VSRS Sodba X Ips 78/2015

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 275/2013-12 z dne 8. 1. 2015, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, št. DT 42918-12997/2012-3 06-3201-21 z dne 5. 7. 2012, ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 707,60 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep davčnega organa prve stopnje, št. DT 42918-12997/2012-3 06-3201-21 z dne 5. 7. 2012, s katerim je ta organ kot prepozno zavrgel revidentovo pritožbo zoper tam navedeni sklep o davčni izvršbi z dne 28. 5. 2012. Davčni organ druge stopnje je revidentovo pritožbo s sklepom, št. DT-499-29-270/2012-2 z dne 10. 7. 2013, zavrnil.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in navedlo, da davčni organ ni storil napake in je vročal skladno z drugim odstavkom 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti brez podlage. Kot zmotno je ocenilo revidentovo stališče, da je vprašanje, ali je med revidentom in mamo obstajalo pooblastilno razmerje, vprašanje resničnosti vsebine vročilnice. Revident bi si lahko pravni položaj izboljšal z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje in hkratno vložitvijo pritožbe.

3Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vlaga revident revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da mu je bilo s tem, ko je bil sklep o izvršbi izročen njegovi mami, ki za vročanje ni bila pooblaščena, poseženo v ustavne pravice, in sicer iz 2., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vročanja, kakršno je bilo v njegovem primeru, ni mogoče šteti kot pravilnega in je treba upoštevati datum, ko se je v resnici seznanil s pošiljko. Kazenska in odškodninska odgovornost nista nadomestilo za pravico do izjave. Dejstvo, da lahko kdorkoli dviguje take pošiljke, pomeni hudo grožnjo zaupanju v ustavno načelo pravne države in zaupanju v pravo. Meni, da je položaj veliko slabši, če zanj dvigne pošiljko nepooblaščena oseba, kot če jo vročevalec pusti v nabiralniku, saj lahko, da za pošiljko sploh ne izve. Trditi, da vročilnica dokazuje izjavo, hkrati pa zavestno spregledati trditve o neobstoju pooblastilnega razmerja, je nelogično. Če so podatki v javni listini neresnični, mora imeti revident možnost dokazovanja njihove neresničnosti, zato je predlagal zaslišanje sebe in mame ter poizvedbe pri pošti. Sodišče je kršilo ustavno pravico do pravnega varstva s tem, ko se ni opredelilo do pravilnosti vročanja.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zahteve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi o tem vprašanju ni enotnosti.

7Revident izpostavlja konkretna pravna vprašanja v zvezi z vročanjem, kot ga določa drugi odstavek 89. člena ZUP. Meni, da je sprejeta ureditev ob razlagi, ki so jo sprejeli davčna organa in sodišče prve stopnje, v nasprotju z ustavnimi pravicami do enakega obravnavanja, sodnega varstva, pravnega sredstva in načelom pravne države.

8Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo na podlagi pomembnega pravnega vprašanja, ali je ureditev drugega odstavka 89. člena ZUP v skladu z Ustavo, ali pa pomeni nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Od tega vprašanja je odvisna odločitev v obravnavani zadevi.

9Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10V obravnavani zadevi je revident vložil pritožbo zoper sklep o izvršbi, ki jo je davčni organ prve stopnje zavrgel kot prepozno. Vročitev sklepa o izvršbi je bila opravljena po drugem odstavku 89. člena ZUP, ki določa: „Kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Pod enakimi pogoji lahko pooblaščenec prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost, ali pri organu.“ Po petem odstavku tega člena se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti. V šestem odstavku tega člena je določeno še, da če pooblaščenec za vročitve ne more dokumenta izročiti stranki in bi stranka s tem zamudila rok za pritožbo ali za kakšno drugo pravno sredstvo, ima pooblaščenec za vročitve pravico vročiti (pravilno vložiti) ustrezno pravno sredstvo.

