89. člen ZUP

V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume. Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.

Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica v sporočilu o neuspeli osebni vročitvi poučena, da bo po tem roku dokument puščen v hišnem predalčniku, kar pa ji v obravnavanem primeru ni bil, temveč ji je bil dokument ponovno poslan s priporočeno pošto, sodišče šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena šele z dnem ponovne vročitve dokumenta. Na vročitev in pravne učinke upravnega razmerja praviloma strankin ugovor, da pooblaščenca ni pooblastila, če za to ni posebej izkazanih znakov, ne vpliva. Gre za odgovornost pooblaščenca do stranke oziroma za njuno notranje razmerje, kar pa na pravilnost opravljene vročitve ne vpliva. Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami o tem, da naj bi bila nekaj dni odsotna oziroma da naj ji mož ne bi pravočasno izročil pošiljke, domnevne nepravilnosti pri vročanju pa sicer tudi ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

1. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je PN, ki ga FURS kot prekrškovni organ izda v zvezi s prekrški, ki se ne nanašajo na davčne obveznosti, pravilno vročen, če je vročen skladno z določbo 85.a člena ZDavP-2. Tudi pritožbeno izpostavljen 58. člen ZP-11 napotuje na uporabo ZUP, saj kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem, zato pritožba nepravilno zaključuje, da je ZDavP-2 drug zakon, ki ga je v tem primeru glede na dikcijo določbe prvega odstavka 58. člena ZP-1 potrebno uporabiti v konkretnem primeru. 2. Lahko pa bi vročanje preko informacijskega sistema e-davki bilo skladno z določbami o vročanju ZUP, saj vročanje preko informacijskega sistema v varen elektronski predal ter vročanje po pooblaščencu za vročitve urejajo tudi določbe 86., 86.a in 89. člena ZUP. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja zgolj, da je vročanje nepravilno že zato, ker je bilo vročeno preko sistema e-davki, o odločilnih dejstvih, ki izhajajo iz relevantne pravne podlage ZUP, izpodbijana sodba nima razlogov. 3. Zgolj dejstvo, da je prekrškovni organ odločbo o prekršku vročal preko sistema

V predmetni zadevi je prekrškovni organ Finančna uprava RS, vendar ne gre za prekršek iz področja davčnih obveznosti. Določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem. Ker niti Zakon o finančni upravi (ZFU) niti ZDCOPMD ne določata, kako vročajo prekrškovni organi odločbe o prekrških, izdane v zvezi s preverjanjem prevoza v cestnem prometu – konkretno potrditve uporabe vozila s prevoznikovo kartico na začetku uporabe vozila, se skladno z določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1 glede vročanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Za zaključek, da gre za pooblaščenca za vročitve, pa ni mogoče sklepati na podlagi indicev, temveč morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa drugi odstavek 89. člena ZUP.

Tožnik je po presoji sodišča uspel dokazati, da res ni dovolj dobro razumel dejanske vsebine druge izjave o postavitvi pooblaščenke za vročitve in zato sodišče meni, da tožnik ni vedel za dejansko vsebino izjave o tem, da za pooblaščenko za vročanje postavlja odvetnico A. A. (zmota v izjavi).

Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način. V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP. Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesni

Določba drugega odstavka 89. člena ZUP, ki se ga v postopku o prekršku uporablja smiselno glede vročanja pisanj (drugi odstavek 67. člena ZP-1) namreč ne zahteva izrecno, da bi se moral pooblaščenec za vročitve izkazati s pisnim pooblastilom. Pri tej vrsti vročanja običajno za vročanje članom skupnega gospodinjstva, v katerem prebiva tudi storilec in je ob normalnih družinskih odnosih in razmerah pričakovati, da je naslovnik (vsaj konkludentno) izrazil voljo, da se lahko pisanja, ki so naslovljena nanj in bi jih moral prevzeti osebno, lahko vročajo tudi njegovim družinskim članom kot pooblaščencem za vročitve. Tako je povsem logično in življenjsko sprejemljivo sklepanje, da lahko storilčev oče šteje za pooblaščenca za vročitev pisanj, ne glede na to, ali o tem obstaja pisno ali izrecno ustno pooblastilo

Toženkino razlogovanje, da je organ imel alternativno izbiro med postopanjem po 89. in 92. členu ZUP, v obravnavanem primeru ni pravilno. Ob navajanju, da gre za alternativni možnosti, davčni organ spregleda, da se četrti odstavek 89. člena nanaša specifično na situacijo, ko se v tujini nahaja stranka, medtem ko se drugi odstavek 92. člena nanaša splošno na vročanje osebam, ki so v tujini (pri čemer se v upravnih zadevah ne vroča vselej strankam, temveč tudi drugim osebam); poleg tega pa četrti odstavek 89. člena določa način, na katerega organ mora postopati (mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj...), drugi odstavek 92. člena pa določa možnost, ki jo organ ima (lahko vroča...). Davčni organ bi moral, potem ko je tožnik preklical pooblastilo svojemu prvemu pooblaščencu, tožnika ob vročitvi prvega dokumenta pozvati, naj v postavljenem roku imenuje vsaj pooblaščenca za vročitve z opozorilom, da mu bo ta oz. začasni zastopnik sicer postavljen po uradni dolžnosti.

