VSRS Sklep X Ips 75/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje št. 6040-31/2015/3 z dne 9. 6. 2015. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikov ugovor zoper plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita (PDI), določenih v odločbi št. 604-173/2011/11 z dne 23. 5. 2011, in mu naložilo, naj v petnajstih dneh od prejema te odločbe poravna račun št. 203010-15-00097 z dne 26. 3. 2015 v višini 588,00 EUR.

2Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je toženka z odločbo z dne 23. 5. 2011 tožniku dovolila pristop k opravljanju PDI, mu zanj odmerila stroške v višini 588,00 EUR in v izreku navedla vsebino drugega odstavka 19.b člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI)(1). Dne 7. 6. 2011 je uspešno opravil izpit, toženka pa mu je po poteku treh let poslala račun za plačilo stroškov izpita. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s toženko, da tožnik ni izpolnil pogoja za oprostitev plačila stroškov opravljanja navedenega izpita iz drugega odstavka 19. b člena ZPDI, saj ni izkazal aktivnega iskanja zaposlitve pri organih iz 11.a člena tega zakona.

3Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper navedeno sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo Ministrstva za pravosodje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

4Toženka v odgovoru na revizijo obrazloženo zavrača revizijske očitke in predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka

5Revizija ni dovoljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Vprašanje je lahko pomembno po vsebini zadeve, če se nanaša na materialnopravno stališče, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje in z njim utemeljilo odločitev glede (ne)zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Predpostavka za obravnavanje vsebinskih stališč o izdanem upravnem aktu in preko tega za odločitev o tožbenem predlogu, naj se upravni akt odpravi (1. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), pa je, da sporni upravni akt ni ničen. Če je ‒ na kar mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1) ‒, se s sklepom izreče za ničen (68. člen ZUS-1). Ker se v takem primeru sodna presoja zaključi z ugotovitvijo razloga za ničnost iz 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tožnik ni upravičen do vsebinske presoje izpodbijanega upravnega akta. Zato niti pravna vprašanja, povezana z razlago materialnega prava, na kateri temelji odločitev sodišča o izpodbojni tožbi, za zadevo ne morejo biti pomembna. Bistvo ničnega upravnega akta namreč je, da sploh ne bi smel biti izdan(2), ne pa, da v njem sprejeta odločitev materialnopravno ne bi bila pravilna in zakonita.

8Ker je bilo v revidentovem primeru z odločbo z dne 23. 5. 2011 že odločeno, da krije stroške izpita v odmerjeni višini in rok plačila (60 dni po poteku triletnega roka od opravljenega izpita), pomeni, da je ta odločba izvršilni naslov za izterjavo stroškov opravljanja PDI(3). Ob takem stanju zadeve pa se je Vrhovnemu sodišču pri ocenjevanju procesnih predpostavk za revizijo neizbežno postavilo vprašanje o upravičenosti toženke za izdajo odločbe o „ugovoru“ zoper stroške izpita in o ponovnem določanju roka za plačilo. Soočilo se je torej z vprašanjem ničnosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

9V upravnem postopku ni mogoče odločati in torej ne izdati odločbe z izrekom, s katerim se odloči o zahtevku ali pravnem sredstvu, v stvari, ki ni upravna zadeva. Šteje se, da gre za tako zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).

10Toženka je v konkretnem primeru svojo pristojnost za odločanje o ugovoru utemeljila na 207. členu ZUP. Ta določa, da organ, ki je pristojen za odločanje, na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (prvi odstavek), ter da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti (drugi odstavek). Gre za določbi, ki dajeta podlago za izdajanje odločb o zahtevkih v upravnih zadevah, o katerih se odloča v upravnem postopku. Ali je v konkretnem primeru obstajala pristojnost toženke za odločanje o ugovoru oziroma pripombah k poslanemu računu v upravnem postopku in s tem za izdajo odločbe, je odvisno od določb ZUP in ZPDI.

