264. člen ZFPPIPP

Obvestilo o prenosu terjatve mora biti naznanjeno upravitelju in njemu je potrebno dokazati prenos terjatve. Upravitelj je namreč tisti, ki je pristojen in upravičen, da presodi, ali prenos terjatve šteje za veljavno dokazanega ali ne, zato je zmotno pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti odstop terjatve izkazan sodišču in da bi sodišče moralo razpolagati z verigo pogodb v smislu pogojevanja veljavnosti priznanega odstopa. Način plačila kupnine s pobotom nasprotne terjatve ločitvenega upnika je pravno dopusten in sprejet v pravni teoriji in sodni praksi, čeprav zakonsko ni izrecno urejen. Dolžnost plačila upnikom plačati zneske terjatve, ki se plačajo iz posebne razdelitvene mase, če sta bili terjatev in ločitvena pravica priznani, nastane šele po pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase (enajsti odstavek 371. člena ZFPPIPP), saj je šele takrat dokončno jasno, kolikšen del razdelitvene mase (po odbitju stroškov) ločitvenemu upniku sploh pripada in šele tedaj je višina terjatve ločitvenega upnika za poplačilo iz posebne razdelitve mase dokončno znana. Zato je tudi pobot z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do upnika, ki je hkrati tudi kupec

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene. Četudi

Naziv kupca kot je naveden v izreku sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe se mora ujemati s kupcem iz Prodajne pogodbe oziroma s kupcem, ki je na javni dražbi kupil premoženje stečajnega dolžnika. V obravnavanem primeru ni sporno, da predstavljajo nepremičnine mesno predelovalni obrat. Vse premičnine, ki so bile hkrati predmet prodaje na javni dražbi, se uporabljajo za delo v navedenem obratu, kar izhaja iz opisa premičnin na seznamu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, pa tudi že prej Predloga za prodajo, sklepa o prodaji in razpisa druge javne dražbe. Če je temu tako, ustrezajo vse sporne premičnine pojmu pritiklin, kot je opredeljen v 17. členu SPZ. Sodišče prve stopnje je v okviru odločanje z izpodbijanim sklepom materialno pravno napačno presojalo utemeljenost podaje soglasja le v skladu z določbo 322. člena ZFPPIPP, zaradi česar je v celoti odpadla presoja utemeljenosti po 2. točki sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in presojalo, če je vsebina prodajne pogodbe v skladu s 337. do 343. členom ZFPPIPP, pri čemer iz 339. člena ZFPPIPP izhaja, da mora biti v prodajni pogodbi določen rok za plačilo kupnine in izroči

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa ob opisani obveznosti leasingodajalca v primeru razveze pogodbe in opravljenega obračuna ni najti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), da bi se morebiten presežek po izvedenem obračunu iz drugega odstavka XIV. Splošnih pogojev izplačal leasingojemalcu (tožnici). Tožnica je namreč tista, ki je s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročila njeno razvezo. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti izgubila pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga (XI. člen Splošnih pogojev), posledično nima nobene pravice do tistega dela ocenjene vrednosti vozila, ki presega dolg tožnice, ugotovljen po sklepu o izvršbi.

Prodajna pogodba, ki ima alternativno predvideno možnost plačila kupnine s pobotom, ni v nasprotju z zakonom. V pritožbi izrecno zatrjevani 264. člen ZFPPIPP takšnemu načinu poplačila ne nasprotuje, saj ne ureja prodaje stečajne mase in razdelitve kupnine. Mora pa sodišče predhodno izpeljati postopek razdelitve.

Če se zoper revidenta v obravnavanem trenutku ne bi vodil stečajni postopek, bi davčni organ, upoštevaje četrti odstavek 73. člena ZDDV-1, lahko pobotal revidentovo terjatev do države z njegovo obveznostjo in posledično zavrnil zahtevek za vračilo davka. Po začetku stečajnega postopka pa je takšen modsebojen pobot terjatev, ki so nastale pred in tistih, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP izrecno prepovedan, zato bi morala tožena stranka pri odločitvi o revidentovem zahtevku za vračilo presežka upoštevati 264. člen ZFPPIPP. Gre za odraz pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov v stečaju, zaradi česar je dopustnost pobota v stečaju izjema, ki mora biti v zakonu izrecno določena. Ob odsotnosti posebne ureditve, s katero bi zakonodajalec v postopkih zaradi insolventnosti drugače uredil pobot davčnih obveznosti s terjatvami iz naslova popravkov DDV, po presoji revizijskega sodišča tudi za tovrstne obveznosti velja splošna prepoved pobota, ki je ne izključuje niti ureditev 97. oziroma 97.a člena ZDavP-2. Ker gre torej za drugačne okoliščine kot v zadevah X Ips 33/2016 in X Ips 385/2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da tožena stranka v pri

