397. člen ZPP

Skladno z drugim odstavkom 397. člena ZPP mora predlagatelj v predlogu navesti zlasti okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku.

Odločitev o zavrženju toženčevega predloga za obnovo postopka je pravilna. Golo sklicevanje na zakonske določbe ob vsebinsko praznih navedbah predloga ne zadošča. V predlogu za obnovo postopka ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan kateri od zakonitih obnovitvenih razlogov.

Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi povsem jasne določbe prvega odstavka 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže. Tožnik bi lahko dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, ob zadostni skrbnosti predložil že v prejšnjem postopku. Glede na očitke v izredni odpovedi, ki jih je tožnik zanikal ter ob vedenju, da je zoper njega podana kazenska ovadba, ni neživljenjsko niti nerazumno pričakovati, da bi v zvezi s tem opravil ustrezne poizvedbe pri tožilstvu, torej preveril, ali se v tožilskem spisu nahajajo morebitni razbremenilni dokazi, oziroma predlagal, da dokumentacijo pridobi sodišče. Tožnik je v dokaznem postopku vsekakor to možnost imel, če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice takšne opustitve nositi sam.

S predlogom za obnovo postopka ni dopustno uveljavljati napačnosti ugotovitev oziroma pravne presoje (pri čemer je bila izdana sodba tudi že pritožbeno preizkušena), prav tako razloga za obnovo postopka ne more predstavljati nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in odpravljanje morebitnih hib dokaznega postopka in dokazne ocene. Nasprotno stališče bi pretirano ošibilo vrednoto pravnomočnosti in odprlo možnosti za vedno novo preverjanje dokazne ocene, na kateri temelji pravnomočna odločba, čemur izredna pravna sredstva niso namenjena.

Za odločanje o predlogu za izločitev sodnika je pristojen predsednik sodišča, višje sodišče pa o tem odloča le v obsegu, ki je potreben za odločitev o pritožbi, vse v okviru presoje, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega oziroma insolvenčnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo. Ta izločitveni razlog ni podan, kadar gre za odločanje na isti stopnji postopka, četudi se stranka postopka s prejšnjo (tu celo pravnomočno) odločitvijo istega sodnika ne strinja. Glede izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pa iz zgoraj citiranega zakonskega določila ne izhaja, da bi višje sodišče ob presoji pritožbe in s tem pravilnosti izdane sodne odločbe, presojalo, ali ta izločitveni razlog dejansko obstaja. To je stvar odločitve predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je za tako presojo pristojen. Višje sodišča pa mora preveriti zgolj, ali je bil sodnik, ki je izdal izpodbijano odločbo, pred tem s sklepom predsednika sodišča izločen. Z izpodbijanim sklepom pa dolžnici tudi ni bila odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva. ZFPPIPP zaradi narave postopk

Ker toženec ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, je njegov predlog za obnovo postopka nedovoljen, zaradi česar bi ga bilo že iz tega razloga potrebno zavreči.

Okoliščine in vsa druga procesna dejstva, ki utemeljujejo popolnost in pravočasnost predloga, mora stranka navesti že v predlogu, ter po potrebi predlagati dokaze. Pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP je bistveno, da je predlog vložen v roku tridesetih dni od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze. Zato mora stranka verjetno izkazati, kdaj je za nova dejstva oziroma dokaze izvedela in zakaj zanje kljub dolžni skrbnosti ni mogla izvedeti že prej. Vprašanje, kdaj bi stranka že lahko ugotovila nova dejstva oziroma pridobila nove dokaze, se presoja z upoštevanjem ustrezne stopnje skrbnosti, ki je za fizične osebe najmanj skrbnost dobrega gospodarja.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko opravljajo pravdna dejanja le po pooblaščencu, ki je odvetnik. Pravdna dejanja lahko opravlja tudi stranka sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Toženec je vložil vlogo sam, ob tem pa ni zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit.

Pritožba dejansko ne graja zaključka sodišča prve stopnje, da predlog ne vsebuje okoliščin, ki omogočajo presojo njegove pravočasnosti. Sodišču pa očita, da nasprotni udeleženec ne razpolaga s podatkom ali oziroma kdaj je bila pravnomočna odločba o delnem odvzemu poslovne sposobnosti vročena CSD R. kot skrbniku nasprotnega udeleženca ter, da zato teh okoliščin, ki so pomembne za pričetek teka 30 dnevnega roka, ni mogel navesti. Očitek je neutemeljen, ker so vsi ti podatki razvidni iz obravnavanega spisa, ki ga je pooblaščenec nasprotnega udeleženca lahko vpogledal.

Če gre za isto dejstvo (ista pogodba), ki je bilo zatrjevano in dokazovano v obeh pravdnih postopkih, potem ni izpolnjena procesna predpostavka iz drugega odst. 395. člena ZPP:" če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati". Dejstvo je bilo zatrjevano in dokazovano že v prvem postopku, kakšno je bilo vrednotenje in nato subsumpcija tega dejstva v postopku, pa je iz vidika predpostavk za obnovo postopka, povsem brez pomena.

Po pravnomočnosti lahko stranka predlaga obnovo postopka, med drugim, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena, (4. točka 394. člena ZPP), pri čemer je predlog za obnovo postopka tudi v tem primeru vezan na tridesetdnevni subjektivni zakonski rok (3. točka prvega odstavka 396. člen ZPP), ki ga ni mogoče podaljšati.

