VSL sodba PRp 33/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 285,00 EUR (dvesto petinosemdeset eurov).

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo 1.400,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije, obdolžencu pa je naložilo še plačilo sodne takse v znesku 190,00 EUR.

2Proti sodbi se pritožuje obdolženec po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega predpisa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in postopek ustavi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje organu prve stopnje. Meni, da sodišče neutemeljeno šteje, da je obdolženemu prekršek dokazan in sicer, da je s strani policista odrejeni strokovni pregled alkoholiziranosti odklonil, ko naj bi mu ga policist odredil ob obravnavanju prometne nesreče. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 6. 11. 2015 izhaja, da je bil obdolženec obravnavan in mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti kot vozniku vozila Renault Senic in ne udeležencu prometne nesreče. Preizkus je opravil, z rezultatom se je strinjal in tudi podpisal je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ter je tako opravil odrejeni preizkus v skladu z odredbo policista in torej v skladu z določbo 107. člena. Ni pa bil seznanjen in ne obravnavan kot udeleženec v prometni nesreči ter tako policist na podlagi 107. člena ni imel zakonske podlage za odreditev strokovnega pregleda. V skladu z devetim odstavkom 107. člena bi moral policist obdolžencu, če bi bil obravnavan kot udeleženec prometne nesreče, takoj odrediti strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Obdolženec je izjavil, da je po vožnji užival alkohol in tudi, ko sta na njegov dom prišla policista, je imel v rokah steklenico piva. Da sta policista obravnavala obdolženca le kot voznika, dokazuje tudi okoliščina, da sta ob 13.26 uri opravila preizkus alkoholiziranosti, šele ob 14.15 uri pa sta mu vročila plačilni nalog za prekršek po 42. in 110. členu. Torej je bil obdolženec šele po izvedenem preizkusu alkoholiziranosti seznanjen z očitkom, da naj bi povzročil prometno nesrečo. Policist tako ni postopal skladno z devetim odstavkom 107. člena. Ker se je obdolženi kot voznik strinjal z rezultatom, pa tudi ni bilo potrebe niti zakonske osnove, da se izvaja še strokovni pregled, saj se šteje, da je pravica obdolženega, da se ne strinja z rezultatom in da ima pravico do strokovnega pregleda. Obdolženec pa je odklonil izvedbo strokovnega pregleda, ker je vedel, da bi bil rezultat isti. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 33/01 v zvezi z razlago četrtega in sedmega odstavka 120. člena ZVCP, Ustavno sodišče pa je nato svoje stališče razširilo še v odločbi Up 642/04, da je edina z Ustavo skladna razlaga določb ZVCP tista, po kateri je treba šteti, da se udeleženec, ki naknadno odkloni strokovni pregled, strinja s prvotno ugotovitvijo stopnje alkohola v krvi. Glede na enak namen starega in novega zakona, je potrebno enako razlago uporabiti tudi pri določilih ZPrCP. Pravilna uporaba materialnopravne določbe tako pomeni, da v primeru kasnejšega odklona preizkusa z merilnikom oziroma strokovnega pregleda preizkušanec ne more biti sankcioniran za odklon, temveč le zaradi primarne kršitve, zlasti če je ta (kot tudi v obravnavanem primeru) blažja. Opozarja še na določbo 109. člena ZPrCP, kaj je prometna nesreča (nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda). Iz plačilnega naloga izhaja, da naj bi se očitani prekršek (trčenje) zgodil na parkirišču, ki pa ni javna cesta in nekategorizirana cesta, temveč zasebna lastnina. Policisti pa lahko glede na 13. člen zakona nadzirajo in urejajo promet le na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za cestni promet. Podrejeno obdolženec zaproša za oprostitev plačila sodnih taks, ker je nezaposlen že od septembra 2014 dalje in brez dohodkov, je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in iskalec zaposlitve. Preživlja ga žena, imata pa še dve hčerki, ki ju je potrebno preživljati. Prav tako nima nobenih prihrankov, saj je vse že porabil za golo preživetje. Prilaga zaposlitveni načrt z dne 8. 12. 2015 in vabilo ZRSZ za 29. 3. 2016.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena Zakona o prekrških – ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da tekom postopka proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba pa tudi ni utemeljena.

5Pritožbenega razloga bistvene kršitve pritožba podrobneje ne pojasni, več pritožbe posveti zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju in posledično kršitvam določb ZPrCP, vendar neutemeljeno, kot bo navedeno v nadaljevanju.