Glede na pravila oziroma načela stečajnega postopka sodišče druge stopnje ne more pritrditi zavzetemu stališču prvostopenjskega sodišča, da prerekana terjatev nastane šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero sodišče ugotovi njen obstoj. Priznanje terjatve je potrebno ločiti od vprašanja njenega nastanka. Ker je stečajni postopek še v teku, od dolžnika ni mogoče zahtevati, da bi konkretno navedel znesek pričakovane škode, zato nezmožnost oziroma zmanjšana možnost povrnitve izterjanega v primeru naknadnega uspeha z izrednim oziroma rednim pravnim sredstvom, predstavlja škodo, ki je pravno upoštevna.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanec z njo avtomatično pridobi tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogojev za izplačilo presežka DDV tako ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč določbe 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. Iz njih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

V obravnavanem primeru prodaje premoženja stečajnega dolžnika je stečajni dolžnik pridobil terjatev do kupca tega premoženja na plačilo kupnine. Ker pa ima navedeni kupec pravico do ločenega poplačila iz tega premoženja, po presoji pritožbenega sodišča ni ovir za pobot navedenih terjatev, če so izpolnjene materialnopravne predpostavke za pobot iz 311. člena OZ, torej če gre za medsebojni denarni terjatvi in če sta obe zapadli. Terjatev upnika DUTB d.d. za poplačilo iz posebne razdelitvene mase še ni zapadla, ker sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase niti pravnomočen še ni postal, torej doslej še niso izpolnjeni materialnopravni pogoji za pobot terjatve stečajnega dolžnika do upnika DUTB d.d. kot kupca za plačilo kupnine s terjatvijo upnika DUTB d.d. do poplačila njegove terjatve iz posebne razdelitvene mase. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je akceptiralo medsebojni pobot še pred pravnomočnostjo sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase, torej zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz tožbenega predloga je bilo jasno razvidno, da tožeča stranka terja izpolnitev v denarju, ni pa opredelila zneska, ki ga mora tožena stranka plačati. Odprava takšne pomanjkljivosti na poziv sodišča v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe, temveč zgolj omogoča obravnavo same tožbe. Tožeča stranka ob odpravi te pomanjkljivosti ni spreminjala dejanske podlage, ki bi vplivala na identiteto tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je bil s tem tudi omogočen preizkus, ali gre v razmerju med primarnima in podrejeno uveljavljanima zahtevkoma le za navidezno kumulacijo. Toženec v pritožbi ni izpodbijal ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju domnevne baze domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožbenih očitkov neizvedbe zaslišanja izvedenca ni mogoče razumeti kot konkretiziranega izpodbijanja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri tožeči stranki za splošno prezadolženost, iz katere je sklepati na njeno dolgoročno plačilno nesposobnost. Ker gre za pritožbeno neizpodbijano dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katero je Vrhovno sodišče vezano, se izkažejo kot neodločilni revizijski očitki v delu, ki se nanašajo na

V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. V takšnem položaju pa uporaba določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, saj v skladu s to določbo veljajo za pobotane zgolj terjatve, ki hkrati obstajajo ob začetku stečajnega postopka. Terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa ni takšna terjatev, saj ima v stečajnem postopku pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.

V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. V takšnem položaju pa uporaba določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, saj v skladu s to določbo veljajo za pobotane zgolj terjatve, ki hkrati obstajajo ob začetku stečajnega postopka. Terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa ni takšna terjatev, saj ima v stečajnem postopku pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka. V primerih, ko bi si nasproti stali terjatev upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, in terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki ima pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, bi oviro za pobot predstavljala tudi določba 264. člena ZFPPIPP o prepovedi pobota.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča. V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati

Terjatev iz naslova stroškov za odpravo napak ne nastane šele s trenutkom, ko so napake dejansko odpravljene (zaradi česar bi bilo pravno pomembno, katere napake je tožena stranka že sama odpravila in katerih ni). Gre namreč za obliko uveljavljanja jamčevalnega zahtevka – ta pa nastane s trenutkom, ko se napaka pojavi. Zmotno je stališče, da terjatev, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, ni mogoče pobotati. Res je sicer, da so v 263. in 264. členu ZFPPIPP določeni primeri, ko pobot ni dopusten, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer (za takšne terjatve). Terjatev stečajnega dolžnika (tožeče stranke) za plačilo opravljenih del je namreč nastala pred začetkom stečajnega postopka, del terjatve upnika (tožene stranke) iz naslova stroškov za odpravo napak pa je nastala po začetku stečajnega postopka (ko so se pojavile napake), česar pa ZFPPIPP – ko govori o prepovedi pobota terjatev – ne ureja, zaradi česar se še vedno uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava (311. člen Obligacijskega zakonika), oziroma pravila o procesnem pobotu iz ZPP (tretji odstavek 319. člena ZPP), kot v konkretnem primeru, ko je tožena stranka terjatve uveljavljala v procesni pob

