401. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. I Ps 141/2018 z dne 5. 7. 2019, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 280/2019 z dne 30. 10. 2019, odločilo enako kot v prvem postopku s sodbo opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2017, s katero je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013 in ustavitvi izplačevanja te dajatve z dnem 5. 4. 2016, zavrnilo. Navedeno pomeni, da ne sodba z dne 5. 7. 2019 potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 30. 10. 2019 in ne odločbi z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10. 1. 2018, nista bili v ničemer spremenjeni, razveljavljeni oziroma odpravljeni in na odločbi o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ni imelo nikakršnega vpliva, saj sta še nadalje ostali v veljavi, kot sta bili ob izdaji odločb z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 in ob odločanju Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z odločbama z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016.

Predpostavka za dovoljenost obnovitvenega predloga je tudi obstoj možnosti za predlagatelja doseči ugodnejšo odločbo in mora biti zato podana pri uveljavljanju vseh obnovitvenih razlogov. V konkretnem primeru, ko se je sodba sodišča druge stopnje v celoti oprla na odločbo Socialne inšpekcije, ki je bila kasneje odpravljena, to samo po sebi utemeljuje domnevo možnost pričakovati drugačno odločitev v obnovljenem postopku.

Toženec nima več pravnega interesa za obnovo postopka pred pritožbenim sodiščem, saj je bila sodba pritožbenega sodišča razveljavljena. To pomeni, da ne obstaja (več) situacija oziroma pogoj v pomenu 394. člena ZPP, da gre za postopek, ki bi bil s sodno odločbo pravnomočno končan. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka kot nedovoljen (drugi odstavek 401. člena v zvezi s prvim odstavkom 346. člena ZPP).

V skladu z določbo 401. člena ZPP odloča o predlogu za obnovo postopka višje sodišče, če se razlog na obnovo postopka nanaša edino le na postopek pred višjim sodiščem. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj se predlog za obnovo postopka nanaša na odločitev pritožbenega sodišča. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, zato mu je tožena stranka odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika zaradi spremenjene delovne zmožnosti in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposliti za ustrezno delovno mesto vratar, to pogodbo pa mu je odpovedala dne 5. 5. 2011 iz poslovnega razloga, skladno z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2011. Tožena stranka je namreč delovno mesto vratar ukinila, za tožnika pa ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz dokončne odločbe ZPIZ. Iz dopolnilnega mnenja ZPIZ, na katerega se sklicuje tožnik in ostalih listin, ki jih je tožnik kot dokaz priložil predlogu za obnovo postopka, ne izhaja, da bi bil tožnik tudi v času, ko mu je tožena stranka dala odpoved pogodbe o zaposlitvi tj. dne 5. 5. 20

Je treba poudariti, da je začetek teka subjektivnega roka tridesetih dni postavljen v subjektivno sfero predlagatelja in se računa od dneva, ko je slednji zvedel za razlog oziroma ga je dobil možnost uveljaviti.

Pravica do izjave stranke je vezana na pravilnost vročanja sodnih pisanj stranki (da se z njimi lahko seznani oziroma, nanje lahko odgovori), ne pa na vprašanja v zvezi z vročanjem pisanj strank sodišču. Dejstvo, da naj bi do napake prišlo na strani pošte, zato ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. V takšnem položaju pa uporaba določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, saj v skladu s to določbo veljajo za pobotane zgolj terjatve, ki hkrati obstajajo ob začetku stečajnega postopka. Terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa ni takšna terjatev, saj ima v stečajnem postopku pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka. V primerih, ko bi si nasproti stali terjatev upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, in terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki ima pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, bi oviro za pobot predstavljala tudi določba 264. člena ZFPPIPP o prepovedi pobota.

Če bi bila prva toženka v postopku dovolj skrbna pri zbiranju procesnega gradiva, bi arhivsko dokumentacijo, ki se na sporno zemljišče nanaša in ki je očitno obstajala, saj je s tovrstno dokumentacijo iz tega obdobja razpolagala celo tožeča stranka, vsaj iskala. Ker tega ni izkazala, ni dokazala, da dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

Tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja, da se je oseba, ki je pooblaščena za sprejemanje pošte pri tožnikovem pooblaščencu, zmotila pri zapisu datuma prejema sodbe sodišča prve stopnje, zato je bila pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, pravočasna. Zatrjevani obnovitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP ni podan. Iz navedb v predlogu za obnovo izhaja, da je napaka pri vročitvi nastala na strani tožnika samega (oziroma njegovega pooblaščenca), obnova postopka po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP pa se lahko predlaga, kadar z nezakonitim postopanjem sodišča stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, torej, kadar je odgovornost za napako v vročitvi v sferi sodišča, ne pa stranke. Zato je pritožbeno sodišče predlog za obnovo postopka kot neutemeljenega zavrnilo (401. člen ZPP).

Če so veljale kakršnekoli omejitve glede razpravljajoče sodnice na prvi stopnji za njeno odločanje v tej pravdi, se je to nanašalo na postopek pred sodiščem prve stopnje in ne na postopek pred pritožbenim sodiščem, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za predložitev predloga za obnovo postopka pritožbenemu sodišču.

