UPRS sodba I U 1644/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Davčni urad Ljubljana je tožnici z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010, od davčne osnove 154.042,87 EUR po povprečni stopnji dohodnine 37,26 % v znesku 57.396,37 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.505,48 EUR, obračunane od 2. 6. 2011 do dneva izdaje odločbe, v 30 dneh od vročitve odločbe.

2Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je tožnica v obdobju od leta 2005 do 2009 razpolagala s sredstvi oziroma s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je v tem obdobju napovedala. Zato je tožnico na podlagi 69. člena ZDavP-2 pozval k prijavi premoženja in uvedel davčni inšpekcijski nadzor davka, ki se odmeri po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Na podlagi vseh uradoma pridobljenih podatkov ter po presoji izjav, pojasnil in dokumentacije, ki jo je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora predložila tožnica, je davčni organ, ob delnem upoštevanju pripomb na zapisnik, z indirektno metodo neto vrednosti (kot eno od metod indirektnega ugotavljanja dohodkov) ugotovil, da se je premoženje tožnice v inšpiciranem obdobju od leta 2006 do 2010 zmanjšalo za 197.525,28 EUR (tabela 11) in da znaša skupna poraba sredstev v inšpiciranem obdobju 546.431,03 EUR (tabela 12). Neobdavčeni dohodki so ugotovljeni v višini 27.765,92 EUR (tabela 13), dohodki, ki so bili obdavčeni, pa v višini 167.096,96 EUR. Razlika - davčna osnova po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, znaša 154.042,87 EUR (tabela 14), od nje pa davčni organ odmeri davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (37,26 %, tabela 16) v znesku, navedenem v izreku.

3Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-1156/2012-2 z dne 21. 8. 2014 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži vračilo plačanega davka in obračunanih obresti v skupnem znesku 58.901,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do dneva vračila in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

5Bistvena kršitev pravil postopka je po navedbah tožbe v neupoštevanju 77. člena ZDavP-2, po kateri ima tožnica pravico svoje trditve dokazovati ne le z listinami, temveč tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, v povezavi s 33. členom Pravilnika o izvrševanju (pravilno: izvajanju) Zakona o davčnem postopku, ko gre za prihranke, tudi z izjavo stranke. To je tožnica dejansko storila s tem, ko je glede prihrankov podala svojo konkretno izjavo. Ker mora tožena stranka ocenjevati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in v dvomu odločiti v korist zavezanca, bi morala izjavo tožnice (bolj) objektivno ter natančno oceniti in utemeljiti dokazno oceno. Navedba, da tožnica prihrankov ni dokazala in da davčnemu organu ni obrazložila, zakaj je prihranke od plač hranila v sefu, po mnenju tožnice ne zadošča. To še toliko bolj, ker vse do leta 2004 (ZDavP-1) hramba listinske dokumentacije ni bila predpisana, tožnica pa je prihranke ustvarjala vse od leta 1972. V nasprotnem bi tožnica družbi A. 20. 5. 1999 ne mogla posoditi 45.669,89 EUR. Trditev davčnega organa, da prihrankov ni dokazala, po navedenem ne drži. Tožeči stranki tudi ni treba razlagati, zakaj prihranke hrani v sefu. To je njena pravica, tožena stranka pa si zakonov ne more razlagati tako, da ti veljajo za nazaj, saj je retroaktivna uporaba zakonov prepovedana. Že zato bi morala tožena stranka pri svojih odločitvah zakon razlagati v korist tožnice, kadar zakonske podlage za hranjenje določenih dokazov ni, kot je to v obravnavanem primeru.

