109. člen ZPrCP

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ni šlo za prometno nesrečo I. kategorije. ZPrCP v 1. točki drugega odstavka 109. člena določa, da je prometna nesreča I. kategorije - prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda.

Glede na dikcijo prometne nesreče iz Splošnih pogojev je tako pritrditi utemeljenosti pritožnikove graje, da Splošni pogoji tožene stranke pojma prometne nesreče, torej nesreče, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče vozilo in je v njem najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda, ne omejujejo zgolj na javno cesto ali nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet, temveč jo širijo na katerokoli površino (javno ali zasebno), kjer se opravlja promet z zavarovanim vozilom. Ugotovljene in pritožbeno neizpodbijane dejanske okoliščine izpodbijane sodbe pojmu prometna nesreča v konkretnem primeru ustrezajo, zato je v skladu z zavarovalno pogodbo pritožbeno sodišče drugače od prvostopnega sodišča zaključilo, da je zavarovalno kritje podano, upoštevaje tudi, da je gozdna cesta grajena gozdna prometnica.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v skladu z določbami splošnih pogojev ter v času prometne nesreče veljavnih določb Zakona o pravilih cestnega prometa in Zakona o cestah škodni dogodek, ki se je zgodil na javno dostopnem parkirišču, na katerem lahko parkira kadarkoli kdorkoli, predstavlja prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno napolnilo tudi vsebino pravnega standarda izmikanja preiskavi in jo ustrezno prilagodilo okoliščinam konkretnega primera. Tožnik, ki ni poklical policije, ni z namernim ravnanjem preprečil možnosti, da bi se ugotavljala njegova alkoholiziranost in zgolj s to opustitvijo glede na okoliščine konkretnega primera domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena. Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je treba pritrditi toženkini pritožbi, da je prisojena odškodnina v višini 5.500 EUR, kar predstavlja 3,87 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe, upoštevaje primere, s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, nekoliko previsoka.

Prvostopno sodišče je zmotno sklepalo, da ni šlo za promet z zavarovanim vozilom – traktorjem, kot ga opredeljujejo Splošni pogoji. Ugotovljeno dejansko stanje namreč nasprotno potrjuje, da je šlo za premik traktorja oz. za njegovo delovanje kot prevoznega sredstva, ki je služil prevozu z enega (izpod nadstreška) do nameravano drugega mesta (na zelenico) in je bil med vožnjo po asfaltiranem dvorišču v pogonu, torej tudi v trenutku, ko je tožnik poskušal sestopiti z njega zaradi preverjanja nadaljnjega varnega premika, kar pomeni, da je šlo za promet z zavarovanim vozilom. Glede na dikcijo prometne nesreče iz Splošnih pogojev je tako pritrditi pritožnikovi trditvi, da je bil v konkretnem primeru traktor v času škodnega dogodka v svoji primarni funkciji motornega vozila. Tožnik, ki ga je upravljal, je izstopal s traktorja in je bil v trenutku nesreče še vedno voznik. Splošni pogoji, dogovorjeni med obema pogodbenikoma v okviru njune pogodbene avtonomije, ki širijo definicijo prometne nezgode v primerjavi z zakonsko definicijo, omogočajo, da je prometna nesreča tudi prometna nesreča, ki se zgodi na katerikoli površini, kjer se opravlja promet z zavarovanim vozilom. Takšni definicij

Prav iz teh razlogov, ko na eni strani spisovno gradivo tako, kot pravilno izpostavlja pritožba, ne izkazuje nobenih poškodb vozila oškodovankine hčere (osebno vozilo VW Golf reg. št. ...) in kar tudi izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dogodka, na drugi strani pa poškodbena lista SB Slovenj Gradec, oba datirana z dne 13. 12. 2021 pojasnjujeta različen način nastanka oškodovankine poškodbe, ima pritožba prav, da je v obravnavani zadevi ključnega pomena ugotovitev o tem, kako je lahko oškodovankina poškodba sploh nastala.

V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu. Tožnik kljub temu, da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja vozila. Dokazal je, da mu je nastala škoda, saj je imel vozilo v uporabi, sanacija posledic poškodbe avtomobila je bila na njemu, zaradi česar je izkazal nastanek škode na svojem premoženju in s tem zahtevani premoženjski oz. zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

Jezikovna razlaga opredelitve „prometne nesreče“ v prvem odstavku 109. člena ZPrCP ne zahteva, da bi morala telesne poškodbe ali materialno škodo utrpeti druga oseba, različna od voznika v prometni nesreči udeleženega vozila. Vsebino pojma je zato treba razlagati ob upoštevanju dometa vsakokratne blanketne norme, ki jo pojem „prometne nesreče“ napolnjuje. V tem primeru se na podlagi desetega odstavka 110. člena ZPrCP sankcionira zapustitev kraja ogleda prometne nesreče, kljub zapovedi v 7. točki drugega odstavka 110. člena ZPrCP. Namen te zapovedi je zagotoviti pogoje za opravljanje policijskih nalog na kraju prometne nesreče, konkretno opravljanja ogleda kot preiskovalnega dejanja, ugotavljanja, ali voznik in vozilo izpolnjujeta pogoje za udeležbo v cestnem prometu, in morebitne izvedbe postopka o prekršku (drugi in tretji odstavek 111. člena ZPrCP).

Nesreča, v kateri se poškoduje voznik sam ali v kateri nastane škoda izključno na voznikovem premoženju, ni prometna nesreča, saj gre za samopoškodbo oziroma za poškodovanje lastnega premoženja.

Predlog se zavrne.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker je storilka storila hujši prekršek, le-tega ni mogoče prekvalificirati v prekršek neznatnega pomena. Prekršek, kot se ga očita storilki, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 res mogoče opredeliti kot hujši prekršek, saj je zanj predpisan izrek 3 kazenskih točk (in praviloma res takega prekrška ni mogoče šteti kot prekršek neznatnega pomena). Vendar pa sama zakonska definicija prekrška neznatnega pomena ne izključuje možnosti, da bi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, kot prekršek neznatnega pomena štelo tudi prekršek, za katerega so predpisane 3 kazenske točke v cestnem prometu. V posebnih okoliščinah konkretnega primera je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče uporabiti institut prekrška neznatnega pomena tudi v obravnavani zadevi. Povzročitev prometne nesreče, v kateri je lažje telesno poškodovan samo udeleženi voznik, ne pomeni povzročitve prometne nesreče II. kategorije.

Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je o nesreči obvestil leasingodajalca in klicni center tožnice ter podal vse podatke v zvezi s prometno nesrečo, vozilom in svoje podatke, ter se na kraju nesreče zadržal več kot eno uro, dokazal, da ni zapustil kraja nesreče, ne da bi podal ustrezne podatke in je tudi dokazal, da je bil utemeljeno prepričan, da mu policije ni potrebno obvestiti. Upoštevaje nadaljnje neizpodbijane ugotovitve, da se je toženec v naslednjih dneh po prometni nesreči zglasil pri ...ter pri njej uredil vse v zvezi z vozilom, izpolnil vse podatke in dokazal, kje se je nahajal pred nesrečo in po nesreči ter da je po nesreči ostal na kraju nesreče še več kot eno uro, je glede na vse te okoliščine, ki jih pritožba ne izpodbija, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, da je dokazal s svojim ravnanjem, da ni preprečil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, da je torej izpodbil domnevo alkoholiziranosti in ni kršil pogodbenih obveznosti v zvezi s sklenjenim zavarovanjem in zavezujočimi Pogoji AO-01/16 in Pogoji AK-01/16 ter tudi ni prekršil določb 7. člena ZOZP.</

V skladu s 7. odstavkom 7. člena Splošnih pogojev AO-plus (priloga B1) je zavarovanec dolžan poleg obveznosti, ki jih ima po osnovnem avtomobilskem zavarovanju, na kraj dogodka poklicati policijo. To določilo Splošnih pogojev AO-plus ne pomeni, da mora biti izključno zavarovanec tisti, ki mora poklicati policijo, in je namen tega določila zgolj v tem, da je policija obveščena, Glede na to, da je bila policija po škodnem dogodku poklicana, da pa policisti kljub nedvomno ugotovljenemu prihodu na kraj dogodka preizkusa alkoholiziranosti zaradi lastne presoje dogodka niso opravili, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšne okoliščine obravnavanega primera ne dokazujejo, da se je tožnik preizkusu alkoholiziranosti tudi izmikal ali ga onemogočil, temveč je tožniku uspelo dokazati, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik sam policije ni poklical iz razloga, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Obveznost tožnika je bila iz 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus v tem konkretnem primeru pravilno izpolnjena, posledično pa to pomeni, da ni prišlo do vzpostavitve domneve alkoholiziranosti v skladu s 3. alinejo 2. stavka 4. točke 1. o

Pravilna in skladna s stališči sodne prakse je presoja sodišča prve stopnje, da zgolj s tem, ko voznik o prometni nesreči ni takoj obvestil policije, domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena.

Za izmikanje preiskavi alkoholiziranosti gre tudi v primeru, če je zavarovanec imel možnost, da bi o prometni nesreči in o poškodovanih oziroma uničenih stvareh obvestil policijo, pa tega ni storil, niti ni na drug način poskrbel za preizkus alkoholiziranosti.

Nobenega razloga ni, da bi v dolžniškem razmerju do zavarovalnice razlikovali položaj, ko je odgovorna oseba zavarovanec, od položaja, ko je odgovorna oseba tretji. Če pogodbenega kritja nima zavarovanec (ki je plačeval premijo), potem ga ima še toliko manj tretji. Samo zato, ker obvezno zavarovanje ščiti tudi položaj oškodovanca, tretja oseba še ne more biti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti. Razbremenjena je, če jo pred tem ščiti zavarovalna pogodba. Vsebina te pogodbe pa je zanjo, ker pač ni stranka pogodbe, objektivna danost. Ker je zavarovalna pogodba obvezna in urejena z zakonom, je treba pri razlagi splošnih pogojev upoštevati kogentne določbe, v tem primeru predvsem 7. člena ZOZP. Če je namreč pogodba obvezna, potem njena vsebina ne more biti poljubna, marveč se mora gibati v mejah zakonsko predvidenih prvin pogodbe, katere obvezna sklenitev je določena. Obveznost, da se pokliče policijo, je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorni osebi v skladu s temeljnimi načeli (predvsem skrbnosti iz 6. člena OZ) mogoče naložiti le, če je to sploh mogla storiti (če ni bila torej tudi sama preveč poškodovana, da bi bila tega zmožna) ter/ali je če bila ob skrbnem

Zavarovančevo dolžnost obvestiti policijo o škodnem dogodku določa 30. člen Splošnih pogojev. Ta določa, da mora zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, kraje in prometne nesreče, takoj obvestiti policijo ter navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru. Pravdni stranki si to določilo razlagata različno. Zakonsko določena primarna razlagalna pravila in razlaga na podlagi metod pravne argumentacije torej ne omogočajo enopomenske interpretacije spornega določila, zato je treba določilo razlagati v korist zavarovanca. To pa pomeni, da bi bil zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila dolžan poklicati policijo le v primeru, ko bi to obveznost določal ustrezen predpis. Tudi ob razlagi spornega določila, kot ga ponuja tožena zavarovalnica, vozniku zavarovanega vozila zgolj zato, ker ni poklical policije, pri čemer iz izpovedi tožnika izhaja, da niso vedeli, da bi jo bilo treba poklicati, ne bi mogli očitati, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Tudi povzročitelju nesreče namreč

Prekrška po prvem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 42. člena ZPrCP, storjenega na način, kot ga prvostopenjsko sodišče očita storilcu in je opisan pod točko I izreka izpodbijane sodbe, ni mogoče opredeliti kot prometno nesrečo, zato obdolženemu tudi ni mogoče očitati dejanja opisanega pod točko II izreka izpodbijane sodbe, saj tega v skladu s sedmim odstavkom v povezavi s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP lahko stori le neposredni udeleženec prometne nesreče, kar pa obdolženec, glede na pojasnjeno, ni.

Ker se je tožnik poškodoval pri popravilu vozila in ne v prometni nesreči, do povračila škode na podlagi zavarovalne pogodbe po pogojih AO+ ni upravičen.

Po pravilni razlagi izpodbijane sodbe takšna pravno organizacijska oblika (samostojni podjetnik) nima samostojne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema, ampak gre za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Zato (ne glede na to, da tožnica nima trditev, da zahteva plačilo zneska tudi kot lastnik vozila) ni odločilna oznaka tožeče stranke (S.K. ali S.K. s.p.), saj ima v vsakem primeru procesno legitimacijo S.K. kot fizična oseba, ki bi v primeru morebitnega nakazila tudi prejela zavarovalnino. Splošni pogoji določajo primere, ko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice iz pogodbe o kasku zavarovanju vozila. Med drugim pride do izgube pravic, če je v trenutku prometne nezgode voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. V zvezi s tem je v citiranih pogojih zavarovanja (šesta alineja, drugi odstavek 12. člena) določena (tudi) domneva, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se s tem, ko takoj po nezgodi ne obvesti policije ali ji ne omogoči ogleda kraja nezgode, izmakne preiskavi svoje alkoholiziranost.

Glede na nesporna dejstva, da je traktor bil na miru in da se tožnik ni poškodoval pri vožnji s traktorjem, ampak ko je z njegovo pomočjo spravljal les, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo izključno za uporabo traktorja kot delovnega stroja, saj je bil prižgan (v pogonu) le iz razloga, da je tožnik lahko upravljal z vitlom. Sodišče je pravilno sklepalo, da ni šlo za promet z zavarovanim vozilom, kot je določeno v splošnih pogojih, saj ni šlo niti za premik traktorja niti za vožnjo v prometu oziroma pri opravljanju prevoza, temveč za delovanje traktorja, ki je bil prižgan (v pogonu) izključno zaradi možnosti upravljanja z vitlom pri premikanju hlodov; torej ni šlo za samo delovanje traktorja kot prevoznega sredstva, ki služi prevozu do nekega mesta oziroma vleki priključka.