Od dneva vročitve sodbe sodišča v drugi zadevi, ki je bila vročena tožečima strankama 15. 12. 2014, sta imeli tožeči stranki možnost podati predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, saj sta najkasneje takrat izvedeli za nova dejstva oziroma pridobili možnost uporabiti nove dokaze. Zato je 15. 12. 2014 začel teči 30-dnevni subjektivni rok iz 396. člena ZPP. Predlog za obnovo postopka, vložen dne 11. 3. 2015, je vložen po poteku tega rok, zato je utemeljeno zavržen.

Ker upoštevanje listin, ki jih je nasprotni udeleženec priložil predlogu za obnovo postopka, ne bi moglo privesti do drugačne odločitve o pritožbi, obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 394. člena ZPP ni podan.

O obnovitvenem razlogu, ki naj bi nastal v postopku odločanja o reviziji, lahko odloča le Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Ker je bil stečajni upravitelj z vabilom na narok seznanjen, pa se je (sicer v zmoti) odločil, da nanj ne bo pristopil, torej je možnost, da bi se naroka udeležil, imel, ni pa je izkoristil, obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP ne more uspešno uveljavljati.

Ker je imel tožnik pooblaščenca odvetnika, pooblastilo pooblaščencu zaradi smrti tožnika (stranka je umrla po izdaji prvostopenjske spdbe) ni prenehalo, ter je imel pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja. V takem primeru ne pride do prekinitve postopka, pravni nasledniki pa vstopijo v procesnopravno razmerje, saj je procesno razmerje zajeto v univerzalnem nasledstvu. Ker ni mogoče šteti, da je prenehala tožnikova procesna sposobnost, ni podan razlog za obnovo postopka iz 4. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. V obravnavani zadevi je delovno sodišče odločalo o nepremoženjski škodi, ki jo je utrpel tožnik pri poškodbi na delu. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu s 1. odstavkom 184. člena OZ preide na dediče le, če je priznana s pravnomočno sodbo ali pisnim sporazumom. Vendar pa je sodna praksa v teh primerih zavzela širše stališče, in sicer, da se pravica podeduje, če je bil tožnik še živ v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katere se izda sodba prve stopnje. Dejstvo, ki ga torej tožena stranka navaja v predlogu in sicer, da je tožnik umrl po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, tudi če bi bilo znano v času traj

Vsaj nekateri razlogi za obnovo postopka lahko nastanejo šele na tretji stopnji oziroma se nekateri obnovitveni razlogi lahko nanašajo tudi na postopek pred revizijskim sodiščem. V takšnem primeru po naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka, ki ga opravi predsednik senata sodišča prve stopnje, o zadevi odloča Vrhovno sodišče. Gre za ekstenzivno razlago določb 400. in 401. člena ZPP, po kateri je kot „višje sodišče“ mogoče šteti ne le višja sodišča, temveč tudi Vrhovno sodišče RS. Takšno razlago določb 394., 400. in 401. člena ZPP, tudi ob upoštevanju določbe 22. člena Ustave RS (ki velja tudi pri odločanju Vrhovnega sodišča), narekuje potreba po tem, da že samo sodišče odpravi nekatere očitne postopkovne napake, do katerih je prišlo v postopku na katerikoli stopnji. Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne izhaja iz 111. oziroma 110. člena ZDR, temveč iz 88. člena ZDR – kot „kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“ (tretja alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).

Obnovitveni razlog se lahko nanaša tudi na postopek pred revizijskim sodiščem. Ko govori ZPP v poglavju o obnovi o sodiščih, se namreč ta pojem nanaša na vsa, oziroma na katerokoli sodišče, ko pa ZPP govori o višjem sodišču, pa gre za katerokoli višje sodišče, ki je po svoji hierarhiji sodnega odločanja višje od sodišča prve stopnje (torej tako višje kot vrhovno sodišče).

Sistematika besedila plačilnega naloga, ločitev v dva odstavka, dopušča možnost, da se tretji in četrti odstavek izključujeta, oziroma, povedano drugače, da pri plačilu sodne takse iz tujine zadošča tisto, kar nalaga tretji odstavek plačilnega naloga, tj. navedba opravilne številke zadeve. Glede obnove postopka pred višjim sodiščem je presoja, ali je sklicevanje na nova dejstva in dokaze brez krivde predlagatelja ali ne, v domeni sodišča prve stopnje.

Razlog za obnovo postopka, ki se nanaša na postopek pred izdajo zamudne sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje ob presoji podanosti pogojev za izdajo zamudne sodbe ugotavljalo, ali je bil odgovor na tožbo pravočasno vložen, nato pa je isto vprašanje v pritožbenem postopku preverjalo pritožbeno sodišče. To pomeni, da je za odločanje o utemeljenosti predloga za obnovo postopka, pristojno sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče. Le v primeru, če se obnovitveni razlog nanaša zgolj na postopek pred pritožbenim sodiščem, o predlogu za obnovo postopka odloča pritožbeno sodišče. Vendar je tudi v tem primeru sodišče prve stopnje dolžno izvesti celoten postopek v zvezi z obravnavanjem predloga (vključno z dokaznim postopkom), le izdaja odločbe je prepuščena pritožbenemu sodišču.

Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, zoper katero je bilo pravno sredstvo vloženo prepozno, teče od dneva, ko je potekel rok za to pravno sredstvo.