6Postopanje tožene stranke je nadalje v nasprotju s 4. členom ZDavP-2, saj tožnice ne obravnava nepristransko. Kot izhaja iz drugega odstavka na 19. strani izpodbijane odločbe, dejstvo, da je tožnica v obdobju od 2001 do 2004 dobila izplačan dobiček, in višina izplačila nista sporna. Od tu dalje pa tožena stranka (v nasprotju s 4. členom ZDavP-2) odloča po prostem preudarku in ne na podlagi predloženih dokazov. Tako npr. iz tabele A pod zap. št. 8 z datumom 30. 9. 2003 izhaja izplačilo dobička družbe A. v znesku 10.126,27 EUR in pod zap. št. 7 z datumom 21. 10. 2002 izplačilo dobička družbe A. v znesku 56.814,09 EUR. Zneska sta bila tožnici nakazana na transakcijski račun, tožnica pa je nato že 22. 10. 2002 s transakcijskega računa družbi nakazala posojilo v znesku 56.814,09 EUR. Družba A. ji je posojilo vrnila z obrestmi in torej navedeni znesek predstavlja prihranke, s katerimi je tožnica razpolagala pred inšpiciranim obdobjem. Slednje pa velja tudi za znesek 10.126,27 EUR. Kot nesporni znesek prihrankov bi torej davčni organ tožnici moral upoštevati znesek 45.669,89 EUR, ki ga je tožnica morala imeti že v letu 1999, saj sicer tega zneska družbi A. ne bi mogla posoditi. Enako bi moral davčni organ zaključiti tudi za znesek 10.297,96 EUR, zapisan pod zap. št. 3 na tabeli A, saj gre za znesek, ki ga je tožnici po sklenjeni posojilni pogodbi vrnila družba B. in je torej tožnica ta sredstva morala imeti, da jih je družbi B. sploh lahko posodila. Že iz navedenih primerov je razvidno, da trditev davčnega organa o tem, da tožnica ni konkretno navedla zneskov, ki jih je privarčevala, ne drži. Davčni organ razpolaga z izpiskom s transakcijskega računa obeh družb in ima tako vse listinske dokaze za preveritev tožničinih navedb.

7Očitno je, da davčni organ tabel, ki jih je predložila tožnica, ne zna prebrati in uporabiti. Če tožena stranka sama ne razpolaga z znanjem, ki je potrebno za pravilno razlago tožničinih tabel, pa je imela vse možnosti, da angažira izvedenca finančne stroke, ki bi ji predložene tabele raztolmačil. Od leta 1999 do 2003 je tožnica že imela oziroma je ustvarila prihranke, ki jih navaja v nadaljevanju in ki v seštevku znašajo 782.134,48 EUR. Gre za denarna sredstva, s katerimi je razpolagala do začetka DIN in sicer za prihranke, za izplačani dobiček, ki ga je prav tako prihranila, za izplačila obresti od danih posojil in za sredstva najetih posojil. V obdobju od leta 2004 do 1. 1. 2006 je tožnica skupaj potrošila 391.199,00 EUR. Brez upoštevanja plače, od katere je še vsaj nekaj prihranila, je torej na presečni dan 1. 1. 2006 razpolagala s prihranki najmanj v višini 390.935,48 EUR, ob upoštevanju prihrankov od plače v obdobju od 1999 do konca leta 2005, pa najmanj v višini 400.000,00 EUR.

