41. člen ZDavP-2

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, po katerem dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, je tako treba izločiti iz kazenskega spisa le, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Prvostopenjski organ se je v ugotovitvenem postopku oprl predvsem na podatke, ki jih je pridobil od slovaškega davčnega organa in na ugotovitve v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi C., d.o.o., pa tudi na tožnikovo izpoved dne 16. 1. 2018, ki je tožnik ni podal kot stranka v postopku in v trenutku podajanja te izjave niti ni vedel, da je stranka v postopku. Sodišče tako ugotavlja, da bi tožnik v okoliščinah tega primera moral biti obveščen in bi se mu le na ta način v ustrezni miri zagotovile vse njegove zgoraj predstavljene procesne pravice. Vključitev tožnika v fazo postopka, ko je organ svoj ugotovitveni postopek že zaključil in je o tem tudi že imel pripravljen pisni dokument - zapisnik, ki je po vsebini praktično identičen odločbi, je ravnanje organa, ki tožniku ne zagotavlja zadostni nivo pravic v ugotovitvenem postopku.

Ker je bil dokaz z zaslišanjem prič, za katere tožnik navaja, da so bile prisotne pri spornih transakcijah, katerih obstoj je ključno materialnopravno dejstvo v zadevi, in je večina od teh oseb v pisnih izjavah to dejstvo tudi potrdila, iz razloga, ker davčni organ pri izvedbi dokaza ni omogočil tožniku sodelovati in tudi ni pridobil soglasja za takšno izvedbo dokaza in tudi po pridobitvi pisnih izjav teh oseb ni zaslišal na ustni obravnavi ob prisotnosti tožnika, te kršitve pa ni odpravil niti v postopku izdaje dopolnilnega zapisnika ali v pritožbenem postopku, je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka.

Ker tožnica v postopku ni izkazala predaje posojila družbi, tudi posledično ni izkazala, da bi bili zneski, ki so ji bili v letu 2013 nakazani s strani te družbe na njen TRR, vrnitev posojila. Davčni organ je te prejemke obravnaval kot druge dohodke in odmeril dohodnino.

Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV. Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni. Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.

Konkretno izvršitveno dejanje tega storilcu očitanega prekrška je neravnanje posameznika, ki na zahtevo davčnega organa, davčnemu organu v postavljenem roku v pozivu ne da podatkov ali dokumentacije, s katero razpolaga, ki jo je davčni organ od fizične osebe zahteval v skladu z 41. členom ZDavP-2.

Po presoji sodišča je napačna razlaga materialnega prava, kot jo podaja tožnik v tožbi in sicer, da bi bilo potrebno njegove stroške, nastale v zvezi z opravljanjem funkcije člana nadzornega sveta, šteti kot stroške službenega potovanja in jih obračunati v skladu s 5. členom Uredbe. V konkretni zadevi je bilo tudi po presoji sodišča na podlagi tožnikovih navedb v postopku in v skladu z namenom opravljenih poti (stroški prihoda do kraja, kjer tožnik opravlja funkcijo člana nadzornega sveta) pravilno ugotovljeno, da so obravnavani tožnikovi dejanski stroški, nastali v zvezi s prihodom do kraja, kjer se opravljajo običajne naloge oz. kjer se izvajajo običajne funkcije člana nadzornega sveta navedenih družb. Iz listin upravnega spisa pa tudi ne izhajajo navedbe tožnika in dokazila, zaradi katerih bi bilo potrebno obravnavane stroške tožnika pri izvajanju funkcije člana nadzornega sveta navedenih družb šteti kot izjemne napotitve s strani naročnika oz. izplačevalca obravnavanega dohodka torej, kot napotitev tožnika na službeno pot v smislu 5. člena Uredbe.

