8. člen ZPrCP

Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni. Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri. Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.

Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa. S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Dejstvo, da storilka ni sporočila imena in podatkov za pričo, pomeni, da je njen dokazni predlog ostal nekonkretiziran, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da ni izpodbila zakonske domneve iz 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bil začasni odvzem vozniškega dovoljenja lastniku vozila brez da bi se imel ta možnost izreči o izpodbojni domnevi svoje odgovornosti iz 8. člena ZPrCP, zakonsko čezmeren. Čeprav ZP-1 pošiljanja obvestila o ugotovljeni kršitvi v primeru iz tretjega odstavka 113.a člena izrecno ne določa, pa ta obveznost smiselno izhaja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 v povezavi z 8. členom ZPrCP, saj se lahko le na ta način domneva odgovornosti lastnika iz 8. člena ZPrCP tudi na dejstveni ravni ustrezno prekrije s pojmom utemeljenega suma, ki je po prvem odstavku 113.a člena ZP-1 pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilcu.

Prekrškovni organ je pridobil podatke o domnevnem storilcu prekrška, za katerega pa domneva iz 8. člena ZPrCP več ne velja, saj se je s trenutkom identifikacije sum na storitev prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o prekršku in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo na način, da je od storilca zahtevalo, da sodišče z dokazi prepriča, da kot lastnik vozila prekrška ni storil. To pa presega obseg dokaznega bremena iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki od lastnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen, zahteva, da z dokazi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z izjavo priče A. A. dokazoval alibi in s tem razumen dvom, da ni bil storilec prekrška, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri gotovosti, ki je najvišji dokazni standard, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da v dokaznem postopku niti dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, temveč je ostal na ravni verjetnosti, ki razumen dvom še vedno dopušča.

Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška. Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo

Glede dokaza z zaslišanjem priče A.A. je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ga ne bo izvedlo, ker to za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno ter ker bi bila izvedba dokaza neekonomična in dolgotrajna. Storilec je s svojimi trditvami v ZSV zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve odgovornosti po prvem odstavku 8. člena ZPrCP, saj je poleg svojih navedb o alibiju določno opredelil tudi osebo, ki lahko potrdi resničnost njegovih navedb, in predložil njene kontaktne podatke. Zato stališče sodišča prve stopnje, ki je ta dokaz zavrnilo z zgoraj navedenimi razlogi, krši storilčevo pravico do obrambe iz 90. člena ZP-1 in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1.

Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP. Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je

Če sodišče utemeljen sum kot pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja utemelji na zakonski domnevi o odgovornosti lastnika vozila iz 8. člena ZPrCP, lahko lastnik vozila v ugovoru po drugem odstavku 113.b člena ZP-1 navaja tudi dejstva in dokaze, s katerimi to domnevo izpodbija, sodišče pa se mora pri odločanju o ugovoru do teh navedb in dokazov opredeliti.

V primeru, da gre za avtomobil, ki je last pravne osebe, ki se ukvarja z oddajo vozil v najem ali s cestnimi prevozi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča, da ta odgovorna oseba verjetno izkaže, da ni vozila (sicer bi bila določba drugega odstavka 8. člena ZPrCP nesmiselna, saj je v takih pravnih osebah celo običajno, da jih odgovorna oseba ne vozi), ampak mora vsaj verjetno izkazati, kdo je dejanski storilec prekrška.

Ker sodišče storilca pred izdajo sodbe ni zaslišalo, čeprav je iz navedb v zahtevi za sodno varstvo mogoče sklepati, da je storilec smiselno predlagal svoje zaslišanje, so utemeljene pritožbene navedbe, da je bila storilcu s takim postopanjem sodišča kršena pravica do poštenega sodnega postopka in do zaslišanja pred sodiščem.

ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom. V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil.

Drži sicer, da sodišču ni treba izvesti vseh s strani obdolženca predlaganih dokazov, vendar mora izvesti tiste, ki bi, če bi z njimi uspel, mogli ovreči odgovornost obdolženega za prekršek. Glede na to, da izvedenec identitete ni potrdil, ampak je le s sicer veliko verjetnostjo ugotovil, da gre za obdolženega, ni mogoče vnaprej izključiti vsake možnosti, da bi obdolženi s predlaganimi dokazi uspel. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo izvesti. Ker jih ni, je poseglo v obdolženčevo pravico do izjave in pravico do obrambe.

Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.

Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti. Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.

Storilec je v ZSV zatrjeval, da je vozila A. A. ter priložil njeno podpisano izjavo, v kateri prekršek priznava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je ob verodostojni izpovedi priče A. A., da je ona vozila kritičnega dne v dvomu glede obravnavanega dejstva, da naj bi storilec kot lastnik vozila storil obravnavani prekršek. Prekrškovni organ je ob predložitvi zadeve sodišču priložil tudi povečavo fotografije voznika. Iz razlogov izpodbijane sodbe opredelitev sodišča prve stopnje do tega dokaza ne izhaja, prav tako iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje s A. A. izrecno razčistilo, ali je na predloženi povečavi fotografije res ona. Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 se tako izkažejo za utemeljene.

Storilec s trditvami, da ga prekrškovni organ ni seznanil z nobenim dokazilom, smiselno očita kršitev pravice do obrambe, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prekrškovni organ storilcu slike glede na zakonske določbe ni dolžan pošiljati, po vpogledu v PN pa ugotavlja, da je bil storilec v navedenem PN poučen, da je dokaz prekrška radarska slika, ki jo je mogoče videti na sedežu prekrškovnega organa. Vsled temu zaključuje, da so pritožbene trditve o kršitvi storilčevih pravic neutemeljene.

Ureditev hitrega postopka o prekršku omogoča odločanje na treh ravneh. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) sta zagotovljeni v okviru zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ. Ureditev postopka s pritožbo pritožbenemu sodišču ne omogoča, da bi poseglo v dejansko stanje, ki sta ga ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pravilnosti dejanskih ugotovitev namreč ne preverja po uradni dolžnosti in tudi nima pooblastila, da bi ob obravnavi zatrjevanih kršitev zakona podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje ni poseglo, pač pa je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je storilec s tem zadostil materialnemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP. V skladu z ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je namreč dokazno breme iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS), kar pomeni, da mu storilec zadosti že s tem, da izkaže razumen dvom v zako