8Ob dokaznem standardu, ki ga postavi davčni organ, je v zadevah, kot je obravnavana, prihranke nemogoče dokazati, zato je z njim poseženo v ustavne pravice tožnice iz 14. in 22. člena Ustave. Ker se prihranki v odsotnosti listinske dokumentacije lahko dokazujejo tudi z izjavo stranke, tožnica pa je izjavo podala in davčnemu organu v tabeli (pred izdajo odločbe) prikazala posamezne zneske prihrankov in pojasnila, da jih je hranila v sefu, je zadostila dokaznemu standardu, ki ga zakonodajalec od nje zahteva. Se pa tožnica tudi ne strinja z razlogi, s katerimi davčni organ utemelji oceno, da so zatrjevani prihranki nedokazani. Dejstvo, da tožnica davčnemu organu ob začetku postopka zneska gotovinskih prihrankov ni navedla, ne more biti podlaga za to, da se tožnici ne verjame. Predloženih listin, ki dokazujejo prihranke pa tudi ne ovrže dejstvo, da tožnica ni vodila evidence in si beležila „dvigov in pologov“, ki je tožnica v obdobju 1999 do 2004 ni bila dolžna voditi. Nezakoniti so tudi zaključki, ki izhajajo iz petega odstavka na 19. strani odločbe, v katerem davčni organ kot (njemu edini poznani) razlog za hrambo gotovine doma navede njen izvor iz nelegalnih poslov, pri čemer se ne vpraša, ali za to obstajajo še kakšni drugi razlogi. Zato pooblaščenka tožnice navaja razloge, s katerimi se je srečala v svoji 23-letni praksi. Tudi argument, da tožnica ob razpolaganju z zatrjevanimi prihranki ne bi najemala kreditov, je neutemeljen, če obresti od danih kreditov presegajo obresti po kreditnih pogodbah o najemu posojil. Navedenega pa davčni organ, čeprav je to možnost imel, ni preveril in je namesto tehtanja predloženih dokazov postopal neobjektivno in davčno osnovo ugotovil s popolnoma zgrešenimi argumenti. Tožena stranka je dolžna pojasniti, na kakšen način je dokazno ocenjevala vsako posamezno listino in zakaj meni, da niti ena sama listina ne more biti tožnici v korist.

9V zvezi z ugotovitvijo davčnega organa (v tretjem odstavku na strani 20 izpodbijane odločbe), da je znesek gotovine v sefu drugačen od zneska, ki ga je tožnica izkazala v predhodni tabeli, pa tožnica pojasni, da je bila šele s proučitvijo pripomb seznanjena s stališčem davčnega organa in ugotovila, da pred tem v svojih navedbah ni bila dovolj precizna. Iz četrtega odstavka na strani 20 izpodbijane odločbe pa jasno izhaja, da davčni organ tožničinih tabel ne zna pravilno brati. Tožnica je imela gotovino za plačilo kupnine za nakup stanovanja 13. 9. 2004 v višini 166.917,00 EUR doma v sefu in jo je najprej položila na svoj TRR, nato pa znesek prenakazala na račun prodajalca, zato je v tabeli isti znesek označen kot priliv in kot odliv. Povsem enako velja za plačilo kupnine za isto stanovanje na dan 27. 12. 2004, ko je tožnica iz prihrankov, ki jih je hranila doma, znesek 83.146,00 EUR najprej položila na svoj TRR in nato s svojega TRR isti znesek prenakazala prodajalki kot kupnino za stanovanje in torej ne gre za napako, kot navaja davčni organ. Zato tožnica predlaga, da sodišče za objektivno ugotovitev dejanskega stanja izvede dokaz z zaslišanjem stranke in izvedencem finančne stroke.

10Tožnica je v letu 2009 prodala stanovanje na ..., za kar je prejela gotovino v znesku 70.000,00 EUR, o čemer ni spora. Zaradi selitve je založila pogodbo oziroma dodatek k prodajni pogodbi z dne 21. 1. 2009, po katerem je kupovalki C.C. za znesek 25.000,00 EUR prodala tudi premičnine – pohištvo v stanovanju. Sedaj je to pogodbo našla in jo, ob predlaganem zaslišanju strank, prilaga kot dokaz, da je v inšpiciranem obdobju razpolagala še z nadaljnjimi 25.000,00 EUR gotovine, ki znižujejo davčno osnovo. Ker gre za dokaz, ki je obstajal že v času DIN in ker ga tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, sodišču predlaga, da ga pri svoji odločitvi upošteva in izpodbijano odločbo odpravi tudi iz tega razloga. Sicer pa bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja davčni organ moral priti do zaključka, da pri tožnici do prirasta premoženja ni prišlo in da torej ni osnove za izdajo izpodbijane odločbe.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. S sklicevanjem na 39. in 41. člen ZDavP-2 ter sodno prakso zavrača tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazovanje. Predlaga zavrnitev tožbe.

12Tožba ni utemeljena.