Teorija navaja, da od januarja 2008 domnevni pooblaščenec za vročanje ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, saj ni vezano zgolj na družinske člane. Pri tem pa takšna pravila vročanja veljajo tudi za odločbe, sklepe in dokumente, za katere je mogoče v zakonitih rokih vložiti pravna sredstva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, da je bil glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E, namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Hkrati se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani sodbi postavilo na stališče, da se drugi odstavek 89. člena ZUP lahko ustavno skladno razlaga le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasprotni dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, da je bila vročitev dejansko opravljena (98. člen ZUP).

Ker storilec v predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni zatrjeval, da J. P. ni pooblastil za prevzem pisanj (da pooblastilno razmerje dejansko nikoli ni obstajalo), temveč zgolj, da mu J. P. ni izročila prevzetega pisanja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem storilca in pooblaščenke za vročitve, ker je storilec s tem želel dokazovati le, da mu pooblaščenka za vročitve pisanja ni izročila, kar pa ni pravno relevantno za presojo pravilnosti vročitve. Sodišče prve stopnje pa je glede na izkazano nadomestno vročitev po drugem odstavku 89. člena ZUP pravilno štelo, da ti dve okoliščini nista relevantni za odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in je utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo zaslišanja storilca in njegove hčerke.

Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek). Po določbi 89. člena ZUP bi tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča.

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, je v obravnavanem primeru na pritožniku. Ob laični primerjavi podpisa na vročilnici s podpisom pritožnika, ki je viden na priloženem pooblastilu v tej zadevi, je na prvi pogled razvidno, da gre lahko za različna podpisa, kar kaže na to, da obstaja dvom, ali je vročilnico podpisal pritožnik. Zastavi se torej vprašanje, ali je vročevalec opravil pravilno osebno vročitev, torej ali je odločbo drugostopenjskega organa vročil neposredno pritožniku. Glede na navedeno se mora po presoji Vrhovnega sodišča ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti (bodisi z vpogledom v upravni spis ali na drug primeren način), kdo je vročilnico podpisal in ali je bila oziroma kdaj je bila pritožniku odločba drugostopenjskega organa vročena.

V postopku odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vozniku začetniku, ki ga sodišče izda po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk, mora sodišče presoditi, ali je storilec kot voznik začetnik v obdobju dveh let dosegel ali presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na okoliščine, ki so protispisne. Pri pregledu podatkov spisa vročilnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilcu bil plačilni nalog vročen po pravilih vročanja pooblaščencu za vročitve na podlagi drugega odstavka 89. člena ZUP.

Tako kot lahko naslovnik dokazuje, da vročitev ni bila opravljena, čeprav je bila vročilnica navidezno pravilno izpolnjena, lahko tudi organ dokazuje, da je bila vročitev opravljena, čeprav vročilnica ni bila pravilno izpolnjena. Ravno slednje pa je storilo sodišče prve stopnje, ko je v dokaznem postopku dokazovalo, da je vročitev po pooblaščenki bila opravljena, čeprav sta vročilnici bili izpolnjeni pomanjkljivo. Res je sicer v tretjem odstavku 89. člena ZUP določeno, da mora pooblaščenec za vročitve vsak dokument nemudoma poslati stranki, vendar to velja le v razmerju med pooblaščencem in naslovnikom, med katerima obstoji pooblastilno razmerje, nima pa vpliva na veljavnost opravljene vročitve, saj se po določbi petega odstavka 89. člena ZUP šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

Pri vročanju odločbe v postopku odmere dohodnine, se je v obravnavanem primeru uporabi ZUP, ki določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Dokumenti, ki se morajo po določbah ZUP osebno vročiti naslovniku, se lahko vročijo samo neposredno tej osebi ali drugi osebi, ki je za to od naslovnika izrecno pooblaščena, pri čemer vročilnico podpišeta prejemnik in vročevalec. Že ob laični primerjavi podpisa na vročilnici s podpisom pritožnika, ki je viden na priloženem pooblastilu njegove odvetnice v tej zadevi, je na prvi pogled razvidno, da gre lahko za različna podpisa, kar kaže na to, da obstaja dvom, ali je vročilnico podpisal pritožnik. Zastavi se torej vprašanje, ali je vročevalec opravil pravilno osebno vročitev, torej ali je odločbo drugostopenjskega organa vročil neposredno pritožniku. Glede na navedeno se mora po presoji Vrhovnega sodišča ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti (bodisi z vpogledom v upravni spis ali na drug primeren način), kdo je vročilnico podpisal in ali je bila oziroma kdaj je bila pritožniku odločba drugostopenjskega organa vročena.

