4. člen ZDavP-2

Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek, ki je izplačan oziroma prejet že ob pripisu enot premoženja imetniku in ne šele ob odsvojitvi. Poleg tega v izpodbijani odločbi toženka ni odgovorila na navedbe tožnice, da je isto premoženje (pripisane dividende in C

O pravnih vprašanjih organ odloča samostojno in je vezan zgolj na zakon, ne pa tudi na presojo, ki jo opravi sam davčni zavezanec. Zato organ pri priznanju višine kilometrine ni vezan na tožnikov zahtevek, temveč mora odločati skladno z zakonom, davčni zavezanec pa pravilno uporabo prava lahko zahteva v postopku izdaje odmerne odločbe oziroma v pritožbenem postopku in glede tega ni prekludiran z rokom iz drugega odstavka 289. člena ZDavP-2. Ker davčna organa te presoje nista opravila (saj sta sama pojasnila, da sta le sledila tožnikovemu zahtevku), je bila izpodbijana odločba v delu odločitve glede stroškov prevoza po četrtem odstavku 41. člena ZDavP-2 sprejeta s kršenjem pravil postopka. V civilnopravnih razmerjih se podjetnik zaveže naročniku opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in iz dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteris

Iz upravnega spisa ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s poizvedbami, kakor tudi ne izhaja, da so mu bile poizvedbe vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se na njih upravni organ sklicuje. S tem je bila tožniku kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Spoštovanje pravice do izjave zahteva, da je stranka seznanjena s celotnim dokaznim gradivom.

Za presojo, ali se prejeti dohodki obravnavajo po prvem odstavku 19. člena Konvencije BATIDO, je bistveno, da se ta določba sicer nanaša na delo v državnih službah oziroma na državne uslužbence, vendar pa nikakor ne velja samo za plačila države, temveč tudi za plačila njenih upravnih enot oziroma lokalnih oblasti (tudi zveznih držav, regij,...) ter tudi ni nujno, da velja le za nadomestila za storitve pri opravljanju državnih funkcij. Navedena določba velja za vsa plačila za delo in podobna nadomestila, ki jih država pogodbenica ali javnopravna teritorialna skupnost plača fizični osebi za storitve (javna služba), ki jih ta zanjo opravi. Tožena stranka nima prav, da tožnik v vloženi napovedi za odmero dohodnine oprostitve iz citirane določbe Konvencije BATIDO ni uveljavljal in zato ni upravičen do oprostitve v Republiki Sloveniji. Navedenega mu ni treba uveljavljati, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora davčni organ uporabiti po uradni dolžnosti. Takšno postopanje davčnega organa narekuje tako načelo zakonitosti v davčnih zadevah iz 4. člena ZDavP-2.

ZDoh-2, kot je veljal za leto 2016, v določbah, ki urejajo posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, med slednje (pod tam določenimi pogoji) izrecno uvršča zakonca, torej osebo, ki živi z zavezancem v zakonski zvezi, in osebo, s katero zavezanec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, to je zunajzakonskega partnerja. Partnerja, s katerim zavezanec živi v registrirani istospolni skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, ZDoh-2 omenja v tretjem odstavku 16. člena (ki sicer ureja povezane osebe), medtem ko partnerja iz neregistrirane istospolne partnerske skupnosti (torej osebe, ki živi z zavezancem v neformalni istospolni življenjski skupnosti) ne omenja. Vendar pa zgolj to po presoji sodišča podlage za zavrnitev priznanja olajšave, kot jo je uveljavljal tožnik, ne daje. ZDoh-2 namreč brez dvoma posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane priznava za zunajzakonskega partnerja, torej osebo, ki prav tako živi v neformalni obliki življenjske partnerske skupnosti. Zato gre v zadevi, kot je obravnavana, primarno za vprašanje iz

Izpodbijana odločba je ugotovitvena, kar pomeni, da z njo tožnici davčna obveznost ni bila odmerjena. Ugotavlja se zgolj njeno ravnanje v nasprotju z določbami ZDavP-2, ker v letih 2007 in 2008 davčnemu organu ni predložila pravilnih podatkov za odmero dohodnine. Zato so nerelavantni ugovori, ki se nanašajo na samo odmero davka. Ta bo namreč predmet obnovljenega postopka odmere dohodnine za posamezni leti. Podatki spisov ne potrjujejo tožbenih trditev o neizvedbi predloženih dokazov. V razlogih izpodbijane odločbe namreč prvostopenjski davčni organ ob obrazloženi delni zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanje prič) obrazloženo oceni vse pridobljene in po tožnici predložene listinske dokaze. Razlogi, s katerimi davčni organ utemeljuje dvom v resničnost zatrjevanih dejstev, so v izpodbijani odločbi izčrpno in prepričljivo obrazloženi, kar sodišču omogoča učinkovit preizkus zakonitosti izpodbijane odločitve. V konkretnem primeru gre torej za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, ne pa za bistveno kršitev pravil postopka, kot tožnica zatrjuje v tožbi.