11V reviziji je sporno, ali je ureditev vročitve v drugem odstavku 89. člena ZUP v skladu z Ustavo. Ta odgovor je najprej odvisen od vprašanja, ali je zakon mogoče razlagati ustavnoskladno.

12Iz dejanskega stanja zadeve, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je sklep o davčni izvršbi za revidenta prevzela njegova mama 4. 6. 2012, stanujoča na istem naslovu kot on. Iz vročilnice je razvidno, da je bil revident pred tem, 31. 5. 2012, obveščen o prispelem pismu, da je imenovana ob prevzemu podala izjavo, da jo je revident pooblastil za prevzem navedenega pisma, ki jo je podpisala, in da se je pri tem izkazala z osebno izkaznico. Ker je davčni organ prve stopnje revidentovo pritožbo zoper sklep o izvršbi zavrgel kot prepozno, je revident 26. 6. 2012 vložil vlogo s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi in pritožbo zoper ta sklep. V njej je navedel, da je šele v nedeljo, 17. 6. 2012, ugotovil, da je poštar njegovi mami izročil sklep, da je ta dvignila pošiljko 4. 6. 2012, da pa mu je ni pravočasno izročila, tudi sicer pa se zaradi njegovih poznih odhodov in prihodov (razvaža blago s tovornjakom) malo vidita in je pošiljko opazil med ostalimi pošiljkami. Trdil je, da mame ni nikoli pooblastil za dvigovanje poštnih pošiljk. Zato je predlagal razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in hkrati vložil pritožbo zoper upravni akt. V reviziji je navedel, da je v dokaz ugotovitve dejstev glede (ne)obstoja pooblastila predlagal zaslišanje sebe, mame in opravo poizvedb na pošti.

13Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je pravilna vročitev odločbe stranki v postopku eden od procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.(1) V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva zagotavlja vsebinsko odločanje sodišča in ne zgolj formalnega.(2) Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pa določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta določba zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva. Da bi bilo posamezniku zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, mora biti najprej seznanjen z vsebino odločitve, in to na pravilen način. To pa se zagotavlja z institutom vročitve v sodnih in upravnih postopkih.(3)

14Kot je navedlo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-436/15 z dne 22. 3. 2017, je vročanje pomemben procesni institut, saj je od njegove pravilnosti odvisno varstvo tistih pravic v postopkih, ki so kakorkoli vezane na določen rok. Namen vročanja je po eni strani v tem, da omogoča varstvo pravic naslovnika, torej da se zagotovi, da pisanje prejme tisti, ki mu je dejansko namenjeno, po drugi strani pa seznanja pošiljatelja, od kdaj dalje lahko utemeljeno šteje, da se je imel naslovnik možnost seznaniti z vsebino pisanja, in na kateri trenutek lahko veže začetek teka rokov, itd. Namen vročitve torej ni le gola "oddaja" pisanja, pač pa oddaja tega pisanja upravičeni osebi, to je naslovniku.(4) Če organ neko pisanje zmotno šteje za vročeno, čeprav dejansko ni bilo vročeno, je lahko posameznik prikrajšan za vrsto pravic, npr. do kvalitetne obrambe, če je bilo pisanje vabilo na narok; do sodnega varstva, če je bilo pisanje odločba organa in je ta odločba predpostavka za vložitev tožbe v določenem roku; do pravnega sredstva, če je pisanje odločba, zoper katero je mogoča pritožba v določenem roku, in podobno. Za varstvo navedenih pravic sta torej pomembna tako pravilno vročanje kot tudi možnost dokazovanja (ne)pravilnosti vročanja. Varstvo pravice stranke do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja upravičuje razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve (podobno tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-279/08).

15Glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E(5) , je bil namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Zakonodajalec je torej ocenil, da možnost vročitve s t. i. fikcijo, ki jo omogoča četrti odstavek 87. člena ZUP,(6) po kateri se zagotavlja razmeroma hitro vročanje (najkasneje v roku 15 dni od sporočila pošte), za ekonomičnost postopka ne zadostuje. Kot navaja tudi teorija,(7) od januarja 2008 domnevni pooblaščenec ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Ta pooblaščenec sicer kazensko in odškodninsko odgovarja, če bi se izkazalo, da je podal lažno izjavo, vendar mora odgovornost uveljavljati stranka v zasebni relaciji do te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, ni vezano na primer na družinske člane. Tak poseg sicer pomeni olajšanje nekaterim strankam, a obenem lahko z odpravo dodatnih garancij za pravilno vročitev prizadene pravice drugih. In takšna ureditev vročitve glede na zakonske določbe velja tudi za vročitev odločb, sklepov in dokumentov, od katerih vročitve začne teči rok za vložitev pravnega sredstva in se morajo (načeloma) vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP).

16Pri odločanju so vselej pomembne okoliščine posameznega primera. Davčna organa v obravnavani zadevi nista izvedla predlaganih dokazov za ugotovitev dejstev, ki jih je zatrjeval revident, ker sta menila, da je vročitev popolnoma ustrezala dejanskemu stanu drugega odstavka 89. člena ZUP, in da se morebitne zlorabe oseb, ki izjavijo, da so pooblaščene, rešujejo v kazenskem in odškodninskem pravnem postopku. Davčni organ druge stopnje se je skliceval tudi na šesti odstavek 89. člena ZUP, po katerem lahko pooblaščenec sam vloži pravno sredstvo, če bi stranka sicer zamudila rok.

17Sodišče prve stopnje je menilo, da je zmotno tožbeno stališče, da je vprašanje, ali je med revidentom in mamo obstajalo pooblastilno razmerje, vprašanje resničnosti vsebine vročilnice. Vročilnica po mnenju sodišča prve stopnje potrjuje le, da je mama dala to izjavo in da je bila njena vsebina taka, kot je zapisano v listini (torej da jo je revident pooblastil za sprejem pošiljk), ne pa tega ali je pooblastilo v resnici dano. Revident z navedbami, da pooblastila ni dal, po mnenju sodišča prve stopnje ne more izpodbijati resničnosti tega, kar se v njej potrjuje - obstoja in vsebine izjave.

18Vročitev je veljavno opravljena le, če je dokument vročen tistemu, ki mu je namenjen, torej naslovniku ali z njegove strani pooblaščeni osebi, ki dokument sprejme za naslovnika. Pri vročilnici z izjavo o pooblastilnem razmerju gre torej za dokaz, da je vročitev opravljena in da pooblastilno razmerje obstaja. Po stališču Vrhovnega sodišča pa lahko pri tem stranka vedno z nasprotnimi dokazi dokazuje nasprotno, torej da pooblastila za vročanje ni podala. To velja ne glede na to, da je vročilnica javna listina(8) (pri čemer sama izjava o pooblastilnem razmerju niti ni javna listina), saj tudi pri javni listini velja, da morajo upravni organi in sodišče prve stopnje, če stranka vsebino javne listine izpodbija, javno listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz izvede z vsemi dokazili.

19Res je, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da bi si revident lahko pravni položaj izboljšal, ampak le z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje in hkratno vložitvijo pritožbe. Menilo je, da ker tega ni izkoristil, tudi ni mogoče trditi, da mu je bilo poseženo v ustavne pravice, s tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je omenjena zakonska ureditev ustrezna.

20Vendar pa je po mnenju Vrhovnega sodišča treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve, in sicer kot že navedeno, da je revident 26. 6. 2012 vložil vlogo s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi in pritožbo zoper ta sklep in v njej navedel, da je šele v nedeljo, 17. 6. 2012, ugotovil, da je poštar njegovi mami izročil sklep, da je ta dvignila pošiljko 4. 6. 2012, da pa mu je ni pravočasno izročila, tudi sicer pa se zaradi njegovih poznih odhodov in prihodov (razvaža blago s tovornjakom) malo vidita in je pošiljko opazil med ostalimi pošiljkami. Trdil je tudi, da mame ni nikoli pooblastil za dvigovanje poštnih pošiljk in kot dokaz za svoje trditve predlagal zaslišanje sebe, mame in poizvedbe pri pošti.