13Dejstev in dokazov, ki jih tožeča stranka prvič navaja v upravnem sporu, sodišče kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Razlog, zaradi katerega po navedbah tožbe tožeča stranka Pogodbo o nakupu premičnin in zaslišanje pogodbenih strank predloži oziroma predlaga šele v upravnem sporu, po presoji sodišča ni upravičen, saj tožeča stranka v davčnem postopku dejstev, ki naj bi jih pogodba dokazovala, ni niti navajala, kar bi kljub zatrjevani založitvi pogodbe (ob predloženi pogodbi o prodaji nepremičnine) vsekakor lahko storila. Razlogov za to, da šele v upravnem sporu predlaga izvedenca finančne stroke in dokaz z zaslišanjem stranke, pa tožeča stranka niti ne navede.

14Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe in ugovori so v pretežnem delu vsebinsko enaki tistim, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja.

15Podlaga za izpodbijano odločbo so določbe 68. člena ZDavP-2, po katerih se davek odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Davek po navedeni odločbi se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

16V konkretnem primeru ni spora o tem, da je tožnica v kontroliranem obdobju razpolagala s premoženjem oziroma s sredstvi, ki so precej presegli napovedane dohodke in da je bila zato podana podlaga za to, da se uvede postopek odmere davka na podlagi določb citiranega petega odstavka 68. člena ZDavP-2.

17V drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 je cenitev opredeljena kot ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je torej na davčnem zavezancu, ki mora s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva.

18Ugovore procesne narave s pravilnimi razlogi zavrne že drugostopni organ. Sodišče v tej zvezi le ponavlja že večkrat zavzeta stališča o uporabi 77. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Možno je torej tudi dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi, torej tudi z lastno izjavo. Določba velja tudi za fizične osebe. Te morajo skladno z 41. členom ZDavP-2 dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša. Glede starejših relevantnih dogodkov mora skladno z ustaljeno sodno prakso davčni zavezanec ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven. Tudi ko gre za fizične osebe, ki po zakonu niso dolžne voditi poslovnih knjig in evidenc, je zato potrebno presoditi, ali glede na naravo zatrjevanih transakcij in okoliščine konkretnega primera, ob odsotnosti ali nezadostnosti listinskih dokazov, drugo dokazno sredstvo (v obravnavanem primeru izjava stranke) prepriča v resničnost zatrjevanih dejstev. Zatrjevane kršitve 77. člena ZDavP-2 (ob izvedenem dokazu z izjavo stranke) in očitane retroaktivne uporabe zakona sodišče po navedenem ne ugotavlja. Ob upoštevanju navedenega pa pri zahtevi, da tožnica dokaže obstoj prihrankov, tudi ne gre za zahtevo, ki bi bila, glede na možnost dokazovanja, prekomerna.

19O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Gre za načelo proste presoje dokazov (73. člen ZDavP-2, 10. člen ZUP), ki organ zavezuje tudi v postopku cenitve davčne osnove. Vendar pa prosta dokazna ocena ne izključuje možnosti, da ostane določena trditev nedokazana, kot takšna pa, ko gre za dokazovanje po šestem odstavku 68. člena ZDavP-2, ostaja tudi trditev, ki je le verjetno izkazana. Skladno s pravilom o dokaznem bremenu pa je, kot že navedeno, tveganje nedokazanosti zatrjevanih dejstev na davčnem zavezancu.

20Trditev tožnice, da glede na 33. člen Pravilnika za dokazovanje prihrankov zadošča izjava stranke, ne vzdrži pravne presoje. Navedena določba, na katero se sklicuje tožnica in po kateri se prihranki in njihova vrednost ugotavlja tudi iz izjave stranke, se namreč nanaša le na prihranke in ugotavljanje prihrankov „po tem delu Pravilnika“, kar pomeni, da je izjava izrecno predvidena kot dokaz le pri ugotavljanju prihrankov pri odpisu, delnem odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila davčnemu zavezancu – fizični osebi, ki se obravnava v Sedmem delu Pravilnika in da se zato v konkretnem primeru, ko gre za postopek odmere davka, na citirano določbo Pravilnika ni mogoče sklicevati.

