti izvod revizije, ki mu je bilo pripeto pooblastilo, pomotoma vročilo tožeči stranki, Vrhovnemu sodišču pa naj bi posledično v odločanje predložilo spis brez pooblastila.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka reviziji priložila novo pooblastilo. Pooblaščenka tožeče stranke je namreč 15. 1. 2016 obvestila toženo stranko, da ji je sodišče prve stopnje 23. 9. 2015 vročilo izvod revizije, ki mu je bilo med drugim priloženo pooblastilo tožene stranke. Kopijo vročenega gradiva, ki vsebuje tudi pooblastilo tožene stranke, je toženi stranki posredovala po elektronski pošti. Pooblaščenka tožeče stranke je prejem pooblastila tožene stranke potrdila tudi v dopisu sodišču prve stopnje oziroma na naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka.

11Glede na obrazloženo se izkaže, da je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki s tem, ko je bilo nepravilno ugotovljeno, da reviziji ni priložila novega pooblastila, onemogočeno vsebinsko obravnavanje revizije. Vrhovno sodišče je zato predlogu ugodilo in razveljavilo svoj prejšnji sklep ter na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka reviziji priložila novo pooblastilo, meritorno odločilo o reviziji (četrti odstavek 401. člena ZPP).

Odločitev v zvezi z revizijo

12Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Tožeča stranka ima terjatev nasproti toženi stranki iz naslova posojilne pogodbe št. 9 z dne 1. 1. 2009 z aneksoma št. 1 in št. 2 v višini 35,000.000,00 EUR.

- Pravdni stranki sta 20. 12. 2010 sklenili 33 prodajnih pogodb o prodaji nepremičnin (stanovanj), v katerih je tožeča stranka nastopala kot kupec, tožena stranka pa kot prodajalec posameznih delov stavbe B. Pogodbe so po vsebini enake, razlikujejo se le pri oznaki posameznih delov stavbe in pri višini kupnine.

- Tožeča stranka se je zavezala za vseh 33 stanovanj plačati 9,315.607,43 EUR, tožena stranka pa se je zavezala stanovanja izročiti.

- Tožeča stranka je toženi stranki že plačala aro v višini 10 % pogodbene vrednosti, to je 931.560,47 EUR.

- Datum zapadlosti preostanka kupnine datumsko ni bil določen, temveč je bil vezan na poziv tožene stranke tožeči stranki k prevzemu nepremičnin, pri čemer bi morala tožena stranka ta poziv podati do 4. 1. 2011 in nato pod pogojem plačila preostanka kupnine tožeči stranki izročiti nepremičnine med 14. 1. 2011 in 15. 4. 2011.

- Tožena stranka tožeče stranke ni pozvala k prevzemu nepremičnin do 4. 1. 2011 niti kdaj kasneje.

- Tožeča stranka je 31. 1. 2014 podala (navadno) izjavo o odstopu od prodajnih pogodb.

13Pravne posledice začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko so nastale dne 4. 4. 2011, pravne posledice začetka stečajnega postopka nad toženo stranko pa dne 8. 4. 2011, obakrat z objavo oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

Presoja sodišča druge stopnje glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke v višini 9,096.690,65 EUR

14Sodišče druge stopnje je presodilo, da so pogodbe o prodaji nepremičnin (stanovanj) vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v smislu določbe 24. člena ZFPPIPP. Posledično naj bi na podlagi 261. člen ZFPPIPP v zvezi z 265. členom ZFPPIPP ne prišlo do pobota med terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova posojilne pogodbe in terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova kupnin za nepremičnine.

Revizijske navedbe

15Tožena stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo vseh obligacijskih razmerij med pravdnima strankama, temveč je prodajne pogodbe neutemeljeno obravnavalo ločeno od posojilne pogodbe. Meni, da določba prvega odstavka 265. člena ZFPPIPP pomeni, da posledice iz pododdelka 5.3.2 ZFPPIPP ne morejo nastati v razmerju med terjatvijo za plačilo kupnine in terjatvijo za izročitev nepremičnine [iz iste prodajne pogodbe], lahko pa nastanejo v razmerju med eno terjatvijo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in terjatvijo iz druge pogodbe, torej med terjatvijo za plačilo kupnine in terjatvijo za vračilo posojila, saj ti terjatvi nista medsebojni terjatvi na podlago iste vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

16Po tej razlagi naj bi ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko terjatev tožene stranke za plačilo kupnin in terjatev tožeče stranke za vračilo posojila v vtoževani višini veljali za pobotani na podlagi določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. S pobotom naj bi bila obveznost tožeče stranke za plačilo kupnin izpolnjena v celoti, zato naj bi v nekaj dni kasneje začetem stečajnem postopku nad toženo stranko prodajne pogodbe ne bile več vzajemno neizpolnjene pogodbe. Tožeča stranka naj bi zato morala svojo terjatev za izročitev nepremičnin prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko; tega pa naj ne bi bila storila, zaradi česar naj bi njena terjatev do tožene stranke na podlagi določbe petega odstavka 296. člena ZFPPIPP prenehala.

17Tožena stranka v reviziji izpostavlja namen določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP o pobotu, ki je po njenem mnenju v tem, da se ob začetku stečajnega postopka poravnajo terjatve, ki jih tedaj še imata upnik in stečajni dolžnik drug do drugega iz njunih obligacijskih razmerij. Z izpolnitvijo obveznosti pa terjatve prenehajo, tako da je naposled potrebno v stečaj prijaviti le še tiste terjatve, ki tako niso mogle biti poravnane. Tako naj bi se preprečilo tudi „kopičenje“ terjatev. Sicer pa naj bi bil pobot za upnika tudi ugodnejši način poplačila terjatve. V nasprotnem primeru, če terjatev ne bi bilo mogoče pobotati, bi stečajni dolžnik od upnika še vedno lahko zahteval izpolnitev njegovih obveznosti v celoti, medtem ko bi upnik prejel le sorazmerno poplačilo svojih terjatev, skladno s pravili ZFPPIPP.

