VSRS Sodba I Ips 61453/2011-123

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 3. 7. 2014 obdolženega D. G. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun. Oškodovance, ki so priglasili premoženjskopravne zahtevke, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12. 2. 2015 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovance, ki so priglasili premoženjskopravne zahtevke, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 11. 12. 2015 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 300,00 EUR.

2Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Sodiščema druge in tretje stopnje očita, da sta, ne da bi izvedli dokazni postopek in obsojencu dali možnost izjaviti se v postopku, ugotovili nova odločilna dejstva, ki so obenem v nasprotju z odločilnimi dejstvi v oprostilni sodbi sodišča prve stopnje. Kot navaja, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek sodišč druge in tretje stopnje, da je imela gospodarska družba I., d. o. o., ki jo je vodil kot direktor, dovolj sredstev za poplačilo zapadlih obveznosti do delavcev, če ne bi poravnala materialnih sredstev. S svojim postopanjem sta sodišči po stališču obsojenca kršili drugi odstavek 5. člena ZKP, ki obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Sodišču tretje stopnje še očita, da je spregledalo okoliščine, ki izključujejo njegovo krivdo ter kaznivost, oziroma da se ni opredelilo do zatrjevanj o izključenosti protipravnosti, saj naj bi oškodovani delavci privolili v prikrajšanje svojih pravic. Obsojenec uveljavlja tudi kršitev drugega odstavka 16. člena ZKP, ker je okrožna državna tožilka v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navajala dejstva, za katera ni navedla dokazov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in potrdi oprostilno sodbo sodišča prve stopnje ter da ga oprosti plačila sodne takse.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 20. 5. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo, s katero obsojenec po njegovem mnenju izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kot neutemeljeno zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v izjavi z dne 10. 6. 2016 navedbam vrhovnega državnega tožilca v celoti nasprotuje. Ponovno poudarja, da je sodišče druge stopnje obsodilno sodbo oprlo na trditev, da je gospodarska družba, ki jo je vodil, razpolagala z določenimi sredstvi, čeprav ni izvedlo dokaznega postopka, kot pred tem prvostopenjsko sodišče, ki je ugotovilo, da sredstev ni bilo dovolj. Glede na to, da drugostopenjsko sodišče ni navedlo dokazov, ki potrjujejo njegovo presojo, in ker se do take presoje ni mogel opredeliti, je sodišče po stališču obsojenca kršilo procesne določbe.

B.

5Glede na navedbe vložnika zahteve je Vrhovno sodišče opravilo preizkus, ali sta sodišči druge in tretje stopnje dejstva ugotavljali na način, ki bi terjal razpis obravnave oziroma razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obsojenec kot direktor gospodarske družbe I., d. o. o., v nasprotju s predpisi svojim delavcem ni izplačeval plač, prispevkov in regresa za letni dopust, a da mu ni mogoče očitati, da je ravnal naklepno, saj mu je finančno stanje družbe izpolnitev teh obveznosti onemogočalo, poleg tega pa so delavci, ki so z znižanjem plač na minimalno plačo ter zamujanjem le-te za več kot tri mesece soglašali, določena denarna sredstva, četudi „na roke“, vendarle prejeli. Zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci v znižanje in zamujanje svojih plač privolili, je temeljil na zapisniku sestanka med obsojencem in delavci, ki ga je podpisal zgolj obsojenec, ne pa tudi delavci. Sodišče je poudarilo, da je obdolženec konstantno ukrepal v smeri izboljšanja poslovanja družbe, oziroma da je z namenom, da bi družba ostala likvidna, iskal nove vire financiranja družbe. Iz razlogov prvostopenjske sodbe nadalje izhaja, da je družba v obdobju, ko so bile pravice delavcev okrnjene, sicer razpolagala z določenimi denarnimi sredstvi iz poslovanja ter posojilnih pogodb, s katerimi bi obveznosti do svojih delavcev lahko izpolnila, vendar bi v tem primeru obsojenec kot direktor družbe ne mogel izvajati ukrepov za reševanje družbe.