21Tudi očitek odločanja po prostem preudarku ni utemeljen. Prosti preudarek je namreč materialnopravna podlaga odločanja (drugi in tretji odstavek 6. člena ZUP). S pooblastilom za diskrecijsko odločanje zakonodajalec namreč pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. Kolikor tožnica z navedbami o odločanju po prostem preudarku davčnemu organu očita, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri presoji dokazov ravnal arbitrarno, pa to iz spisov in izpodbijane odločbe ne sledi. Iz njih namreč izhaja, da je davčni organ izvedel in ocenil vse dokaze, ki jih je v postopku pridobil uradoma, kot tudi tiste, ki jih je predložila tožnica, vključno z vsemi izjavami, ki jih je podala v postopku in navedel razloge, zaradi katerih prepričajo oziroma ne prepričajo o resničnosti dejstev, ki se z njimi dokazujejo. Navedeno pomeni, da gre v konkretnem primeru le za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, in ne za bistveno kršitev pravil postopka, kot se zatrjuje v tožbi. Trditev, da po presoji davčnega organa „niti ena sama listina ne more biti tožnici v korist“ je namreč neskladna s podatki spisov. Argument davčnega organa, da iz razlogov, ki jih navede, tožnici ne verjame, pomeni le, da tožeča stranka s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ne prepriča. Razlogi za to so v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno navedeni in jim po presoji sodišča ni mogoče očitati nelogičnosti in arbitrarnosti. Sodišče se po navedenem v celoti strinja tudi s presojo dokazov in sklepom o dejanskem stanju, ki ga na podlagi izvedenih dokazov napravi davčni organ.

22Kot poudarja že davčni organ v izpodbijani odločbi, je za odločitev v zadevi bistveno, ali je tožnica z gotovino razpolagala na dan 1. 1. 2006. Dokazovanje časovno oddaljenih dogodkov, ki se nanašajo na hrambo denarja, zato ne zadošča, če ni hkrati izkazana tudi njihova povezanost s stanjem prihrankov na presečni dan 1. 1. 2006. Takšna povezava iz predloženih dokazil ni razvidna. Neutemeljeni so tudi ugovori, ki se nanašajo na tabele, ki jih je v davčnem postopku predložila tožnica in jih v upravnem sporu, kot navaja v tožbi, le še dodatno pojasnjuje. Iz vsebine pojasnila ne izhaja, da gre za podatke o stanju prihrankov na dan 1. 1. 2006, saj je v seštevek denarnih sredstev, s katerimi je tožnica po navedbah tožbe razpolagala do začetka DIN (782.134,48 EUR) vključeno večkratno obračanje istih denarnih sredstev. Pri tem pa iz izpodbijane odločbe sledi, da so tožnici denarna sredstva, s katerimi je v letu 2004 plačala kupnino za stanovanje v višini 166.917,00 EUR in 83.146,00 EUR, v tabeli 11 na 23. strani upoštevana in vključena v začetno stanje premoženja (nepremičnine - stanovanje z dvema garažama). V začetnem stanju premoženja so upoštevane tudi terjatve do družbe A. in B. v skupnem znesku 102.236,68 EUR. Obresti za dana posojila pa so tožnici upoštevane kot neobdavčeni dohodek (v tabeli 13). Kot izhaja iz tabele 11 je imela tožeča stranka po ugotovitvah davčnega organa na začetku inšpiciranega obdobja premoženje, ki je po višini presegalo njeno premoženje na koncu inšpiciranega obdobja. Razlika (197.525,28 EUR) pa je bila pri izračunu davčne osnove upoštevana kot sredstva, namenjena za trošenje v inšpiciranem obdobju.

23Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

25Sodišče je v zadevi odločalo na seji, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje upravnega akta, tožeča stranka pa v upravnem sporu navaja le dejstva in dokaze, ki jih sodišče v skladu z ZUS-1 ne more upoštevati (drugi odstavek 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).