Tožnik v predlogu za obnovo postopka ni podal trditev, da brez svoje krivde novo predlaganih dokazov ni mogel predložiti oziroma uveljavljati že v času do pravnomočnega zaključka postopka. Pravno sredstvo obnove postopka ni namenjeno ponovnemu uveljavljanju pritožbenih razlogov, ki jih je stranka že neuspešno uveljavljala v predhodnem pritožbenem postopku, temveč se obnova postopka lahko zahteva zgolj iz taksativno naštetih razlogov.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v postopku z izrednim pravnim sredstvom tožbe za razveljavitev sodne poravnave ni podlage za uporabo splošne določbe 108. člena ZPP o nerazumljivih in nepopolnih vlogah. Pritožbeno sodišče se pridružuje tistemu stališču sodne prakse, ki se zavzema za popolno uporabo splošne določbe 108. člena ZPP, saj meni, da bi bila omejena uporaba ali celo izključitev uporabe tega zakonskega določila, ki je pomemben tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, pa tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS, lahko dopustna samo v primeru, če bi bila takšna omejitev uporabe ali njena izključitev izrecno določena z zakonom, kot je to zakonsko predvideno tako pri rednem pravnem sredstvu pritožbe kot tudi pri izrednih pravnih sredstvih revizije in zahteve za varstvo zakonitosti.

V sodni praksi in v pravni teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali je dopustna zoper vmesno sodbo, potem ko je že izdana končna odločba, samostojna obnova ali pa je ta dopustna le zoper končno odločbo. Po prepričanju pritožbenega sodišča se vmesna sodba oziroma sklep sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo. Presoja, ali so novi dokazi kavzalni, pa ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene, torej ocene novih dokazov skupaj z dokazi, ki so bili izvedeni in ocenjeni v postopku, katerega obnova se predlaga. Presoja v okviru 8. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), se lahko opravi, ko in če je postopek obnovljen, ne pa znotraj postopka, ki teče v zvezi z obnovo postopka.

Vsebino predloga za obnovo postopka določata splošno določilo 105. člen ZPP, ki velja za vse vloge, in specialno določilo drugega odstavka 397. člena ZPP. Predlog, ki ne vsebuje v teh določilih navedenih sestavin, je nepopoln. Čeprav gre za izredno pravno sredstvo, ki narekuje strožji pristop k obravnavi njegove vsebine in poučevanju vložnika na njegovo popravo v smislu 108. člena ZPP, pa formalnih predpostavk za njegovo popolnost ni dovoljeno širiti preko predpisanih. To bi pomenilo nedopustno zaostrovanje pogojev za njegovo vložitev. Okoliščine iz drugega odstavka 395. člena ZPP sicer (vsebinsko) dopolnjujejo dovoljenost obnove iz zakonitega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, na podlagi katerega se zahteva obnova, vendar pa izostanek navedb o teh okoliščinah ne pomeni take formalne pomanjkljivosti predloga, ki bi narekoval takojšnje zavrženje predloga za obnovo oziroma bi teh navedb ne bilo mogoče podati še tudi naknadno.

Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave. Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost

Določba 398. člena ZPP nalaga sodišču, da prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže. To določbo je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi utemeljeno uporabilo, ko je v predhodnem postopku ugotovilo odsotnost nujnih sestavin predloga. ZPP v prvem odstavku 398. člena opredeljuje kot nepopoln tisti predlog za obnovo postopka, ki nima sestavin, predpisanih v drugem odstavku 397. člena ZPP. V predlogu je treba navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonskem roku, in dokaze, s katerimi se podpirajo predlagateljeve navedbe.

Okoliščina, da je tožeča stranka oziroma njen direktor srečala V. Č. 25. 8. 2019 in ki je pojasnil direktorju tožeče stranke, da M. Š. ni mogel priti pričati v korist tožeče stranke zato, ker mu je to preprečeval njegov delodajalec, ni niti novo dejstvo, ker je bilo ugotovljeno že na poravnalnem naroku pri Okrožnem sodišču v Krškem 15. 10. 2012. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka za predložitev nove bančne garancije potrebovala dokazilo o nadaljnji veljavnosti distribucijske pogodbe ni novo dejstvo, kar je bilo že zatrjevano in tudi dokazno ocenjeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Že zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog zavrglo zaradi pomanjkanja popolnosti predloga.

Toženec ni zadostil zahtevani vsebini predloga za obnovo. V njem ni navedel nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je predlog vložen v zakonitem roku 30 dni.

Tožnik vztraja, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, ker je bila v kazenskem postopku zoper njega izdana oprostilna sodba zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (197. člen KZ-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da tožnik v predlogu ni izrecno navedel, kateri obnovitveni razlog uveljavlja. Drugi odstavek 397. člena ZPP namreč zahteva, da je treba v predlogu navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova. Po prvem odstavku 398. člena ZPP sodišče zavrže predlog, ki je prepozen (396. člen ZPP), nepopoln (drugi odstavek 397. člen ZPP) ali nedovoljen (395. člen ZPP). Kljub procesni odločitvi o zavrženju predloga se je sodišče opredelilo tudi do vsebine predloga, ki je (tako kot pritožba) v bistvenem kritika ureditve obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP, ker se nanaša le na kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Še zlasti tožnik na to opozarja v zvezi z ureditvijo odpovednega razloga v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZPP, pri čemer pa slednje ureditve same po sebi niti ne problematizira.