VSL sodba Cpg 125/93

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke. Tako je toženi stranki naložilo plačilo 988.958,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 655.000,00 SIT od 20.11.1991 do plačila in od 333.958,00 SIT od 17.2.1992 do plačila. Istočasno je toženi stranki naložilo povrnitev 125.156,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z enakimi obrestmi od 3.11.1992 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

1Tožena stranka je z vlogo z dne 3.11.1992 (redna št. 19) po zaključku glavne obravnave z dne 3.11.1992 predlagala, da se že sklenjena obravnava na novo odpre (ker naj stvar še ne bi bila zrela za razsojo). Ker lahko sklep o otvoritvi izda samo senat, in sicer med posvetovanjem in glasovanjem, ki sledi končani glavni obravnavi (v konkretnem primeru namreč ni šlo za pridržano sodbo po 2. odst. 304. čl. ZPP), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo navedene vloge tožene stranke (sicer pa je izpodbijano sodbo tudi izdala sodnica posameznica, ne pa senat).

2Stranke lahko na podlagi 3. odst. 299. čl. tudi med glavno obravnavo pošiljajo pripravljalne vloge, ne morejo pa jih pošiljati po zaključku glavne obravnave. Zato prvostopno sodišče pravilno ni upoštevalo pripravljalne vloge tožene stranke z dne 3.11.1992 (redna št. 18), ki jo je prejelo potem, ko je sklenilo obravnavo. Sodišče namreč sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave.

Stranka lahko svoja procesna dejanja (gre za zatrjevanje dejstev ali ponudbo dokazov) opravi ustno na naroku ali pa pisno - v pripravljalni vlogi. Ker pa ZPP dopušča navedbe in dokazne predloge vse do konca glavne obravnave na prvi stopnji, z omejitvijo iz 1. odst. 496.a čl. ZPP pa tudi na drugi stopnji, se pokaže, da pri navedeni vlogi ne gre za vlogo, ki bi bila vezana na (materialni ali procesni) rok. Zato za navedeno vlogo ne velja določilo 1. odst. 113. čl. ZPP. Torej ni pomembno, da naj bi tožena stranka navedeno vlogo neposredno izročila sodišču pred začetkom naroka z dne 3.11.1992, ampak je pomembno, da je sodišče navedeno vlogo prejelo po sklenitvi obravnave na naroku z dne 3.11.1992. Torej gre pri pritožbenih navedbah in dokaznih predlogih, ki v celoti predstavljajo ponovitev navedb in dokaznih predlogov iz pripravljalne vloge z dne 3.11.1992, za nedovoljene pritožbene novote po 1. odst. 496.a čl. ZPP. Tožena stranka namreč ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Sicer pa iz podatkov predmetnega spisa izhaja celo nasprotno. Tožena stranka je namreč z vlogo z dne 6.10.1992 (redna št. 15) zaprosila za preložitev naroka z istega dne, da bi se lahko z zadevo seznanila. Vendar pa obravnavane pripravljalne vloge ni vložila vse do dne 3.11.1992, ko je glavna obravnava bila sklenjena.

Ker se navedbe in dokazni predlogi v pritožbi v celoti nanašajo na dejansko stanje, pri teh navedbah in dokaznih predlogih pa gre (kot povedano) za nedovoljene pritožbene novote, se je drugostopno sodišče v posledici omejilo samo na preizkus pravilne uporabe materialnega prava in na ugotavljanje absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev.

Izjema velja edino glede ugotavljanja, ali je rok bil bistvena sestavina obravnavanega posla, ko je drugostopno sodišče preizkusilo, ali je dejansko stanje bilo pravilno ugotovljeno.

3Za obstoj fiksne pogodbe ni dovolj, da stranki določita rok izpolnitve, temveč morata jasno izraziti voljo, da posel štejeta za fiksnega. To bi veljalo v primeru, če bi stranki določili, da gre za fiksen posel. Vendar pa lahko fiksnost (tako kot v konkretnem primeru) izhaja tudi iz same narave pogodbe (izpolnitveni rok je tako važen, da pogodba drugače ne bi bila sklenjena). Tožeča stranka je devizna sredstva potrebovala najkasneje do dne 28.11.1991 zjutraj, kar je bilo toženi stranki znano (glej izpoved priče M. N. z dne 7.7.1992). Ker tožena stranka kot dolžnik svoje obveznosti ni izpolnila v navedenem roku, je bila pogodba razdrta po samem zakonu (na podlagi 1. odst. 125. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). V posledici je tožeča stranka (kot upnik) bila upravičena do vrnitve tistega (provizije), kar je dala (na podlagi 2. odst. 132. čl. ZOR).

Ker gre pri tem za denar, je bila upravičena tudi do zamudnih obresti, in sicer od dne 20.11.1991 (A1 - na podlagi 5. odst. 132. čl. ZOR).

4Ker je bila pogodba razdrta, je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo (glej 1. odst. 132. čl. ZOR). Pri tem pa ne gre za škodo v obliki kritnega kupa (glej 290. čl. in 525. čl. ZOR), kar je tožena stranka zatrjevala v vlogi z dne 10.4.1992 (redna št. 5), saj ne gre za sankcijo zaradi nepravočasne izpolnitve obveznosti s strani tožene stranke, ampak za sankcijo zaradi razdrtja pogodbe (po krivdi tožene stranke). Gre za škodo, ki je tožeči stranki nastala (v smislu 155. čl. ZOR) s plačilom 333.958,00 SIT.

Navedeno škodo je tožena stranka dolžna poravnati, in sicer z zamudnimi obrestmi od 17.2.1992 (A2) do plačila (na podlagi 186. čl. ZOR).

Pri tem pa se drugostopno sodišče iz že navedenega razloga ni spuščalo v presojo dokazne ocene in vzročne zveze, saj navedeno spada v področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim dodaja še dvoje: a) V konkretnem primeru ne gre za kritni kup, saj si tožeča stranka potrebnih deviznih sredstev ni zagotovila drugje, ampak gre za škodo, ki ji je nastala zaradi izpada sredstev, ki jih je toženi stranki plačala na račun provizije, katerih pa le-ta ni vrnila. b) Sodišče prve stopnje se je glede zamudnih obresti sklicevalo na 2. odst. 278. čl. ZOR. Ta bi prišel v poštev, če bi dejanska škoda bila višja od zamudnih obresti (v takem primeru bi tožeča stranka bila upravičena do plačila zamudnih obresti in do razlike do dejanske škode). V konkretnem primeru pa so zamudne obresti (v znesku 340.468,00 SIT oz. 339.279,00 SIT) višje od škode (v znesku 333.958,00 SIT). Vendar pa navedeno neskladje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je prvo sodišče odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (glej 1. odst. 2. čl. ZPP).

5Tožena stranka bi morala tožeči stranki zagotoviti devizna sredstva do dne 28.11.1991 (zjutraj). Pri tem gre za devizna sredstva iz naslova priliva, ki ga je tožena stranka kot končni koristnik odstopila tožeči stranki. Navedeno razmerje med pravdnima strankama je urejal Sklep o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine (v nadaljevanju: Sklep). Ker je sporno razmerja med pravdnima strankama do dne 28.11.1991, ko je bila pogodba razdrta po samem zakonu, je sodišče upoštevalo takrat veljavna določila Sklepa (Ur.l. RS št. 17/91-I in 21/91-I).

Na podlagi 1. odst. 9. čl. Sklepa (Ur.l. RS št. 17/91-I) je končni koristnik priliva lahko neposredno uporabil priliv za izvršitev nakazila v tujino, in sicer za lastne potrebe. Na podlagi 1. odst. 9. čl. Sklepa (Ur.l. RS št. 17/91-I in 21/91-I) pa je lahko neposredno uporabil priliv tudi za izvršitev nakazila drugega subjekta, kateremu je odstopil pritekla devizna sredstva. Pri tem pa je pravica do odstopa priliva veljala samo do izplačila protivrednosti v domači valuti, torej dva delovna dneva (48 ur) po dnevu pritoka deviz iz tujine (glej 24. čl. Zakona o deviznem poslovanju: Ur.l. RS št.

1/91-I).

Če končni koristnik deviznega priliva ni odstopil drugemu subjektu, je po njegovi prodaji pooblaščeni banki vseeno imel prednostno pravico ponovnega odkupa po veljavnem tečaju (glej 10. čl. Sklepa: Ur.l. RS št. 17/91-I), vendar le do vključno dne 30.10.1991. Dne 31.10.1991 je namreč začel veljati Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine (Ur.l. RS št. 21/91-I), po katerem končni koristnik priliva, ki le-tega ni uporabil v skladu s 1. odst. 9. čl. Sklepa, ni imel več prednostne pravice ponovnega odkupa po veljavnem tečaju. To pomeni, da je v konkretnem primeru šlo za razpolaganje z deviznim prilivom v roku 48 ur, v nobenem primeru pa po preteku tega roka. Ker tožena stranka svoje obveznosti do tožeče stranke ni izpolnila (ji ni odstopila deviznega priliva), ji je pač dolžna vrniti provizijo, ki jo je iz tega naslova prejela. Zato so nasprotne trditve tožene stranke (o prilivu po 48 urah in o prednostni pravici ponovnega odkupa) neutemeljene. Šlo je namreč za posel iz meseca novembra 1991. 6. Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (z opisano izjemo, ki pa kot povedano, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe).

7Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar o protispisnosti sodbe oz. o nasprotju med razlogi sodbe in vsebino telefaksa z dne 10.12.1991 ni mogoče govoriti, saj se navedeni telefaks ne nahaja v predmetnem spisu. V spisu sta namreč le telefaksa tožeče stranke z dne 6.12.1991 (A4 - A5) in z dne 18.12.1991 (A7), ni pa telefaksa tožene stranke z dne 10.12.1991. Tako ni podana zatrjevana absolutna postopkovna kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Sicer pa se je tožena stranka na navedeni telefaks sklicevala šele v pritožbi, zato gre pri tem tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 496.a čl. ZPP. Tožena stranka namreč ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da se na navedeni telefaks ni mogla sklicevati do konca glavne obravnave z dne 3.11.1992. Ker pa drugostopno sodišče ni zasledilo niti katere od preostalih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. v zvezi z 2. odst. 354. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke na podlagi 368. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

8Ker je drugostopno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke, je na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

9Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.