21Ker je mogoče, da je v obravnavani zadevi pošiljko prejela nepooblaščena oseba, to glede na revizijske trditve lahko pomeni, da revident v zamudo z vložitvijo pritožbe sploh še ni prišel, saj vročitev tej osebi ni bila pravilna. To pomeni, da bi davčni organ prve stopnje moral trditve in dokaze presojati že v okviru pravnega sredstva, ki ga je vložil revident (pritožbe).

22V takih okoliščinah je po mnenju Vrhovnega sodišča stališče davčnih organov in sodišča prve stopnje, ki je potrdilo pravilnost odločitve davčnih organov o zavrženju pritožbe brez izvajanja s strani revidenta predlaganih dokazov, prestrogo in nesorazmerno posega v pravico revidenta, da dokaže, da ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni imel možnosti, da se pravočasno seznani s sklepom o izvršbi. Kot že navedeno, je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-436/15 z dne 22. 3. 2017 poudarilo, da sta za varstvo ustavnih pravic pomembna tako pravilno vročanje kot tudi možnost dokazovanja (ne)pravilnosti vročanja. Vrhovno sodišče je upoštevalo tudi zgoraj omenjeno pomanjkanje garancij, ki bi zagotavljale, da pri vročanju po drugem odstavku 89. člena ZUP v primerih, ko stranka pooblastila za vročanje dejansko ni podelila, ne prihaja do zlorab. Za sankcioniranje dejanskih zlorab ali zmot po stališču Vrhovnega sodišča tudi ne zadostuje (le) možnost odškodninskega in kazenskopravnega varstva, saj sta ti varstvi v primerjavi z možnostjo uspeha v „primarnem sporu“ za stranko oteženi in lahko tudi izvotljeni.

23Drugi odstavek 89. člena ZUP se tako da po stališču Vrhovnega sodišča ustavnoskladno razlagati le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasproten dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, kdaj je bila vročitev dejansko opravljena. Ker je torej zagotovljeno varstvo ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS, drugi odstavek 89. člena ZUP po oceni Vrhovnega sodišča ni v neskladju z Ustavo RS.

24Ob povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter sklep prvostopenjskega davčnega organa odpravilo in zadevo vrnilo temu davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati navodila Vrhovnega sodišča (predvsem) v 18. točki obrazložitve te sodbe.

25Revident je z revizijo uspel. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo sklep prvostopenjskega davčnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu(9) se revidentu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj torej 427,00 EUR. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Na podlagi tar. št. 3.300 (količnik 2) je revidentu ob upoštevanju vrednosti spora (v osnovi izpodbijanega sklepa o izvršbi - 2.350,00 EUR) treba priznati 210,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 280,60 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 707,60 EUR, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

----

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005, 8. in 10. točka obrazložitve.

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-161/10 z dne 9. 12. 2010, 6. točka obrazložitve.

(3) Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005, 6. in 7. točka obrazložitve, in Up-436/15 z dne 22. 3. 2017, 6. točka obrazložitve.

(4) Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 331/2008 z dne 27. 11. 2008.

(5) Ur. l. RS, št. 126/2007 z dne 31. 12. 2007.

(6) Po kateri vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.

(7) Polonca Kovač, Vročanje v upravnem postopku (od vročitve upravne odločbe do njene izvršitve), Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1302-1316.

(8) Po prvem odstavku 169. člena ZUP je javna listina listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, in ne stranka sama, in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa.

(9) Uradni list RS, št. 24/2007.