Stališči, ki sta ju zavzeli Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedenih odločbah, pritožba razume narobe. Davčni postopki, ki jih je izvajal Davčni urad v kritičnem času, bi se lahko obravnavali, da se de facto vrši kazenska preiskava zoper obdolžence, le takrat ko bi policija prejela ovadbo od nekoga, ki bi prijavil davčnega zavezanca, da je utajil davek in bi naročila izvedbo inšpekcijskih in nadzornih postopkov FURS-u, ki bi torej na podlagi zahteve policije začel zbirati podatke, zbrani podatki pa bi bili uporabljeni za kasnejši kazenski postopek. V obravnavani zadevi pa je DU bil zaprošen od nemških davčnih organov, da preveri zaprošene podatke, kar pa je lahko storil le na podlagi davčno inšpekcijskega nadzora, in sicer z obnovo davčnih postopkov.

Predmet obtožbe je nepopolno rešen tedaj, ko s sodbo ni odločeno o dejanju ali dejanjih kot so opisana v obtožbi. Protipravnost storilčevega ravnanja in njegov namen kot znaka kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in tretjem odstavku 249. člena KZ-1 nista v razmerju vzroka in posledice, kot izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, temveč je ravno obratno, storilčev namen po izognitvi plačila dajatev, vzrok za njegovo protipravno ravnanje. Ker je višina odvzete premoženjske koristi identična višini velike premoženjske koristi, kot je bila po razlogih sodbe ugotovljena s strani izvedenca ekonomske stroke, njeno ponovno navajanje v drugem delu sodbe ni nujno. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne morejo biti posledica zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko je k večjemu obratno s tem da je v primeru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja domnevana, v primeru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena pa mora biti vsaj na ravni konkretno obrazložene verjetnosti izkazana. Glede opredeljevanja

Po določbi prvega odstavka 45. člena ZDoh-2 se zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom ter stroške prevoza na delo in z dela v primeru prejemanja dohodka iz delovnega razmerja v tujini lahko uveljavlja glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu, zato je davčni organ upravičen od zavezanca zahtevati, naj predloži dokaze za svoje navedbe, zavezanec pa je dokaze o tem, če naj se mu zmanjšanje davčne osnove prizna, dolžan predložiti. Tožnik, kljub pozivu davčnega organa, zahtevanih dokazil ni predložil, zato sporni stroški utemeljeno niso bili upoštevani pri odmeri dohodnine. V zvezi s stroški začasnega bivanja pa sodišče pojasnjuje, da se pri odmeri dohodnine ne upoštevajo vsakršni z delom povezani stroški, ampak samo tisti z delom neposredno povezani stroški, za katere je z zakonom oziroma na podlagi zakona tako predpisano.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, ali dvigi gotovine predstavljajo razpoložljiva sredstva, porabo ali oboje. Z vidika presoje je tudi iz ustaljene sodne prakse očitno, da gre pri tem za vprašanje dejanskega stanja, ugotovljenega v konkretnem primeru, zato je bilo o tem, kaj dvig gotovine pomeni v obravnavani zadevi za ugotovitev davčne osnove, odločeno z ugotovitvijo dejanskega stanja pred toženo stranko, ki, kot že večkrat poudarjeno, ni predmet revizijske presoje.

Gre za postopek ugotavljanja davčne osnove s cenitvijo, ki je v drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 opredeljena kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Pri ugotavljanju teh dejstev organ v celoti zavezuje načelo materialne resnice. Čeprav je cilj cenitve, da se čimbolj približa popolnemu dejanskemu stanju, pomembnemu za obdavčitev, pa vendar davčni organ v tem postopku že po naravi stvari na podlagi uradoma pridobljenih podatkov davčne osnove ne more ugotoviti z dokaznim standardom gotovosti (prepričanja), saj je le zavezanec tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere. Po v sodni praksi že večkrat zavzetem stališču je zato skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zavezanec tisti, ki dokazuje da je davčna osnova nižja. Iz navedenih razlogov določbam o dokaznem bremenu in standardu dokazovanja ni mogoče očitati neskladnosti z ustavnim načelom enakosti in sorazmernosti.

Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja, kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo. Davčni organ pa je v skladu z ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Zato lahko zahteva in preverja vse podatke, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo, fizične osebe pa morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katero razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost.

Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Glede na določbe petega in zlasti šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je v primeru, če davčni organ, tako kot v obravnavanem primeru, ugotovi premoženje neznanega izvora, na zavezancu dokazno breme, da gre za premoženje, za katerega ni zakonite podlage, da bi bilo obdavčeno v Sloveniji, oziroma da je davčna osnova od tako ugotovljenega premoženja nižja, kot pa jo je ugotovil davčni organ. Zavezanec je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki in dokazili, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže.

Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne zahteva, da se obdavči celotno premoženje, ki ga je davčni zavezanec kadarkoli pridobil oziroma posedoval. Ugotovljena vrednost premoženja je omejena z davčnim obdobjem, v katerem se povečanje premoženja lahko ugotavlja. Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pooblastilo, da sme fizično osebo pozvati, naj opravi popis premoženja, s katerim razpolaga. Zakonska določba davčnemu organu ne nalaga, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja.

Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so pristojnosti davčnega organa za zasledovanje enakomerne obremenitve vseh davčnih zavezancev in s tem zasledovanje javnega interesa po učinkovitem pobiranju davkov kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov primerne in ne posegajo nesorazmerno v položaj in pravice davčnih zavezancev. S tem je zagotovljeno sorazmerje (a fair balance) med javnim in zasebnim interesom. Načelo sorazmernosti ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa, ne nanaša pa se načelo na samo presojo dokazov in podajo dokazne ocene. Pri 39. členu ZDavP-2 gre za izjemo iz 5. točke drugega odstavka 215. člena Zakona o bančništvu, po kateri dolžnost varovanja tajnosti bančnih podatkov ne velja, če tako določa zakon.

Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Po presoji Vrhovnega sodišča so pristojnosti davčnega organa za zasledovanje enakomerne obremenitve vseh davčnih zavezancev in s tem zasledovanje javnega interesa po učinkovitem pobiranju davkov kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov primerne in ne posegajo nesorazmerno v položaj in pravice davčnih zavezancev. S tem je zagotovljeno sorazmerje (a fair balance) med javnim in zasebnim interesom. Postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ni kaznovalne narave. Zgolj to, da se predmetni postopek vodi zaradi okoliščin, ki jih povzroči davčni zavezanec, ker ne prijavi dohodkov, še ne pomeni, da gre za postopek, primerljiv kazenskemu.

V upravnem sporu se na podlagi 22. člena ZUS-1 glede procesnih vprašanj, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni navedla. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti. V 41. členu ZDavP-2 je sicer določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) d

Do pravilnosti davčnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (načelo materialne resnice, 5. člen ZDavP-2) in dokazne ocene, napravljene v davčnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP, tudi 73. člen ZDavP-2), se mora sodišče prve stopnje v svoji odločbi opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi. Podobno velja tudi za ugotavljanje dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje v upravnem sporu, saj mora dokazna ocena sodišča ustrezati dokaznemu standardu skrbnosti in vestnosti kot ga določa 8. člen ZPP, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Kršitev navedenih dolžnosti sodišča prve stopnje lahko v nasprotnem primeru pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa je predmet revizijske presoje (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pravico, da sme fizično osebo pozvati naj opravi popis premoženja s katerim razpolaga. Zako

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno sodbo izdano v upravnem sporu, izdano na prvi stopnji, torej zoper sodbo upravnega sodišča. Posledično se mora revizija v svojih razlogih, na podlagi katerih naj bi bila utemeljena, osredotočiti na odločitev, ki je bila sprejeta z izpodbijano sodbo in obrazložitev te odločitve, ki je podana v sodbi. V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena upravnega organa, ne moreta biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Navedeno se lahko odrazi le pri presoji pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, in sicer glede ustreznosti in popolnosti njene obrazložitve. Sodišče prve stopnje se mora do dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi, da ne pride do kršitev določb postopka v upravnem sporu. V postopku obdavčitve dohodkov iz virov, ki ostanejo nepojasnjeni, je bistveno, kdo je premoženje dejansko financiral. Pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabi sredstev mora sodelovati zakonski partner, da se lahko upošteva ugovor skupnega premoženja. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja