VSL sodba II Cp 2889/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača odškodnino v višini 11.076.796,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011 do plačila (točka I izreka). Tožniku je še naložilo, da toženki povrne 13.207,50 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Stroškov ne priglaša.

Meni, da bi moral državni pravobranilec za zastopanje izkazati pooblastilo. V Zakonu o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) je res navedeno, da državo zastopa Državno pravobranilstvo, ni pa navedeno, da jo zastopajo državni pravobranilci. Sodišče državne pravobranilke ni pozvalo, da predloži pooblastilo. Ker le-to ni bilo predloženo, se šteje, da dejanja niso bila opravljena.

Sodišče sodbe ni razglasilo, zato bi jo moralo vročiti strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Sodišče je kršilo 321. člen ZPP, saj je tožniku sodbo vročilo šele 8. 7. 2016, torej skoraj tri mesece po zaključeni obravnavi.

Iz ustavne pravice do nepristranosti sojenja izhaja zahteva, da sodišče pri postopanju ustvarja oziroma ohrani videz nepristranosti (odločba Up 365/05). Na podlagi 23. člena Ustave ima vsak pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristrano in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik meni, da mu je v tej zadevi sodilo pristransko sodišče, saj je isto sodišče predhodno odločalo v kazenskem postopku, v katerem mu je odvzelo osebno izkaznico. Isto sodišče ne more ugotavljati in sankcionirati kršitev predhodnega kazenskega postopka ob dejstvu, da gre za nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo odločbe istega sodišča.

Kršen je bil 13. člen ZPP. Vprašanje fiktivnosti oziroma navideznosti sklenjenih pogodb med pritožnikom in gospodarskimi družbami je predhodno vprašanje. Sodišče bi moralo zato postopek prekiniti in o njem pravnomočno odločiti. Tudi sicer v zvezi s tem ni izvedlo nobenega dokaza, v sodbi pa ni obrazloženo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je prišlo do zaključka, da gre za navidezne pogodbe. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Ker nobena od pravdnih strank ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, je sodišče s takšno odločitvijo kršilo tudi razpravno načelo po 7. členu ZPP.

Sodišče se ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je v vlogah uveljavljala toženka. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče ni obrazložilo zaključka, da je predloženo mnenje izvedenke ekonomske stroke (priloga A 21) brezpredmetno, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov ni navedlo razlogov nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganih dokazov, ampak jih je zavrnilo zgolj z navedbo, da je dejansko stanje že zadosti razjasnjeno, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker na naroku dolžnik kršitve ni mogel uveljavljati, uveljavlja kršitev v pritožbenem postopku. Opozarja, da je v spis predložil mnenje izvedenke A. A. o nakupu Gradu ... ter predlagal izvedenca ekonomske stroke. Izvedba dodatnih dokazov (postavitev izvedenca ekonomske stroke) bi zagotovo vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ter odločitev v tej zadevi.

Sodišče v sodbi ni obrazložilo, kateri stroški so bili za pravdo potrebni, niti koliko znašajo, ampak je zgolj pavšalno navedlo, da jih je odmerilo po specificiranem stroškovniku v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Sklicevanje na Odvetniško tarifo je nepravilno, saj bi moralo sodišče odločati po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT).

Meni, da je dokazal, da deleža v B. d.o.o. ni mogel pridobiti zato, ker ni imel osebnega dokumenta niti potne listine, ki sta mu bila odvzeta s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani. Le z osebno izkaznico ali potnim listom bi se lahko izkazal pred notarjem kot C. C. in bi nato notar lahko v obliki notarskega zapisa prenesel lastniški delež na pritožnika v družbi B., d. o. o. Vztraja, da je preiskovalni sodnik ravnal nezakonito. Po 195. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) bi mu lahko začasno odvzel potni list, ne pa tudi osebne izkaznice. Lahko bi zgolj prepovedal njeno uporabo.

Pritožnik je že pred 23. 9. 2013 prosil, da se mu vrneta osebna izkaznica in potni list. To bi sodišče lahko ugotovilo z vpogledom v kazenski spis, ki ga je predlagala toženka v odgovoru na tožbo. V spisu je predlog pooblaščenca pritožnika.