Dejanska situacija, ko obstaja obveznost izpolnitve na strani obeh pogodbenih strank, ustreza pravnemu pojmu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Ker v konkretnem primeru toženka ni izpolnila ničesar, tožnica pa (nesporno) ne v celoti (nesporno ne 44.291,95 EUR), gre za dejansko situacijo, ko obstaja obveznost izpolnitve na strani obeh pogodbenih strank (druga alineja 2. točke drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP), kar ustreza pravnemu pojmu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (iz drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP). Če namreč pri prodaji stanovanja kupka sploh ni plačala kupnine ali je ni plačala v celoti, prodajalka pa ni izročila posesti niti izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, za katero lahko sopogodbenica stečajne dolžnice tudi po začetku stečajnega postopka zahteva, da stečajna dolžnica izpolni svojo obveznost v celoti in v pogodbenih rokih (drugi in tretji odstavek 264. člena ZFPPIPP).

Iz šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 (vračilo davka), izhaja, da se, ne glede na prvi do peti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena ZDavP-2, če ni z zakonom drugače določeno. Določbe 73. člena ZDDV-1 pa se nanašajo na vračilo DDV na podlagi obračuna DDV-O. Iz četrtega odstavka tega člena ZDDV-1 izhaja, da če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga. Te zakonske določbe omejujejo pravico, ki izhaja iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z 264. členom ZFPPIPP, ki določa, da ni dovoljeno pobotati terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega

Tožena stranka je sicer trdila, da je vsa plačila dolžnika G. (odkupljenih je bilo za 213.960,88 EUR terjatev, nakazil dolžnika pa je bilo za 266.161,10 EUR, torej za 52.200,22 EUR več) prejela še pred začetkom stečajnega postopka (in na ta način utemeljila terjatev tožene stranke), vendar bi tovrstno terjatev (tožene stranke) lahko pobotala na dan začetka stečajnega postopka le v primeru, če bi tudi sama imela terjatev do tožeče stranke, ki je zapadla do dneva začetka stečajnega postopka. V ta namen pa bi tožena stranka morala pojasniti, za zapiranje katerih terjatev, v kakšni višini in s kakšnim datumom zapadlosti je porabila znesek preplačila, katerega je še pred 3. 6. 2009 prejela od G. Samo na ta način bi namreč lahko definirala terjatev, ki jo je iz naslova solidarnega poroštva imela zoper tožečo stranko. Če dolžniki tožene stranke svojih zapadlih terjatev niso plačevali, je nastala obveznost tožeče stranke iz poroštva, za dopustnost pobotanja pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali je nastala že pred začetkom stečajnega postopka.

Sporna terjatev je zaradi neprijave v stečajno maso prenehala (prvi odstavek 80. člena, prvi in peti odstavek 111. člena in drugi odstavek 117. člena Zakona o stečaju, Sl. Glasnik Rep. Srbije, št. 104/2009, 99/2011, 71/2012 – odločitev US, 83/2014 v zvezi s 479. členom ZFPPIPP). S prenehanjem glavne obveznosti pa ugasnejo tudi vse stranske (akcesorne) pravice, ki so nastale v zvezi s to temeljno pravico: v konkretnem primeru iztoževana terjatev do tožene zavarovalnice iz naslova zavarovanja terjatev tožeče stranke do kupca B. d.o.o..

Tudi, če je šlo v konkretnem primeru za izjalovljeno poslovno podlago, to ni vplivalo na pravno učinkovanje pogodbe, torej na obstoj pravic in obveznosti, ki so vsebina pogodbe. V primeru nemogočega razveznega pogoja nastane enak položaj, kot če ta pogoj sploh ne bi bil določen. Če je razvezni pogoj nemogoč, ne more povzročiti razveze pogodbe. Zato se nemogoč razvezni pogoj šteje za neobstoječega; velja fikcija, da stranki razveznega pogoja sploh nista določili. Ker je prvotno mogoč rok za vračilo depozita postal nemogoč, se nemogoč rok šteje za neobstoječ razvezni pogoj, s tem pa je nastopila situacija, ko se je trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja spremenilo v trajno dolžniško razmerje brez določenega roka trajanja v smislu. Takšno dolžniško razmerje pa ne preneha avtomatično, pač pa je potrebna odpoved s strani ene od pogodbenih strank.