Aktivni družbeniki izbrisane družbe so po ureditvi ZFPPIPP njeni singularni pravni nasledniki, zato se lahko postopek davčne izvršbe nadaljuje oziroma začne direktno proti njim, brez izdaje novega izvršilnega naslova, ki bi se glasil na njihovo ime. Ne glede na specialno ureditev, v vsakem posebnem upravnem postopku udeležencem zagotovljena ustavna procesna jamstva, med katerimi je tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v upravnem postopku uveljavljena z določbo 9. člena ZUP. Glede na navedeno mora davčni organ v vseh postopkih po ZDavP-2, kadar odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ob uporabi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Za zagotovitev učinkovite pravice do izjave pa je ključno, da je stranka, ki se znajde v davčnem postopku, vnaprej seznanjena s svojimi pravicami in obveznostmi. Vnaprejšnja seznanitev je še toliko bolj pomembna v situaciji, ko je aktivni družbenik šele s sklepom o izvršbi prvič opredeljen kot dolžnik za davčni dolg izbrisane pravne osebe. Praviloma se pravica do izjave glede odgovornosti za davčn

V obravnavanem primeru se je gostovanje umetnikov iz Rusije opravilo po programu kulturnega sodelovanja med državama. Pogoji za davčno oprostitev iz tretjega odstavka 17. člena konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja so podani le, če je poleg tega, da gre za program kulturnega sodelovanja, obisk izkazan in v celoti financiran z javnimi sredstvi s strani države rezidentstva nastopajočega izvajalca; sicer ima Slovenija pravico do obdavčitve dohodka nastopajočega izvajalca glede na okoliščine primera. Vprašanje, ki ostaja sporno v zadevi in se obravnava v tej sodbi je, ali lahko tožnik kot prejemnik storitve pri postopku odtegnitve na viru (davčni odtegljaj) odbije stroške poslovanja, ki so izvajalcu storitve nastali v povezavi s tem dohodkom.

Če je v konkretnem primeru jasno, da davčni zavezanec ocenjenih prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki, je treba upoštevati načelo davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti, materialne resnice in sorazmernosti (4., 5. in 6. člen ZDavP-2) ter oceno davčne osnove opraviti tako za prihodke kot tudi za odhodke.

Ena od procesnih predpostavk za odločanje je tudi zahteva, da o isti stvari ne moreta teči dva postopka oziroma, da o isti stvari ne more biti dvakrat odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Tožeča stranka zato ne more uspešno uveljavljati predloga za začetek postopka v isti zadevi (na podlagi pobude za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici). Zaključek tožene stranke, da gre za odločanje o isti stvari je pravilen, saj tožnik drugačne pravne ali dejanske podlage niti ne zatrjuje.

V zadevi je sporen (po)tek petletnega relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave iz drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, in sicer so sporni pravni učinki odloga izvršitve odmerne odločbe na tek (relativnega) zastaralnega roka pravice do izterjave. Glede določb ZDavP-2 o zastaranju nasploh in še posebej tistih o teku zastaralnih rokov sodišče ugotavlja, da so same po sebi dovolj jasne in jih je kot takšne mogoče uporabiti. In če se jih uporabi, kot so zapisane, je mogoče zaključiti le, da zakon zadržanja teka zastaralnega roka za primer odloga davčne obveznosti ne določa, da v tej zvezi tudi ne napotuje na druge predpise in da torej zastaralni rok pravice do prisilne izterjave davčnih obveznosti teče tudi v času, ko je izvrševanje odločbe odloženo. Analogna uporaba instituta zadržanja zastaranja iz drugih zakonov oziroma z drugih pravnih področij brez izrecnega zakonskega pooblastila po presoji sodišča ni možna. To izhaja iz načela zakonitosti v davčnih zadevah (4. člen ZDavP-2), pa tudi iz stališč pravne teorije.

Obvestilo o stanju dolga ter poplačil pri davčnem organu in položnica za plačilo akontacije nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča nimata značaja upravne odločbe oziroma drugega akta, zoper katera bi bila dopustna pritožba in posledično tudi upravni spor.

Odločba o dohodnini je pravilno vročena, če je bila vročena tožnikovi polnoletni hčerki v skladu z 2. odstavkom 4. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96) in je ta napisala datum prevzema in se podpisala.