3Tožnik je pritožbo še v okviru pritožbenega roka dopolnil. V dopolnitvi sodišču prve stopnje očita, da ni raziskalo dejanskega stanja, saj razen zaslišanja tožnika ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza. Ni imenovalo izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke, ni opravilo poizvedb pri notarski zbornici glede tega, na podlagi kakšnega dokumenta je mogoče skleniti pogodbo o prenosu poslovnega deleža v notarski obliki, niti glede tega, kdaj so začela veljati nova vozniška dovoljenja. Zakaj teh dokazov ni izvedlo, sodišče ni obrazložilo. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Dodatno pojasnjuje, kako bi moral ravnati preiskovalni sodnik, da bi bilo njegovo ravnanje skladno s 195. členom ZKP. Opozarja tudi na vsebino 17. člena Zakona o osebni izkaznici (ZOIzk-1). Na podlagi tega, da se zoper sklep z dne 8. 12. 2011 ni pritožil, ni mogoče zaključiti, da se je s sklepom strinjal. Utemeljeno je pričakovati, da sodišča sodijo zakonito in ravnajo ter postopajo po veljavnih predpisih. Dejstvo, da pritožbe ni vložil, zato ne more opravičevati nezakonitega ravnanja sodišča.

Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da škode ni dokazal. Sodišče dokazov v zvezi s tem sploh ni izvedlo. Nastanek škode bi moralo preveriti z izvedencem finančne stroke, ki ga ni imenovalo, niti ni zavrnitve obrazložilo. V nadaljevanju povzema trditve o nastanku in višini škode. Nasprotuje tudi zaključku sodišča o fiktivnosti sklenjenih pogodb. V zvezi s tem sodišču očita, da se ni opredelilo do mnenja A. A. oziroma ni imenovalo izvedenca ustrezne stroke. Napačni so zaključki sodišča, da je v spis vloženo strokovno mnenje A. A. brezpredmetno, saj je z njim tožnik dokazoval tudi to, da račun v vrednosti 110.767.968,00 EUR in s tem tudi posel prodaje A., nista bila fiktivna. Sodišče je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe ter o vsebini listin in med samimi temi listinami, konkretno izvedenskim mnenjem A. A. Davčni inšpektor ni pristojen za oceno o fiktivnosti oziroma nefiktivnosti določenega posla. Sodišče se do navedb, da odločba DURS z dne 23. 7. 2010 ni nikoli postala izvršljiva niti dokončna, ni opredelilo.

Neraziskane so ostale trditve, ali bi z veljavnim vozniškim dovoljenjem (starim) lahko sklenil oziroma podpisal notarski zapis.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožena stranka je Republika Slovenija, torej država. Po ZDPra je zastopnik države v postopkih pred sodišči Državno pravobranilstvo (1. člen in prvi odstavek 7. člena). Državno pravobranilstvo je z zakonom določeni zakoniti zastopnik (drugi odstavek 78. člena ZPP), ki kot tak lahko opravlja vsa pravdna dejanja (v imenu stranke) sam ali po pooblaščencu (prvi odstavek 79. člena ZPP). Ker je Državno pravobranilstvo organ, pa po določbi prvega odstavka 3. člena ZDPra opravlja njegove naloge generalni državni pravobranilec in državni pravobranilci (s pooblastilom pa tudi pomočnik državnega pravobranilca (27. člen ZDPra). Državni pravobranilec ima torej že v zakonu podlago za to, da opravlja naloge državnega pravobranilstva, torej tudi zastopa državo v postopkih pred sodiščem in posebnega pooblastila ne rabi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko državne pravobranilke ni pozivalo, da predloži oziroma izkaže pooblastilo. Veljavna in v celoti upoštevna pa so tudi vsa pravdna dejanja, ki jih je toženka opravila po državni pravobranilki.

7Rok tridesetih dni, ki ga za vročitev sodbe predpisuje tretji odstavek 321. člena ZPP, je instrukcijski rok, katerega prekoračitev v ZPP ni sankcionirana. Na presojo utemeljenosti pritožbe zato ne more vplivati.

8Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni zahteval izločitve posameznega (ali vseh) sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani (72. člen ZPP), niti ni predlagal, da Vrhovno sodišče za sojenje določi drugo stvarno pristojno sodišče (67. člen ZPP). Očitno je torej, da do prejema (zanj neugodne) sodbe ni ocenjeval, da so v zadevi podane okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v pristranost sodnika oziroma sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, niti, da so podani tehtni razlogi za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Da bi bili (zato, ker se očitek protipravnega ravnanja nanaša na delo enega od preiskovalnih sodnikov istega sodišča) podani tehtni razlogi za prenos pristojnosti, pa ni menilo niti sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi v posameznem primeru okoliščina, da sodišče v odškodninski pravdi presoja zatrjevano protipravno ravnanje sodnika istega sodišča, lahko pomenila tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, vendar pa to ne velja za konkreten primer. Upoštevati je namreč treba, da je Okrožno sodišče v Ljubljani največje okrožno sodišče v državi, ki ima poleg pravdnega in preiskovalnega oddelka še oddelek za gospodarsko sodstvo, stečajni oddelek, kazenski oddelek in oddelek za družinsko sodstvo, s preko sto zaposlenimi sodniki(1). Vsi oddelki se niti ne nahajajo na isti lokaciji. Vse to bistveno zmanjšuje medsebojno poznavanje. Poleg tega pa ni mogoče spregledati, da je tožnik svoje pomisleke o sojenju pred pristojnim sodiščem prvič izpostavil šele v pritožbi, torej že po tem, ko je bilo v zadevi razsojeno, kar je prepozno.

9Pritožbeni preizkus odločitve je mogoč, čeprav se sodišče v sodbi ni opredelilo do ugovora zastaranja. Zahtevek je namreč zavrnilo iz drugih razlogov. Očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

10Sodišče prve stopnje s tem, ko je (sicer po nepotrebnem) presojalo tudi, ali so pogodbe, ki jih je sklepal tožnik, navidezne ali ne, ni nepravilno uporabilo 13. člena ZPP, niti ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Pravdno sodišče lahko predhodno vprašanje, če o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, reši samo in mu postopka ni treba prekiniti. Izjema velja samo, če posebni predpisi drugače določajo. To za konkretni primer ne velja, saj konkretno vprašanje, ki ga je sodišče reševalo kot predhodno, spada na področje pravdnega postopka. Ali sodišče o predhodnem vprašanju lahko odloči, tudi ni odvisno od morebitne postavitve vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Postavitev takega zahtevka, če so za to izpolnjeni pogoji, pomeni to, da o predhodnem vprašanju ne bo odločeno (le) s pravnim učinkom v konkretni pravdi, ampak v izreku sodbe in z učinkom pravnomočnosti.

11Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave res načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če po njegovi razumni oceni za odločitev niso bistveni. Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče ustrezno obrazložiti. Res je, da so razlogi sodišča prve stopnje v tem pogledu skopi, vendar pa ob upoštevanju preostalih razlogov (s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odločitev) omogočajo preizkus (in vsebinsko grajo). Da to drži, kaže že dejstvo, da je zavrnitev nekaterih dokazov pritožnik v pritožbi konkretno grajal(2). Kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

12Tožnik nima prav, ko v pritožbi navaja, da ni pravno pomembno, ali je zoper sklep preiskovalnega sodnika z dne 8. 12. 2011, s katerim mu je bila začasno odvzeta (tudi) osebna izkaznica, ni vložil pritožbe. Vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo je namreč lahko pretrgana z ravnanjem samega oškodovanca. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, pa te odločitve ne izpodbija s pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem svojim ravnanjem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Takšno je stališče teorije(3) ter sodne prakse(4). Pritožnik pa ne le, da ni vložil pritožbe zoper odločitev, ki je po njegovem prepričanju v jasnem nasprotju z vsebino 195. člena ZKP, ampak vse do 23. 9. 2013 ni zahteval vrnitve odvzete osebne izkaznice(5). S svojo pasivnostjo je zato pretrgal vzročno zvezo med morebiti protipravnim ravnanjem preiskovalnega sodnika in zatrjevano škodo.

13Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožniku osebna izkaznica odvzeta, tudi sicer ni predstavljalo ovire za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža v obliki notarskega zapisa. Vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo zato tudi iz tega razloga ni.

Res je, da bi moral notar pred sestavo notarske listine ugotoviti istovetnost strank. Vendar bi lahko, ob upoštevanju 39. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), veljavnem v času, ko naj bi prišlo do sestave notarskega zapisa(6), to storil ne le z vpogledom v osebno izkaznico ali potni list, ampak tudi na drug način, ki omogoča ugotovitev identitete. Ker je tožnik, kot sam priznava, razpolagal z veljavnim vozniškim dovoljenjem, bi bilo to mogoče storiti z njegovo predložitvijo. Vozniško dovoljenje je bilo (enako kot danes) ob upoštevanju kriterijev, ki jih je predpisoval ZOIzk-1 v 3. členu(7), uradni identifikacijski dokument. Izdal ga je državni organ (in gre za javno listino), v njem so navedeni točni osebni podatki, vsebuje tudi fotografijo. To velja tudi za t. i. stara vozniška dovoljenja, ki so bila izdana še na podlagi Pravilnika o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah(8) oziroma kasnejših (treh) Pravilnikih o vozniških dovoljenjih(9). Tudi na podlagi teh Pravilnikov izdano vozniško dovoljenje je zadostilo kriterijem za uradni identifikacijski dokument v smislu 3. člena ZOIzk-1. Poleg fotografije je vsebovalo tudi točne osebne podatke (ime in priimek, datum in kraj rojstva, enotno matično številko ter kraj bivališča). Res je sicer, da staro vozniško dovoljenje ni vsebovalo podatka o naslovu stalnega bivališča in državljanstvu, vendar pa bi tožnik ti dve dejstvi, če je bilo to za sestavo notarskega zapisa potrebno, lahko dokazal na drug način. Po 37. členu Zakona o državljanstvu RS(10) se državljanstvo dokazuje ne le z osebno izkaznico in potno listino, ampak tudi z izpiskom iz matičnega registra ali potrdilom o državljanstvu, Zakon o prijavi prebivališča(11) pa v 6. členu omogoča pridobitev potrdila o stalnem prebivališču.

14Vzročna zveza med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo tako ni podana. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, že iz tega razloga pravilna.

15Glede na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z poizvedbami pri notarski zbornici(12) in upravni enoti(13) in da zavrnitve predlaganih dokazov ni obrazložilo, pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da so razlogi za zavrnitev navedeni v točki 5, vsebinsko pa so dopolnjeni z razlogi v točki 8, v kateri je sodišče pojasnilo, da je bilo, ob upoštevanju ZOIzk-1, tudi vozniško dovoljenje ustrezen identifikacijski dokument. Bistveno pri tem je, da je bil dokazni predlog (pravilno) zavrnjen zato, ker način preverjanja identifikacije ob sestavi notarskega zapisa, vrsto uradnih identifikacijskih dokumentov, njihovo vsebino ter veljavnost določajo zakoni oziroma podzakonski predpisi(14). Pravo pa sodišče pozna po uradni dolžnosti in o njegovi vsebini ne izvaja dokazov(15).

16Ker morebiten obstoj ostalih predpostavk (protipravnost in škoda) na odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka ne more vplivati, se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na vprašanje, ali je preiskovalni sodnik ravnal pravilno ali ne oziroma ali je njegovo ravnanje do take mere odstopalo od običajne metode dela ter potrebne skrbnosti, da lahko govorimo o protipravnosti, ter do očitkov, nanašajočih se na presojo obstoja škode ter fiktivnosti sklenjenih pogodb, ne opredeljuje, saj to ni potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Ker vprašanje obstoja zatrjevane škode in s strani toženke zatrjevana fiktivnost pogodb na odločitev ne moreta vplivati, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokaza za postavitev izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke (s katerim naj bi sodišče preverilo nastanek škode) ter dokaz z vpogledom v predloženo mnenje A. A. (prilogi A21 in A24), s katerima naj bi tožnik dokazoval, da pogodba med M., d. o. o. in Ma., d. o. o., ni bila fiktivna (saj je bila po tožnikovih trditvah kupnina res plačana). S temi dokazi bi tožnik dokazoval dejstva, ki za odločitev niso relevantna.

18Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da za pritožbeni preizkus odločitve zadostuje sklicevanje na specificiran stroškovnik iz katerega je razvidno, katere stroške je sodišče priznalo. Tako je ravnalo tudi sodišče v konkretnem primeru. Očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Stroške je sodišče prve stopnje, čeprav se ni izrecno sklicevalo na Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT, tudi pravilno odmerilo oziroma je toženki priznalo celo nižje stroške, kot bi ji po ZOdvT (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta) pripadali.

19Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

-------------

Op. št. (1): Podatki o tem so dostopni na spletni strani sodstva Republike Slovenije http:/www.sodisce.si/ okrolj/ zaposleni/ seznam_sodnikov/

Op. št. (2): Na takšne konkretizirane očitke bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve.

Op. št. (3): Glej Ada Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, 1993, stran 188; dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, stran 149, in Jan Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, stran 206.

Op. št. (4): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 879/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007 in sodno prakso višjih sodišč VSL II Cp 1349/2011, VSL II Cp 260/2011, I Cpg 1257/2014 in druge.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da tožnik tega, da je zahtevo za njeno vrnitev podal že pred tem, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil. O tem je sicer izpovedal, ko je bil zaslišan, vendar pa izvedba dokazov manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Njegove pritožbe navedbe, pri čemer pozne navedbe ne opraviči, so zato neupoštevne (337. člen ZPP). Posledično je nerelevantno tudi sklicevanje na vsebino kazenskega spisa (katerega vpogled je predlagala toženka).

Op. št. (6): 39. člen ZN se je glasil: „Preden začne notar sestavljati notarsko listino, mora ugotoviti osebno istovetnost strank in drugih udeležencev. Osebno istovetnost ugotavlja na podlagi uradnih dokumentov (osebne izkaznice, potnega lista) oziroma, če to ni mogoče, na kakršenkoli drug način, po katerem je istovetnost udeleženca mogoče nedvomno izkazati. Način ugotovitve istovetnosti oseb, udeleženih pri sestavi notarske listine, mora biti vselej naveden v listini.“

Op. št. (7): ZOIzk-1 je v 3. členu z osebno izkaznico kot uradnim identifikacijskim dokumentom izenačil drug uradni dokument, na katerem so navedeni točni osebni podatki in fotografija imetnika in ni poškodovan ali obrabljen.

Op. št. (8): Uradni list št. 5/92 kasnejšimi spremembami.

Op. št. (9): Prvi Pravilnik o vozniških dovoljenjih je bil objavljen v UL RS št. 117/2002 (kasneje še noveliran), drugi v UL RS št. 80/2005 (kasneje še noveliran), tretji v UL RS št. 51/2009 (kasneje še noveliran) in četrti v UL RS št. 68/2011 (kasneje še noveliran). Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je možnost izdaje t. i. „novega“ vozniškega dovoljenja prinesel že Pravilnik o vozniških dovoljenjih iz leta 2009 (UL RS št. 51/2009).

Op. št. (10): UL RS št. 1/91 s spremembami.

Op. št. (11): UL RS št. 9/2001 s spremembami.

Op. št. (12): Opravilo naj bi poizvedbe o tem, na podlagi kakšnega dokumenta je bilo mogoče skleniti pogodbo o prenosu poslovnega deleža v notarski obliki.

Op. št. (13): Opravilo naj bi poizvedbe o tem, kakšne podatke je vsebovalo staro vozniško dovoljenje in kdaj so začela veljati nova.

Op. št. (14): Glej točko 13 te sodbe.

Op. št. (15): Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da lahko tudi samo pojasni (če je to potrebno), zakaj izvedba posameznega dokaza ni bistvena in s tem zadosti zahtevam, ki jih stranki v zvezi z jamstvi v dokaznem postopku zagotavlja 22. člen Ustave RS (glej odločbi Ustavnega sodišča RS Up-134-03 in Up-986-06 in odločbo VS RS II Ips 799/2006).