Okoliščina, da je pooblaščenec za vročitve po tem, ko mu je bila odločba pravilno vročena, odločbo vrnil prvostopenjskemu organu z navedbo, da ni pooblaščen, ne spreminja dolžnosti stranke, da organ seznani s preklicem oziroma odpovedjo pooblastila. Organ je ravnal pravilno, ko je odločbo drugostopenjskega davčnega organa vročil subjektu, za katerega je imel v spisu v času vročitve izkazano, da je pooblaščenec pritožnika. Vročitev je bila torej opravljena pravilno (pooblaščencu za vročitve), da pa pooblaščenec za vročitve ni izpolnil svoje obveznosti po tretjem odstavku 89. člena ZUP in dokumenta ni nemudoma poslal stranki, pa ne vpliva na pravilnost opravljene vročitve, ampak sodi v sfero mandatnega razmerja med pritožnikom in pooblaščencem za vročitve.

Kot razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik navaja nepravilno vročitev drugostopenjske odločbe. Glede na to, da je bila ta odločba vročena pooblaščencu za vročanje, ki je imel v tem času še vedno pooblastilo za sprejemanje pisanj, je bila vročitev opravljena pravilno. V kolikor je prišlo do preklica pooblastila, bi moral tožnik o tem obvestiti organ. Da bi to storil, tožnik niti ne zatrjuje in v zvezi s tem tudi ne predloži nobenega dokazila. Tožnik torej ne navaja opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Ker tožnik po navedenem ni verjetno izkazal obstoja opravičljivih razlogov za zamudo, sodišče njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo.

Določba drugega odstavka 89. člena ZUP ne zahteva izrecno izkazovanje pooblaščenca za vročitve s pisnim pooblastilom. Pri tej vrsti vročanja gre običajno za vročanje članom skupnega gospodinjstva, v katerem prebiva tudi storilec in je ob normalnih družinskih odnosih in razmerah pričakovati, da je naslovnik (vsaj konkludentno) izrazil voljo, da se lahko pisanja, ki so naslovljena nanj in bi jih moral prevzeti osebno, lahko vročajo tudi njegovim družinskim članom kot pooblaščencem za vročitve. Ob dejstvu, da je pooblaščenka za vročitve storilčeva mati in da v predmetni zadevi ni udeležena kot stranka z nasprotnim interesom, po prepričanju pritožbenega sodišča vročevalec ni imel razloga za pomisleke o tem, ali je M. E., kot storilčeva mati, pooblaščena za prevzem dokumenta, naslovljenega na storilca. Povsem logično in življenjsko sprejemljivo je zato sklepanje, da mati naslovnika lahko šteje za pooblaščenca za vročitev pisanj, ne glede na to, ali o tem obstaja pisno ali izrecno ustno pooblastilo. Ob drugačni razlagi bi namreč popolnoma razvrednotili pomen določbe drugega odstavka 89. člen ZUP, saj bi vročevalec moral vsakič izrecno zahtevati, da pooblaščenec za vročitve svoje uprav

Vročilnica je sicer pomemben, vendar pa ne edini dokaz uspešne vročitve. Za uspešnost vročitve je ključno, da se to dejstvo ugotovi s stopnjo gotovosti na podlagi proste presoje dokazov s strani pristojnega organa oziroma sodišča. Če je nesporno ali ustrezno dokazano, da je stranka dokument prejela, je vročitev uspešno opravljena in lahko nastopijo učinki vročitve. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila in če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi. Tako je sodišče v predmetnem postopku na podlagi zaslišanja obdolženčeve bivše žene zanesljivo ugotovilo, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 29. 10. 2009 sicer prevzela storilčeva žena, ki je z njim živela v skupnem gospodinjstvu in da je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko prejel 4. 11. 2009. Prvostopenjsko sodišče pa se je pri ugotavljanju dejstva, kdaj je storilec dejansko prejel sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oprlo tudi na ostale okoliščine, ki jih je ugotovilo v pr