VSL sodba PRp 385/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 255,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo obdolženko spoznalo za odgovorno za prekršek po 6. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar ji je izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter ji naložilo plačilo sodne takse v višini 170,00 EUR.

2Proti sodbi se pritožuje obdolženka iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odločbo razveljavi ter postopek zoper njo ustavi. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča, da ni izkazala razumnega dvoma, da kot lastnica vozila ni dejanska storilka prekrška. V kolikor bi sodišče resno dvomilo v njeno izjavo, bi lahko v ... baru, kjer sta bila s pričo, preverilo, ali sta bila res tam in kdaj, kar je razvidno iz njihovega video nadzora. Po njenem bi bilo sporno le, če bi oba do minute natančno izpovedala enako. Tedaj je bila zaposlena pri družbi S. d.d. in je morala biti vsako jutro ob 06.30 uri na delovnem mestu, zato se tudi med vikendi nikoli ni zadrževala na cesti ob tako pozni uri. Glede namena izposoje vozila lahko pove le tisto, kar je njej povedal B. B. Dne, ko je vozilo posodila B. B. pa se spominjata tudi osebi, ki sta tedaj kontaktirali z njo (sosed S. S. je bil seznanjen s tem, da je vozilo posodila B. B., s prijateljico V. V. pa se je pogovarjala po telefonu prav takrat, ko je nesla ključe od avta ven B. B.). Nihče od njih ni dvomil, da je B. B. voznik, saj so ga videvali voziti avtomobile. Ne more sprejeti očitka, da ni dokazala, da navedenega dne ni vozila skozi C. Nenazadnje bi moralo sodišče pred izrekom tako hude sankcije, ki ima v končni fazi prenehanje vozniškega dovoljenja ter ob visoki globi priskrbeti tudi nekoliko boljšo fotografijo, iz katere bi bilo lahko razbrati tudi voznika. Dejstvo je, da se obravnavanega dne ni vozila skozi C., da je B. B. priznal, da je on vozil in da nikoli ni na tem mestu prekršila oziroma vozila hitreje, kot je dovoljeno, saj ni hitra voznica, seznanjena pa je tudi z stacionarnim radarjem v C. Kot dokaze predlaga poizvedbe sodišča pri ... baru, pri družbi S. d.d., pri Zavodu za zaposlovanje RS v času predmetnega dogodka, zaslišanje priče S. S. in pribavo fotografij predmetnega vozila, iz katere bo razviden voznik.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena Zakona o prekrških - ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolženki ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na njeno škodo, dejansko stanje pa je bilo z izvedenim dokaznim postopkom pravilno in popolno ugotovljeno ter napravljen pravilen pravni zaključek, da je obdolženka (glede na uporabo 8. člena ZPrCP) storila prekršek po 6. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, za kar so ji bile izrečene primerne sankcije glede na predpisane.

5V točki 3 razlogov sodbe sodišče prve stopnje pravilno obdolženki pojasnjuje, da 8. člen ZPrCP določa, da se za prekršek zoper varnost cestnega prometa, ki je storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil, kar pomeni, da gre za obrnjeno dokazno breme, ki storilcu nalaga aktivno sodelovanje, če hoče pri svoji obrambi uspeti. Glede na številne sodbe Vrhovnega sodišča RS (ki oblikuje sodno prakso s svojimi odločbami) mora lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila pri sodišču vzbuditi vsaj razumen dvom glede sicer domnevanega dejstva, da je bil kot lastnik vozila tudi storilec prekrška. To lahko vzbudi na tak način, da predlaga materialno relevantne dokaze in primarno sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi, šele, če izkaže za verjetno, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more pridobiti in predložiti sam, pa zadostuje, da poda predlog, naj dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek.

6Višje sodišče ob pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je obdolženka po prejemu vabila za narok 8. 9. 2015 dne 25. 8. 2015 priporočeno poslala sodišču obvestilo, da je 11. 7. 2015 vozilo posodila prijatelju B. B. in priložila izjavo domnevnega voznika; ni pa predlagala izvedbe nobenih drugih dokazov, ki bi potrdili njen alibi za čas storitve prekrška ali podkrepili njene navedbe glede zatrjevanega dejstva, da je posodila vozilo in da je bil voznik B. B. Obdolženka tako prvič v pritožbi, ko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer zatrjuje obstoj pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1, sodišču predlaga izvedbo številnih dokazov v zvezi z navedenimi trditvami; vendar pa je glede teh dejstev in dokazov podana prekluzija. Obdolženka namreč s pritožbenimi navedbami ni zadostila kriterijem iz tretjega odstavka 157. člena ZP-1, po katerih mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji, saj niti z besedo ne pojasni, zakaj teh dejstev in dokazov ni navedla že Okrajnemu sodišču v Kočevju, ki je vodilo postopek na prvi stopnji. Obdolženka pa je bila v vabilu na narok (l. št. 9) posebej opozorjena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati. Ker je postopek zaključen z izdajo sodbe sodišča prve stopnje in obdolženka dokaznih predlogov ni podala (razen za zaslišanje B. B.), višje sodišče ne more ugoditi njenim predlogom za izvedbo novih dokazov, ki jih predlaga šele v pritožbi.

7Glede na gornje ugotovitve in navedbe v točki 5 razlogov te sodbe, v zvezi z določbo 8. člena ZPrCP glede domnevanega dejstva, da je bil lastnik vozila tudi voznik ob storitvi prekrška, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče (samo) pred izrekom tako hude sankcije priskrbeti dokaze in nekoliko boljšo fotografijo.

8Ker je obdolženka tekom postopka pri sodišču prve stopnje uveljavljala, da je bil voznik B. B., je sodišče pravilno ob upoštevanju obdolženkine pravice do navedbe materialno relevantnih dokazov in ob upoštevanju načela iskanja materialne resnice (68. člen ZP-1) kot pričo zaslišalo B. B., nato pa je skrbno ocenilo izpovedbo priče in zagovor obdolženke ter pravilno zaključilo, da obdolženka tekom postopka ni izkazala razumnega dvoma v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 in Up 3663/2007 z dne 10. 9. 2009 in da obdolženka ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti, da sama ni storila očitanega prekrška. Za navedeno oceno dokazov je sodišče navedlo razloge v točki 6 sodbe in s temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja ter (v izogib ponavljanju) nanje sklicuje. Obdolženka v pritožbi, v kateri le izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ni vzbudila dvoma o pravilnosti ocene posameznega dokaza in vseh skupaj. Obdolženka je gradila obrambo le na enem samem dokazu (zatrjevanju, da je vozil B. B.), pri tem pa niti tekom postopka pri sodišču prve stopnje ni predlagala izvedbe dokazov (šele v pritožbi se sklicuje na S. S. in V. V.), ki bi izposojo vozila B. B. potrdili. Sodba o prekršku pa temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku pri sodišču prve stopnje. Iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče izvedlo dokaz, ki ga je obdolženka predlagala, ga ocenilo samega po sebi in v povezavi z zagovorom obdolženke ter je postopalo v skladu z drugim odstavkom 133. člena ZP-1, to je v skladu z dokaznimi pravili, nato pa je (pravilno) zaključilo, da z zatrjevanjem, da je bil voznik ob storitvi prekrška B. B. obdolženka ni niti dokazala niti ni vzbudila razumnega dvoma, da sama ni mogla biti voznica. Ker obdolženka le vztraja pri svoji trditvi in navaja, katere poizvedbe naj sodišče opravi in katere dokaze naj izvede (ne da bi sama predložila izjavo prič ali dokazil), ni uspela vzbuditi dvoma o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje in pravilnosti zaključkov sodišča, da je bila prav ona voznica osebnega avtomobila obravnavane noči. Za razumen dvom tudi ne zadošča trditev obdolženke, da tudi med vikendi hodi zgodaj spat in se ne zadržuje na cesti ob tako pozni uri.

9Višje sodišče se zato strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila obdolženka kot lastnica vozila LJ ... tudi njegova voznica 11. 7. 2015 ob 23.13 uri, ko je bila osebnemu vozilu izmerjena hitrost 140 km/h, kar pomeni (ob upoštevanju varnostne razlike -7 km/h) prekoračitev dovoljene hitrosti za 73 km/h in s tem storitev prekrška po 6. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo predpisani sankciji: globo 1.200,00 EUR in kazenske točke v številu 18, kot to določa že ZPrCP.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 obdolženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Na podlagi določbe 147. člena ZP-1 je obdolženki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifno številko 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse po tarifnih številkah 8111 in 8114 ZST-1. Navedeni znesek sodne takse (255,00 EUR) mora obdolženka plačati po prejemu te sodbe in poziva ter v skladu z rokom iz poziva, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.