6Iz obdolžilnega predloga in navedb obdolženčevega zagovora je razvidno, da je bil obdolženec vpleten v trčenje z drugim vozilom na parkirišču picerije na naslovu ... ter so zaradi suma storitve prometne nesreče I. kategorije s pobegom policisti tudi obravnavali obdolženca in mu tako na njegovem domu odredili najprej preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku, nato pa (zaradi njegove izjave, da je po nesreči užival alkohol) še strokovni pregled.

7Pritožba pravilno opozarja na določbo 3. člena ZPrCP o pomenu besede „cestni promet“ (promet vozil, pešcev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet), vendar si to določbo zmotno razlaga. 2. člen Zakona o cestah (ZCes-1) v točki 38 pojasnjuje, da je nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, vsaka prometna površina, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ureja pravila cestnega prometa (torej ZPrCP), določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec. Do trčenja obdolženca v vozilo LJ ... A. A. je prišlo na parkirišču picerije, ki je očitno prosto dostopno vsem in je torej namenjeno javnemu cestnemu prometu ter ne gre za parkirišče, ki bi bilo strogo namenjeno le lastniku zemljišča, ograjeno na kakršenkoli način in na njem prepovedana vožnja vsem drugim razen lastniku (tega obdolženec niti ni uveljavljal v postopku pri sodišču prve stopnje, zato je glede na tretji odstavek 157. člena ZP-1 podana prekluzija, ker pritožba niti ne navede, zakaj ta dejstva prvič uveljavlja šele v pritožbi). Glede na navedeno se torej v zvezi z vožnjo, trčenjem in kasnejšim preizkusom psihofizičnih sposobnosti voznikov uporabljajo določila ZPrCP (glede na 2. točko prvega odstavka 3. člena ZPrCP).

8Prav tako pritožba pravilno citira 109. člen ZPrCP, le izkrivljeno si ga tolmači. Po prvem odstavku 109. člena ZPrCP je prometna nesreča nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda; prometna nesreče I. kategorije pa je tista, pri kateri je nastala samo materialna škoda. Tem kriterijem v celoti ustreza dogodek 6. 11. 2015 ob 13.26, ko je obdolženec s premikajočim vozilom trčil v stoječe vozilo last A. A. (in je na tem vozilu tudi nastala materialna škoda, saj je obdolženec v zagovoru potrdil, da se je kasneje srečal z oškodovancem in se z njim dogovoril o povračilu škode), zaradi česar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost uporabe 109. člena in nadaljnjih členov (tudi 110. člena) ZPrCP.

918. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP pojasnjuje tudi pojem „neposredni udeleženec prometne nesreče“, iz katerega je razvidno, da je to voznik v nesreči udeleženega vozila in zanj veljajo celo strožje zahteve, kot za druge udeležence prometne nesreče. Med drugim za neposrednega udeleženca prometne nesreče velja določba četrtega odstavka 110. člena ZPrCP, da od trenutka nesreče do zaključka ogleda ne sme uživati alkoholnih pijač, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe o obveznostih policistov glede na deveti odstavek 107. člena ZPrCP. Primarno policisti vozniku odredijo preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku; le v primeru pobega in izjave o naknadnem uživanju alkoholne pijače (primer obdolženca), mora policist takemu neposrednemu udeležencu prometne nesreče odrediti strokovni pregled. Če policist mora odrediti strokovni pregled, kar je v obravnavanem primeru policist tudi storil, pa velja nadaljnja določba (deseti odstavek 107. člena ZPrCP), da se udeleženec cestnega prometa, kateremu je policist odredil strokovni pregled, mora ravnati po policistovi odredbi.

11Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki temelji na obdolženčevem zagovoru (da je policistu rekel, da na strokovni pregled ne gre, če ga mora sam plačati) in na navedbi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal (da odklanja strokovni pregled), so torej pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec odklonil strokovni pregled, ki mu je bil odrejen kot neposrednemu udeležencu prometne nesreče (vozniku, ki je prometno nesrečo povzročil), pri čemer bi storilec strokovni pregled moral opraviti glede na deseti odstavek 107. člena ZPrCP.

12Glede na že pojasnjena določila ZPrCP v zvezi z obveznostjo neposrednih udeležencev prometne nesreče so neupoštevne pritožbene navedbe, da je obdolženec opravil preizkus alkoholiziranosti in da to zadošča. Ne gre zanemariti že poudarjenega dejstva, da je obdolženec uveljavljal pitje alkoholnih pijač po vožnji, ko se edino s strokovnim pregledom (ki je povezan z odvzemom telesnih tekočin in pregledom zdravnika) ugotovi, kolikšno vrednost alkohola je imel voznik v času očitane vožnje.

13Citirani odločbi Ustavnega sodišča, ki se nanašata na določbe Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) pa sta neupoštevni glede na to, da so določbe ZPrCP dodelane in ni potrebno (več) tolmačenje določil s strani Ustavnega sodišča. Tako že zakon sam v drugem odstavku 107. člena ZPrCP določa, da se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in če mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, pa obdolženec to odkloni.

14V danem primeru pa obdolženec rezultatu ni oporekal, poleg tega je bil neposredni udeleženec prometne nesreče, ki mu je policist glede na deveti odstavek 107. člena moral odrediti strokovni pregled, ki bi se ga obdolženec glede na deseti odstavek 107. člena ZPrCP moral udeležiti. S tem, ko je obdolženec strokovni pregled odklonil, kar je nenazadnje priznal v zagovoru, je torej nedvomno storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega ga je tako sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito tudi spoznalo za odgovornega.

15Tako je bilo torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, zato s tem povezane pritožbene navedbe niso utemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo upoštevati obdolženčevo strinjanje z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti pa je potrebno pojasniti, da tudi v primeru, če bi bil obdolženec spoznan za odgovornega (glede na stopnjo alkohola najmanj 0,82 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, bi mu bila izrečena globa v razponu najmanj 1.200,00 EUR in največ 5.000,00 EUR ter obvezno predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk, kar je povsem enako, kot zakon predpisuje v dvanajstem dostavku 107. člena ZPrCP za odklonitev strokovnega pregleda. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z odločbami Ustavnega sodišča RS, ki se nanašajo na pravno situacijo, v kateri je kršitev za vožnjo pod vplivom alkohola blažja (zaradi nižje stopnje alkohola) od kršitve za odklonitev strokovnega pregleda.

16Zaradi navedenega so brezpredmetne pritožbene navedbe povezane z odločbami Ustavnega sodišča in v zvezi s staro zakonodajo, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s pojmom prometne nesreče in s pojmom parkirišča in kontrolo policistov, medtem ko same odklonitve strokovnega pregleda pritožba niti ne zanika. Prav tako posebej ne izpodbija subjektivnega dela dejanskega stanja. Uveljavlja le, da je bil obdolženec šele po izvedenem preizkusu alkoholiziranosti seznanjen z očitkom, da naj bi povzročil prometno nesrečo, kar pa je za presojo znakov prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP pravno nepomembno in so pravilni razlogi na strani 4 sodbe glede naklepa. Nenazadnje je obdolženec sam izjavil v zagovoru, da je policistom rekel, da na strokovni pregled ne gre, če ga mora sam plačati in tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (ki ga je obdolženec podpisal in s tem potrdil pravilnost zapisanega) navaja, da je bil obdolžencu s strani policistov odrejen strokovni pregled, ki pa ga je ta odklonil. Tako je bilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška pravilno ugotovljeno v objektivnem in subjektivnem delu.

17Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij na podlagi 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je bila globa obdolžencu izrečena v okviru predpisanega razpona (1.200,00 do 5.000,00 EUR), pri čemer je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj je obdolžencu izreklo višjo globo od spodnje predpisane meje kot tudi, da je upoštevalo tako obteževalne kot tudi olajševalne okoliščine pri odmeri globe. Prav tako je v razlogih sodbe navedlo, da je obdolžencu izreklo poleg globe tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, ki je kot taka obvezno predpisana.

18Zaradi navedenega višje sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnim postopkom opravljanja preizkusa in je izkrivljeno prikazovanje določil ZCes in ZPrCP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Ker pritožba ni bila uspešna, je na podlagi določbe 147. člena ZP-1 višje sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Obramba sicer predlaga oprostitev plačila sodne takse, vendar za zatrjevane obdolženčeve osebne in premoženjske razmere (da ga preživlja žena, da imata dve hčerki, da je iskalec zaposlitve in to brez nadomestila za brezposelnost in da nima nobenih prihrankov) ne predloži prav nobenih dokazil (niti izjave o premoženjskem stanju); zgolj na podlagi zaposlitvenega načrta Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje pa ni mogoče zaključiti, da je obdolženčevo osebno in premoženjsko stanje tako, da bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje družine ter bi ga bilo potrebno na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostiti plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Sodno takso za pritožbeni postopek je tako višje sodišče odmerilo z uporabo tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je na podlagi tar. št. 8132 s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki izhaja iz tar. št. 8111 (10 % globe) in znesek iz tar. št. 8114 ZST-1. Sodno takso v znesku 285,00 EUR mora pritožnik plačati v skladu s pozivom sodišča prve stopnje in v roku, ki mu bo določen, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.