3. člen ZPrCP

Po 33. točki 3. člena ZPrCP je prehitevanje vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu. Pri tem pa je treba upoštevati, da je v konkretnem primeru šlo za avtocesto, na kateri vozila večkrat stojijo v zastoju. Vsa tovorna vozila na voznem pasu so bila namreč namenjena v isto smer kot storilec, v kolono na voznem pasu jih je zaradi izrednih razmer razporejala policija, zato ni šlo za obvoz ovire na cestišču (kar je bistveni element "vožnje mimo" po 53. členu ZPrCP). Očitno pa so se vozila tudi dejansko premikala, sicer se storilec (ko ga je zaustavila policija) ne bi mogel vključiti v to kolono. Zaključek, da je šlo za prehitevanje, je na podlagi povedanega pravilen.

Katero vozilo je osebni avtomobil je odvisno od njegove kategorije in ne od tega, koliko je v uporabi. Toženka je zato s tem, ko vrednosti osebnega vozila volksvagen do višine 28 kratnika osnovnih zneskov minimalnega dohodka ni odštela od vrednosti premoženja, ker je štela, da so osebna vozila zgolj tista, ki se pogosto oziroma vsakodnevno uporabljajo za prevoz, zmotno uporabila predpis. Okoliščine, ali naj bi bila stranka, ki prosi za BPP "sposobna", da se v postopku zastopa sama, po 24. členu ZBPP niso pravno relevantne. Tožnik pravilno opozarja, da to niti po nobeni drugi odločbi ZBPP ni odločilno. Zakon pogoje za dodelitev BPP določa v 10. in 13. členu, v katerih pogoj, da se prosilec ni sposoben zastopati sam oziroma so njegove vloge nepopolne, ni določen.

Glede na dikcijo prometne nesreče iz Splošnih pogojev je tako pritrditi utemeljenosti pritožnikove graje, da Splošni pogoji tožene stranke pojma prometne nesreče, torej nesreče, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče vozilo in je v njem najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda, ne omejujejo zgolj na javno cesto ali nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet, temveč jo širijo na katerokoli površino (javno ali zasebno), kjer se opravlja promet z zavarovanim vozilom. Ugotovljene in pritožbeno neizpodbijane dejanske okoliščine izpodbijane sodbe pojmu prometna nesreča v konkretnem primeru ustrezajo, zato je v skladu z zavarovalno pogodbo pritožbeno sodišče drugače od prvostopnega sodišča zaključilo, da je zavarovalno kritje podano, upoštevaje tudi, da je gozdna cesta grajena gozdna prometnica.

Pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da indikator ni merilna naprava, vendar v posledici nepravilnega razumevanja zakonske ureditve napačno zaključuje, da tudi ni ustrezno tehnično sredstvo. Da se tudi z njim lahko preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa, namreč določa in mu na tak način zagotavlja ustreznost ravno zgoraj navedeni 107. člen ZPrCP, določbi 9. člena ZMer-1 in 7. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP, ki jih povzema pritožba, pa v predmetni zadevi sploh nista pravno relevantni, saj je bil rezultat alkohola v obdolženčevem organizmu ugotovljen z indikatorjem alkohola, do uporabe merilne naprave (etilometra) zaradi obdolženčevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola pa sploh ni moglo priti.

Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. .

Predlog se zavrne.