6Sodišče druge stopnje je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da je obsojencu mogoče očitati le malomarnostno kršitev predpisov o delovnih razmerjih in da posledično obsojencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Po presoji sodišča druge stopnje je obsojenec ravnal naklepno, ker zavestno in hote delavcem ni plačal plač, prispevkov ter regresa za letni dopust. Sodišče je obenem poudarilo, da privolitev delavcev v omejitev svojih pravic in trud obsojenca za ohranitev delovnih mest ter obstoja gospodarske družbe, slednjega ne razbremenjujeta kazenske odgovornosti za očitano mu kaznivo dejanje, saj ugotovljena dejstva potrjujejo, da je obsojenec imel možnost plačila obveznosti do delavcev. Temu stališču je pritrdilo tudi sodišče tretje stopnje, ki se je opredelilo tudi do pritožbenih navedb o izključeni protipravnosti obsojencu očitanega dejanja.

7Iz navedenih razlogov izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, ki je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo na seji, je razvidno, da je sodišče kazensko odgovornost obsojenca utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob presoji vseh že ugotovljenih dejstev, in ne da bi pred tem izvajalo nove dokaze ali ponovilo že izvedene dokaze, kar bi terjalo razpis obravnave (prvi odstavek 380. člena ZKP), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje naklepno, da torej dejstva konkretnega primera ne dajejo podlage za zaključek, da je obsojenec kot delodajalec opustil dolžno ravnanje iz malomarnosti. Sodišče druge stopnje je že ugotovljena dejstva zgolj drugače presodilo ter obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Kot je obsojencu pojasnilo že sodišče tretje stopnje, sme sodišče druge stopnje na podlagi izrecne določbe petega odstavka 392. člena ZKP v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodbo sodišča prve stopnje spremeniti. Zato sodišču druge stopnje, ki je na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, presodilo, da je obsojenec zavestno in hote kršil pravice delavcev, ni mogoče očitati kršitve drugega odstavka 5. člena ZKP oziroma obsojenčeve pravice do izjave. Te pravice pa ni kršilo niti sodišče tretje stopnje, ki ob odločanju o obsojenčevi pritožbi dejstev konkretnega primera ni spreminjalo. Obsojencu je bilo omogočeno, da se v postopku pred pritožbenim sodiščem v odgovoru na pritožbo oziroma v pritožbi izjavi o vseh pravnih in dejanskih vidikih zadeve (tretji odstavek 378. člena ZKP).

8Obsojenčevo sklicevanje na odsotnost protipravnosti njegovega ravnanja ter smiselno zatrjevanje pravne zmote, ne more biti uspešno iz dveh razlogov. Prvič zato, ker obsojenec potem, ko je družba I., d. o. o., postala insolventna, ni izvedel ukrepov oziroma izpolnil obveznosti, ki jih za primere insolventnosti predpisuje Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), temveč je mimo teh pravil pridobival določena denarna sredstva, ki jih niti ni namenil za poplačilo obveznosti do svojih delavcev, temveč je očitno dal prednost drugim upnikom družbe. Obsojenec je delavce že februarja 2010, torej v mesecu, ko so se dogovorili za znižanje plač ter zamujanje pri izplačilu plač, seznanil z dejstvom, da so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka nad gospodarsko družbi I., d. o. o., ker družba ni imela več sredstev za plačevanje tekočih obveznosti. Reševanje gospodarske družbe na način, kot je to storil obsojenec, torej mimo določil ZFPPIPP, delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. In drugič zato, ker iz dejstev konkretnega primera izhaja, da delavci na neplačilo plač, prispevkov ter regresa za letni dopust niso pristali, temveč zgolj na nižje ter kasnejše izplačilo dohodkov. Izplačilni dan pa, razen v zakonsko določenih primerih, ne sme nastopiti kasneje, kot je bilo določeno v drugem odstavku 134. člena oziroma drugem in tretjem odstavku 131. člena tedanjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). In ne nazadnje, dejstva konkretnega primera ne potrjujejo, da bi delavci pristali na neobračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9Vrhovno sodišče zaradi materialne neizčrpanosti pravnega sredstva ni presojalo obsojenčeve navedbe o kršitvi drugega odstavka 16. člena ZKP (peti odstavek 420. člena ZKP). Prav tako pa ni presojalo njegovih preostalih navedb, s katerimi izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7112 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.