7. člen ZDPra-UPB1

Državni pravobranilec je imel že v zakonu podlago za to, da je opravljal naloge državnega pravobranilstva, torej tudi zastopal državo v postopkih pred sodiščem in posebnega pooblastila ni rabil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko državne pravobranilke ni pozivalo, da predloži oziroma izkaže pooblastilo. Veljavna in v celoti upoštevna so tudi vsa pravdna dejanja, ki jih je toženka opravila po državni pravobranilki. Tožnikov zahtevek za vrnitev ročnih ur je bil zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da so mu bile ure vrnjene. Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek za plačilo materialne škode iz naslova nevračila ročnih ur. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Tožniku dveh elementov (da bi toženka ravnala protipravno in da bi tožniku nastala škoda), ki morata biti podana za odškodninsko odgovornost, ni uspelo izkazati.

Pri razlagi pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar tega pojma ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Protipravnost je podana le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti. Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države je, da prizadeta stranka izčrpa vsa pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji element protipravnosti. Sklep o začetku stečajnega postopka se objavi na spletnih straneh v skladu s 122. členom ZFPPIPP. Družbenik stečajnega dolžnika ima položaj stranke šele v pritožbenem postopku proti temu sklepu. Zakon ne določa in tudi citirana ustavna odločba ne govori o tem, da bi sklep o uvedbi stečajnega postopka stečajno sodišče moralo vročiti osebno družbenikom stečajnega dolžnika. Po 2. točki 242. člena ZFPPIPP torej dobi stečajni dolžnik položaj stranke šele v pritožbenem postopku. Tožnik zatrjuje v tožbi škodo, ki je enaka vrednosti poslovnega deleža stečajnega dolžnika v višini 4.334.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da te škode ni dokazal, saj je poslovni delež knjigovodska kategorija. Pravna relevantna škoda pa je dejanska škoda po OZ, ki bi jo naj tožeča stranka utrpela. Sodišče je nato ugotovilo, da je bil po opravljenem stečaju rezultat tak, da niso bili poplačani niti ločitveni upniki in da je bilo stečajne mase premalo za poplačilo vseh upnikov, kaj šele da bi bil preostanek, ki bi se vrnil družbeniku. Zato je sodišče pravilno sklepalo, da tožnik ni dokazal obstoja škode

Le izjemoma sme državni pravobranilec iz upravičenih razlogov v posameznih zadevah pooblastiti posameznika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zaposlenega v državnem organu ali drugem subjektu, da ga nadomešča pri zastopanju za posamezna pravna dejanja (prvi odstavek 10. člena ZDPra). Nobena pravna oseba ne more pred sodišči zastopati države. Ker so pritožniki tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na njihovih solastninskih deležih takoj, ko je bilo to objektivno mogoče, pripoznali in niso dali povoda za tožbo, tožeča stranka do povračila stroškov postopka ni bila upravičena (157. člen ZPP). Zato mora tožnica, čeprav je v pravdi uspela, nositi stroške postopka. Posledično tretji odstavek 15. člena ZST-1 ni podlaga za prevalitev plačila sodnih taks, ki bi jih bila dolžna plačati država, če ne bi bila plačila sodnih taks po zakonu oproščena (10. člen ZST-1), na prvo do tretje toženo stranko

Pravdno sodišče lahko predhodno vprašanje, če o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, reši samo in mu postopka ni treba prekiniti. Izjema velja samo, če posebni predpisi drugače določajo. To za konkretni primer ne velja, saj konkretno vprašanje, ki ga je sodišče reševalo kot predhodno, spada na področje pravdnega postopka. Ali sodišče o predhodnem vprašanju lahko odloči, tudi ni odvisno od morebitne postavitve vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, pa te odločitve ne izpodbija s pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem svojim ravnanjem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožniku osebna izkaznica odvzeta, tudi sicer ni predstavljalo ovire za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža v obliki notarskega zapisa. Vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo zato tudi iz tega razloga ni.

Sodišče se s tožnico strinja, da je za vrnitev nepremičnine s parc. št. 870/2 v naravi podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v postopku utemeljeno ugovarjal, da ne more biti zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, ker nima zakonskega pooblastila za upravljanje z vodnimi zemljišči ter da se je pri tem lahko skliceval na določbo drugega odstavka 158. člena ZV-1, po kateri upravlja z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države ministrstvo, pristojno za vode. Tudi iz prvega odstavka 203. člena ZV-1 izhaja, da je z dnem uveljavitve tega zakona (10. 8. 2002) prešlo upravljanje z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države na navedeno ministrstvo.

Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kaze

Pridobitev lastninske pravice graditelja ob dogovoru o gradnji na zemljišču drugega, izključujejo določila 25. člena ZTLR. Z gradnjo na zemljišču v družbeni lasti ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice.

Državni organi nimajo lastnosti pravne osebe in ne morejo nastopati kot stranke v pravdnem postopku (individualnem delovnem sporu). Ker tožnik, ki je tožbo vložil zoper državni organ, kljub pozivu sodišča prve stopnje kot tožene stranke ni navedel osebe, ki bi lahko bila pravdna stranka (RS), je sodišče prve stopnje njegovo tožbo utemeljeno zavrglo.