Splošno znano je, da je vožnja z rolerji zaradi specifične konstrukcije rolerjev, majhnih kolesc in majhne medosne razdalje, hkrati pa zaradi visokega težišča človeka na rolerjih, bistveno manj stabilna kot npr. s kolesom ali avtomobilom, ki imata bistveno večjo medosno razdaljo in povsem drugačno razmerje med dolžino in višino vozila oziroma človeka. Ni dvoma, da je bila poškodba na spornem delu ceste takšne narave, da je ogrožala osebo na rolerjih, vendar pa je treba hkrati upoštevati, da cesta ni prvenstveno namenjena rolerjem. Zaradi že opisanih fizikalnih značilnosti gibanja z rolerji je bistvena razlika med običajnim pešcem in osebo na rolerjih. Stališče sodne prakse je, da v običajnem mestnem okolju ni mogoče zahtevati absolutne ravnosti oziroma gladkosti pohodnih površin in da so določene globine ali neravnine nekaj običajnega in pričakovanega. Zaradi specifičnih tehnično-fizikalnih lastnosti rolerjev in gibanja z njimi je jasno, da morajo biti površine, namenjene vožnji z rolerji, posebej ravne in gladke, medtem ko za vožnjo z običajnimi vozili (npr. avtomobili, motocikli, kolesa) ali za peš hojo to ni potrebno. Občinske ceste, kakršna je tudi ulica, na kateri se

Nosilno vprašanje v navedeni zadevi je, ali je na podlagi spremenjene zakonske določbe prvega odstavka člena 106 ZPrCP že na podlagi prisotnosti presnovka (metabolita) v krvi (kot je tudi v obravnavanem primeru) mogoče zanesljivo zaključiti, da je voznik v cestnem prometu pod vplivom take snovi in da je s tem tudi zmanjšana njegova sposobnost za varno vožnjo.

Prehitevanje je definirano kot vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu in v konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi elementi navedene definicije. Slabo premoženjsko stanje ne sodi med posebne olajševalne okoliščine in zato ne more biti podlaga za znižanje globe, ki je določena v predpisanem znesku.

Izvedenec je res ugotovil, da bi B. B. teoretično lahko preprečil nesrečo in to ugotovitev je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar je nadalje pravilno zaključilo, da teoretična možnost še ne pomeni, da je to tudi vsebina B. B. dolžnostnega ravnanja. Drugače povedano – bilo bi lepo, če bi B. B. nesrečo uspel preprečiti, vendar mu zgolj zaradi tega, ker mu to v danem primeru ni uspelo, še ni mogoče pripisati soodgovornosti za nesrečo.

Električni skiro je glede na definicijo posebnih prevoznih sredstev, ki izhaja iz 30. točke 3. člena ZPrCP, nedvomno uvrstiti pod pojem posebnih prevoznih sredstev, saj nenazadnje gre v osnovi za skiro. Ker pa ga poganja električni motor in ker presega hitrost gibanja pešcev, je električni skiro nedvomno posebno prevozno sredstvo, ki ga poganja motor in ki presega hitrost pešcev, uporaba teh posebnih prevoznih sredstev pa glede na določbo petega odstavka 97. člena ZPrCP izrecno ni dovoljena. Ureditev de lege ferenda ne more biti utemeljen razlog za ustavitev postopka o prekršku na podlagi petega odstavka 136. člena ZP-1 (ker očitano dejanje ni prekršek) z obrazložitvijo, da ni mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti, da je oseba s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake očitanega ji prekrška, če sodišče glede tega ravnanja predhodno ugotovi, da je po veljavni zakonodaji prepovedano in da predstavlja prekršek.

Nesreča, v kateri se poškoduje voznik sam ali v kateri nastane škoda izključno na voznikovem premoženju, ni prometna nesreča, saj gre za samopoškodbo oziroma za poškodovanje lastnega premoženja.

Obdolženka je vozila po lokalni cesti, ki je označena kot javna pot, ki je prosto dostopna vsem in je namenjena javnemu cestnemu prometu, kar pomeni, da je mogoče pričakovati tudi druge udeležence javnega cestnega prometa. Tako ni dvoma, da gre za javno cesto v smislu 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, na kateri veljajo določila ZPrCP.