Razlogi za zavrnitev revizije

18Revizija tožene stranke ni utemeljena.

19V skladu z določbo prvega odstavka 265. člena ZFPPIPP za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (1) z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka iz pododdelka 5.3.2 ZFPPIPP. Med drugim ne nastane pravna posledica iz 261. člena ZFPPIPP, ki določa ex lege pobot terjatve posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika do tega upnika, ki ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata. Jasno je, da do ex lege pobota medsebojnih terjatev upnika in stečajnega dolžnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne pride.

20Pravilno je stališče tožene stranke, ki besedilo določbe prvega odstavka 265. člena ZFPPIPP razlaga tako, da naj bi bile pravne posledice začetka stečajnega postopka (ex lege pobot) izključene samo v razmerju med terjatvijo upnika in terjatvijo stečajnega dolžnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, vendar pa je zmotno iz njega izpeljano stališče, da naj bi zato ne bilo ovir za pobot terjatve upnika - tožene stranke do stečajnega dolžnika - tožeče stranke (za plačilo kupnin) iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe s terjatvijo stečajnega dolžnika - tožeče stranke do upnika - tožene stranke (za vračilo posojila) iz druge pogodbe, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka.

21Stališče tožene stranke namreč ne upošteva posebne pravne narave medsebojnih terjatev upnika in stečajnega dolžnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki jo imajo v stečajnem postopku. Stečajni dolžnik mora svojo obveznost do upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe izpolniti v skladu s to pogodbo in po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka (drugi odstavek 265. člen ZFPPIPP), upnik pa ima pravico do plačila terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka (tretji odstavek 265. člena ZFPPIPP). S tem ko ZFPPIPP za obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe določa plačilo po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka, te obveznosti enači z obveznostmi, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka (primerjaj 354. člen ZFPPIPP). V stečajnem postopku je zato treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka (2). V takšnem položaju pa uporaba določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, saj v skladu s to določbo veljajo za pobotane zgolj terjatve, ki hkrati obstajajo ob začetku stečajnega postopka. Terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa ni takšna terjatev, saj ima v stečajnem postopku pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.

22V primerih, ko bi si nasproti stali terjatev upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, in terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki ima pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, bi oviro za pobot predstavljala tudi določba 264. člena ZFPPIPP o prepovedi pobota.

23Sklicevanje tožene stranke na namen določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP ne vpliva na drugačno razlago posebne pravne narave terjatve upnika in stečajnega dolžnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Določba o ex lege pobotu v stečajnem postopku učinkuje kot ločitvena pravica upnika na lastnem dolgu do stečajnega dolžnika. Je izjema od načela enakega obravnavanja upnikov in jo je kot tako treba tudi obravnavati. Nasprotno je posebna ureditev, ki po ZFPPIPP velja za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (265. - 268. člen ZFPPIPP), primarno namenjena uresničevanju temeljnih načel stečajnega postopka. Posebna ureditev omogoča stečajnemu upravitelju, da presodi, kaj je v posameznem primeru vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe najbolje za zagotovitev najugodnejših pogojev za plačilo terjatev upnikov: vztrajati pri izpolnitvi ali odstopiti od pogodbe (primerjaj četrti odstavek 267. člena ZFPPIPP). Tega namena posebne ureditve pa ne bi bilo mogoče doseči v primeru, če bi bil dopusten ex lege pobot ene terjatve iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe s terjatvijo med istima osebama iz druge pogodbe, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka (prvi odstavek 261. člen ZFPPIPP). V takšnem primeru stečajni upravitelj stečajnega dolžnika niti z odstopom od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (267. člen ZFPPIPP) ne bi mogel preprečiti za poplačilo upnikov morebitnih neželenih učinkov pobota, saj bi pobot nastopil že ex lege ob začetku stečajnega postopka, torej še pred odstopom od pogodbe. Posebna upravičenja, ki jih stečajnemu upravitelju podeljuje ZFPPIPP, bi ob dopustnosti ex lege pobota tako izgubila svoj smisel. To pa prav gotovo ni bil namen zakonodajalca.

24Glede na obrazloženo v obravnavanem primeru ni prišlo do pobota med terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova posojilne pogodbe (ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka) in terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova kupnin za nepremičnine (ki ima kot terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v stečajnem postopku pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka). Sodišče druge stopnje je zato pravilno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka.

Odločitev o reviziji

25S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

26Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP, II. točka izreka).

O stroških obnove postopka in revizijskih stroških

27Tožena stranka je uspela s predlogom za obnovo (revizijskega) postopka, vendar pa ni uspela z revizijo. Tožena stranka zato glede na končni neuspeh v revizijskem postopku na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 165. člena ZPP sama nosi svoje revizijske stroške in stroške obnove postopka, tožeči stranki pa mora, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015), povrniti stroške obnove postopka, in sicer nagrado za narok (priglašenih 3.570,00 EUR, Tar. št. 3302) in davek na dodano vrednost (22 %, Tar. št. 6077), kar skupaj zanaša 4.355,40 EUR (III. točka izreka).

----

(1) Primerjaj sklep VS RS III Ips 47/2014 z dne 16. 6. 2015, 18. točko obrazložitve.

(2) Primerjaj Plavšak, N., Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 193.