11Navedena zakona ne poznata ugovora kot pravnega sredstva zoper račun in obvestilo o dolžnosti plačila stroškov opravljanja PDI. Ker "ugovor" ni pravno sredstvo po ZUP, niti ga toženka ni obravnavala kot pravno sredstvo po ZUP zoper kakšnega od izdanih aktov, pomeni, da izpodbijana odločba z dne 9. 6. 2015 ni bila izdana v okviru upravnega postopka po ZUP, v katerem bi se odločalo o upravni zadevi. Odločba torej sploh ne bi smela biti izdana. Enako velja tudi, če se šteje, da je šlo za samostojen revidentov zahtevek po odločitvi o oprostitvi povračila stroškov v smislu drugega odstavka 19. b člena ZPDI. Omenjeni zakon ‒ drugače kot pri dovolitvi pristopa k opravljanju PDI ‒ namreč ne določa, da se o tem vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda odločba. Ker torej tudi v tem primeru ne gre za (samostojno) upravno zadevo, je bilo z izpodbijano odločbo odločeno v stvari, o kateri se ne odloča v upravnem postopku. Tako je glede na obstoječi izvršilni naslov (odločbo z dne 23. 5. 2011) mogoče morebitne okoliščine, ki bi bile lahko ovira za izvršbo naložene obveznosti (v smislu, da je revident prost obveznosti, ker je izpolnil pogoj iz drugega odstavka 19.b člena ZPDI), uveljavljati kvečjemu v izvršilnem postopku.

12Ker je po obrazloženem odločba o ugovoru nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, revident od sodišča ni bil upravičen zahtevati nadaljnje vsebinske presoje odločbe, sodišče prve stopnje pa te ne bi smelo opraviti. Zato je v izpodbijani sodbi sprejeta razlaga drugega odstavka 19. b člena ZPDI za revidentov primer nebistvena, posledično pa tudi v reviziji postavljeno pravno vprašanje (ali je besedno zvezo „po svoji volji ne sklene delovnega razmerja“ iz 19.b člena ZPDI možno razlagati le na način, da mora posameznik v obdobju treh let po opravljenem PDI aktivno iskati zaposlitev v organih iz 11.a člena tega zakona) ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Od odgovora na postavljeno vprašanje namreč ni odvisno, ali je v upravnem sporu izpodbijana odločba obremenjena z napako, ki je ničnostni razlog po ZUP.

13Glede na navedeno Vrhovno sodišče navedenega vprašanja ni sprejelo v obravnavo in je revizijo kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1). Ob tem dodaja, da v okviru določb ZUS-1, ki se nanašajo na predhodni preizkus revizije, sámo nima pooblastila za izrek odločbe za nično. Ima pa to možnost toženka (prvi odstavek 280. člena ZUP).

K II. točki izreka

14Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Prvi odstavek navedenega člena je določal, da stroške izpita krije kandidat, založi pa jih ministrstvo, pristojno za pravosodje. V drugem odstavku pa, da je posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11.a člena tega zakona, dolžan vrniti stroške izpita, ki jih je predhodno založilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Stroške mora povrniti najkasneje v 60 dneh po poteku triletnega roka.

(2) Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo iz prvega odstavka 279. člena ZUP, katerega uporaba ni časovno omejena (prvi odstavek 280. člena ZUP).

(3) Tudi v njeni obrazložitvi je bilo navedeno, da se v primeru neplačila stroškov po izstavitvi računa opravi izvršba odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Tako je tudi tedaj veljavni Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu v 28. členu določal, da ministrstvo za pravosodje tri leta po opravljenem izpitu posameznikom izstavi račun za vrnitev stroškov izpita. Vrnitve stroškov so opravičeni posamezniki, ki ministrstvu za pravosodje v 60 dneh po izstavitvi računa izkažejo, da so izpolnili obveznost iz drugega odstavka 19.b člena zakona (prvi odstavek). Obveznost vrnitve stroškov izpita iz prejšnjega odstavka se določi v izreku odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Če posameznik ne vrne stroškov izpita v 60 dneh po izstavitvi računa, se za vrnitev stroškov izpita opravi izvršba odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Za izvršbo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek).