125. člen ZOR

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka bi se s tem, ko se je s svojim podizvajalcem dogovorila za pristojnost arbitraže, morala zavedati, da bo treba v primeru spora prevzeti obveznosti, ugotovljene v postopku. Pri prostovoljni izpolnitvi obveznosti iz začasne odredbe bi se morala tožeča stranka držati zapovedi iz 1. točke začasne odredbe, na enak način kot je treba spoštovati pogodbo med strankama. O višini škode bi sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek šele potem, ko bi predhodno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi ostali elementi, ki jih je treba dokazati za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravnost, vzročna zveza, krivda).

Res je bil v pogodbi določen rok plačila prekoračen, vendar pa je T., d.d. s tem, ko je po izteku fiksno določenega roka za plačilo obveznosti, za neplačan del kupnine vložila izvršbo, jasno izrazila voljo, da pogodba ostane v veljavi. Izjava volje je namreč lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji. Prodajalec je bil torej pripravljen sprejeti izpolnitev tožeče stranke tudi po poteku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, in se torej vložitev predloga za izvršbo šteje za obvestilo, da se pogodba ohrani v veljavi in zahteva njeno izpolnitev.

Res je bil v pogodbi določen rok plačila kupnine prekoračen, vendar pa je T., d.d., ne samo z overovitvijo pogodbe pred notarjem že po izteku fiksno določenega roka, temveč s tem, ko je dne 13. 10. 1999 za neplačani del kupnine oz. obresti vložila izvršbo, jasno izrazila voljo, da pogodba ostane v veljavi. Izjava volje je namreč lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji.

Zgolj zato, ker pogodbeni stranki nista izrecno določili, da se pogodba šteje za razdrto, če ne bo izpolnjena do določenega roka, še ne pomeni, da ne gre za fiksen pravni posel. Ne drži, da mora biti fiksnost pravnega posla dogovorjena izrecno, saj zadošča tudi že posreden dogovor pogodbenih strank.

Bistvo zakonske ureditve iz 125. člena ZOR je v tem, da se pogodba, pri kateri njena izpolnitev nima več smisla, avtomatično razveže. Ali ima izpolnitev pogodbe še smisel, lahko izrecno ali posredno določita pogodbeni stranki, ali pa tako izhaja iz narave posla in spremljajočih okoliščin, ki jih poznata obe pogodbeni stranki.

Bistvo zakonske ureditve je v tem, da se pogodba, pri kateri njena izpolnitev nima več smisla, avtomatično razveže. Ali ima izpolnitev pogodbe še smisel, lahko izrecno ali posredno določita pogodbeni stranki, ali pa tako izhaja iz narave posla in spremljajočih okoliščin, ki jih poznata obe pogodbeni stranki.

Kadar stranke same določijo posledice neizpolnitve pogodbe, nastopijo te posledice avtomatično. Za prenehanje pogodbe ni potrebno nobeno dejanje pogodbi zveste stranke. Namesto nje pogodbo razvezuje sama pogodbena oziroma zakonska določba. Drugi toženec kot kupec v avgustu 2002, ko se je ustanavljala zastavna pravica, ni mogel veljavno obremeniti spornega stanovanja, saj ni razpolagal niti z veljavnim zavezovalnim poslom. Kavzalni odnos med zavezovalnim in razpolagalnim poslom pa je vplival tudi na neveljavnost razpolagalnega posla. Obe sodišči sta pravilno poudarili že okoliščine, da je bila sporna kupna pogodba sestavni del sporazuma po 250. členu ZIZ in mu je bila tudi priložena. Prvi toženec je zato imel možnost seznaniti se z njeno vsebino in glede na pogojno zemljiškoknjižno dovolilo zahtevati od zastavitelja dokaz, da je pogoj izpolnjen oziroma da je kupnina plačana. Zato samo razpolaganje zastavitelja z originalom pogodbe o pridobitvi nepremičnine v tej zadevi ne utemeljuje dobrovernosti zastavnega upnika.

Ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prodala tujo nepremičnino in ni zagotovila zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini na tožečo stranko kot kupca, izključuje zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Šele ob zamudi slednje in ne že ob zapadlosti pa nastanejo posledice iz 125. čl. ZOR, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS. Tako je po presoji pritožbenega sodišča kljub poteku roka iz 3. čl. Pogodbe pogodba ostala v veljavi, saj zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke tožeča stranka še ni prišla v zamudo, posledično pa tožena stranka tudi ne more uveljavljati ugovora zastaranja denarne terjatve.

Utemeljenost tožbenega zahtevka pomeni, da dejstva, navedena v tožbi, hkrati sestavljajo abstraktni dejanski stan določenega materialnopravnega predpisa, ki pogojuje nastop prav takšne posledice, kot jo v svojem tožbenem zahtevku predlaga tožeča stranka. Nesklepčna je zato tista tožba, pri katerih iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. 124. člen ZOR določa pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje pogodbene obveznosti: pogodbi zvesta stranka lahko zahteva izpolnitev obveznosti ali odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Če je rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe se domneva, da je pogodbi zvesta stranka z nastopom zamude izkoristila odstopno pravico. V drugih primerih pa je predpostavka za (veljaven) odstop od pogodbe zaradi zamude dodaten rok za izpolnitev.

Razlaga sporne pogodbene določbe, da se je po izteku triletnega roka, ki je bil dogovorjen za izpolnitev obveznosti tožeče stranke, štelo, da je pogodba razdrta po samem zakonu, kvarno vpliva na pravni položaj tožnice. Če tožeča stranka res ni mogla pravočasno izpolniti svoje obveznosti zato, ker toženka ni pred tem izpolnila svoje obveznosti (vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo), posledica tega njenega oporečnega ravnanja ne more biti temelj za njen ugovor zastaranja.

Ugotovitvi obeh sodišč, da rok za plačilo kupnine ni bil bistvena sestavina pogodb in da tožnika kljub poteku tega roka nista postavila dodatnega roka, sta dejanske narave ter ne utemeljujeta zahtevka za razdrtje pogodb. Ker je bila kupnina za delnice določena v samih pogodbah, morebitna kasnejša sprememba cen delnic na borzi na vprašanje roka za plačilo kupnine kot bistvene sestavine pogodbe ne vpliva.

Ker je tožena stranka predmetno stanovanje prodala tretji osebi, svojih obveznosti po predpogodbi ne more več izpolniti, zato tožeča stranka od nje tega v obravnavani zadevi niti ni zahtevala, pač pa je s tožbo zahtevala plačilo dvojne are, podrejeno pa vrnitev danega zneska kupnine. Ravnanje tožeče stranke pomeni odstop od predpogodbe in s tem njeno razvezo brez naknadnega roka v skladu s 127. členom ZOR, saj je iz ravnanja tožene stranke razvidno, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bi izpolnila.

V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe. Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja. Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“

Revizija se dopusti glede vprašanja, navedenega v izreku odločbe.

Čeprav družba A.A., ki nastopa kot tretja pogodbena stranka, ni bila ustanovljena, pa so osebe, ki so s Pogodbo prevzele obveznosti in pridobile pravice kot člani civilnopravne družbene pogodbe, te pravice lahko prenesle na kasneje ustanovljeno tožečo stranko, glede na dopise tožene stranke z dne 6. 3. 1998 in 10. 3. 1998 pa je tožena stranka v tak prenos Pogodbe s konkludentnimi ravnanji tudi privolila. Gre torej za odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Ker pa je obravnavana pogodba tripartitna je za veljavnost prenosa pogodbe potrebna privolitev vseh pogodbenih strank, torej tudi prve pogodbene stranke. Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju

V konkretnem primeru so bili s strani tožene stranke podani pogoji za odstop od pogodbe v skladu s 609. členom ZOR. 2. odstavek II. člena medsebojne pogodbe strank izrecno določa, da je rok izročitve po tej pogodbi fiksen in ga ni mogoče podaljšati, razen v primerih, ki so navedeni v nadaljevanju te pogodbe. Iz nadaljnjih določil pogodbe pa ni razvidno, da bi pogodba vsebovala takšne primere, ki bi dopuščali podaljšanje roka.

Od razdrtja dalje pogodba ne velja več. Ker je pogodba razdrta po samem zakonu, pogodbi zvesta stranka ne more zahtevati od sodišča, da razveljavi pogodbo. Oblikovalnega upravičenja za razdrtje namreč nima sodišče, temveč ga ima stranka.

Vzrok za razvezo pogodbe izvira iz toženčeve (naročnikove) sfere, zato je pravilen zaključek sodišč, da je pogodba prenehala po volji toženca (naročnika). Nižji sodišči sta v zvezi s tem pravilno uporabili 926. člen ZOR, ki pravi, da lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan.

Zastaranje terjatve, pri kateri mora upnik dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev, sicer začne teči takrat, ko ta rok preteče. Vendar glede začetka teka zastaranja to pomeni, da začne zastaranje teči od takrat, ko bi upnik najprej lahko oziroma mogel dati dolžniku dodatni rok in ne šele od takrat, ko to dejansko stori.