V primeru, ko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga sodišče šteje za obrazloženega, se v sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni dolžno obrazložiti oziroma navesti razlogov, zakaj šteje dolžnikov ugovor za obrazložen, temveč sklep o izvršbi zgolj razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Skladno s 15. členom ZDPra morajo sodišča o zadevah, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra (državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe), vročati vsa pisanja Državnemu pravobranilstvu, saj drugačna vročitev nima pravnega učinka. Pritožbena navedba, da je mogoče vročanje Državnemu pravobranilstvu šele potem, ko to prevzame zastopanje, ni utemeljena, saj gre za zakonitega zastopnika na podlagi ZDPra, ki obvezno zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra že na podlagi samega zakona.

Razlogi za ugotovljeno dolgotrajnost postopka, v kateri naj bi bil po tožnikovem prepričanju vzrok za njegovo škodo, niso na strani upravnega organa, pač pa na strani tožnika samega, ki se na pozive organa ni ali pa se je neustrezno odzival. Iz tega razloga ni vzročne zveze med zatrjevano tožnikovo škodo in vodenjem postopka. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno le takrat, ko odstopa od običajne metode dela, od službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Z izpodbijano sodbo je v izreku odločeno, tako kot da gre za dve pravdni stranki (Republiko Slovenijo, Ministrstvo za ... kot prvotoženo stranko in Vlado Republike Slovenije, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja kot drugotoženo stranko), kar je sicer napačno, ker je tožena stranka le ena – Republika Slovenija. Navedena pomanjkljivost ob dejstvu, da je prvotožena stranka Republika Slovenija pravilno opredeljena, v postopku pa jo je pravilno zastopalo Državno pravobranilstvo, ni take narave, da bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Davek od prometa proizvodov so morali plačevati tudi državni in občinski organi, saj za njih v ZPD ni bila predvidena posebna davčna oprostitev, ker so osebe javnega prava. Do pritožbenih navedb, ki so podane v dopolnitvi pritožbe, ki je vložena po poteku prekluzivnega pritožbenega roka, se ni treba opredeljevati po vsebini. Državno pravobranilstvo ni zakoniti zastopnik državnih organov v upravnem sporu po določbah ZUS, ampak nastopa lahko kot zastopnik javnega interesa.

V obravnavanem upravnem sporu je sodišče zavzelo manj strogo razlago 2. odstavka 18. člena ZUS, ki se v celoti ujema z jezikovno razlago tega določila, saj to določilo ne pravi, da mora biti zakon kršen v škodo javne koristi, da državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu, ampak pravi, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Ne gre torej za objektivno presojo, ali je zakon kršen, ali ne, ampak je bistvena subjektivna ocena tožnika, bistveno je torej, ali tožnik meni, da je zakon kršen v škodo javne koristi, za kar pa mora državni pravobranilec navesti razloge oziroma utemeljitev tako kršitve zakona kot škode, ki naj bi nastala za javno korist.

Višji strokovni sodelavec na državnem pravobranilstvu RS, ne more zastopati tožene stranke (RS) na glavni obravnavi, saj po določbi 1. odstavka 3. člena ZDPra ne more opravljati nalog pravobranilstva, med katere spada tudi zastopanje RS pred sodišči (1. odstavek 7. člena ZDPra). Višji strokovni sodelavec na državnem pravobranilstvu lahko skladno z 41. členom ZDPra izdeluje osnutke pravnih mnenj, ki jih daje državni pravobranilec, izdeluje osnutke vlog, ki jih vlaga državni pravobranilec ter opravlja druge naloge po navodilu državnega pravobranilca, ni pa mogoče višjega strokovnega sodelavca pooblastiti za zastopanje pred sodišči, kot npr. pomočnika okrožnega državnega pravobranilca.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških tožene stranke napačno tolmačilo 162. čl. ZPP, ki določa, da ima v primerih, kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Državni pravobranilec ni stranka v postopku, ampak zakoniti zastopnik države in njenih organov. Država kot stranka v pravdnem postopku je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP. Določba o izključitvi pravice do nagrade pa velja le za primere, ko se državni organi udeležujejo postopka kot stranka. Ob upoštevanju določil 16. čl. ZDPR se stroški državnega pravobranilca obračunajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Stroški državnega pravobranilstva RS se odmerjajo po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov, če državni pravobranilec RS zastopa državo.

Državno pravobranilstvo RS ni zakoniti zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Ker je DURS po določbi 2. točke 2. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev - ZODPM upravni organ v sestavi Ministrstva za finance, je državno pravobranilstvo po določbi 1. odstavka 7. člena ZDPrav pristojno zastopati tudi njo, in sicer glede na vse zgoraj navedeno tudi v postopku zavarovanja terjatve iz naslova prispevkov in članarine obrtne zbornice z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini.

Stroški zastopanja Republike Slovenije po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije se v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Določba 162. člena ZPP v tem primeru ni uporabljiva, ker Republika Slovenija ni posamičen državni organ, temveč pravna oseba.