Obdolženec je vozil po mestni ulici, po parkirišču pred trgovskim centrom, nato pa je parkiral na peščenem parkirišču v neposredni bližini navedenega objekta, pri čemer je parkirišče očitno prosto dostopno vsem in je torej namenjeno javnemu cestnemu prometu ter ne gre za parkirišče, ki bi bilo strogo namenjeno le lastniku zemljišča, ograjeno na kakršenkoli način in na njem prepovedana vožnja vsem drugim, razen lastniku. Glede na navedeno se torej v zvezi z vožnjo in preizkusom psihofizičnih sposobnosti obdolženca kot voznika uporabljajo določbe ZPrCP. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP, je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zapisnik je pravilno sestavljen tudi, če ga kdo noče podpisati; v tem primeru je treba, preden je zapisnik sklenjen, to vpisati v zapisnik in navesti, zakaj ga ni hotel podpisati. Obdolženčevi zagovorniki v postopku na prvi niti niso predlagali zaslišanja obdolženčevega očeta in tudi ne katerega od drugih obdolženčevih sorodn

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je voznica s tem, ko je pred trkom pogledala v vzvratno ogledalo in v njem videla tožnika, za katerega je upravičeno sklepala, da drži varnostno razdaljo in da je ne bo prehiteval (tretji odstavek 4. člena ZPrCP), zadostila zahtevi iz prvega odstavka 42. člena ZPrCP, po kateri se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Pravilno je pojasnilo, da pogled preko rame zaradi premostitve mrtvega kota ni bil potreben, ker je voznica zaznala tožnika že s pogledom v vzvratno ogledalo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

Iz obdolžilnega predloga jasno izhaja, da predlagatelj obdolžencu očita vožnjo v cestnem prometu; da je obdolženec vozil v cestnem prometu, pa se je nedvomno zavedal tudi sam, ko je obvestil policijo na interventno številko 113 in naznanil prometno nesrečo ter je želel prisotnost policistov na kraju prometne nesreče. Sodišče z izrekom sodbe (v katerem je navedlo, da je obdolženec vozil v cestnem prometu po parkirišču pri poslopju Občine ... pod vplivom alkohola z vrednostjo najmanj 0,98 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka; mg/l)) ni prekoračilo navedb obdolžilnega predloga ter je glede na podani opis v obdolžilnem predlogu in sodbi med njima podana objektivna in subjektivna identiteta. Sodišče ni seznanilo obdolženca oziroma njegovega zagovornika z opravljenimi poizvedbami pri Občini ..., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za nepomembno poizvedbo glede na to, da iz opisa prometne nesreče v obdolžilnem predlogu izhaja, da se je nesreča pripetila, ko sta A. A. in B. B. vozila po parkirnem prostoru pri poslopju Občine ... ter je iz opisa tako nedvomno razvidno, da gre za vožnjo v cestnem prometu v smislu pomena izraza "cestni promet", kot je opredeljen v t

Nobenega dvoma zato ni, da sta obdolženca zakonito opravila pri oškodovancu kot tožilcu preizkus alkoholiziranosti, saj sta imela pooblastila za tako ravnanje v ZPrCP določbah prvega odstavka 107. člena in v 3. členu istega zakona. Ravnala sta torej v mejah uradnih pravic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno in utemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 307/2009 z dne 4. 3. 2010, iz katere izhaja, da policija lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola tudi po tem, ko je po prekršku s takšno vožnjo prenehal, ne glede na to, kje se v takšnem trenutku nahaja. To pa torej pomeni, da četudi bi obdolženca sledila oškodovancu kot tožilcu na makadamsko pot, ki bi bila, kot skuša prikazati pritožba, del dvorišča, ki ni namenjen javnemu prometu, lahko opravila postopek za preizkus alkoholiziranosti. Vsaka drugačna razlaga zakonskih določb bi namreč privedla do absurdnih položajev, ko bi na primer voznik, ki bi vozil na način, ki bi vzbudil pri policiji sum, da vozi pod vplivom alkohola, že s tem, ko bi zapeljal

Zakon prepoveduje vožnjo vozila pod vplivom alkohola v cestnem prometu, cestni promet pa je promet vozil, peščev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Zato opredelitev storitve kraja storitve prekrška zgolj s splošno navedbo imena naselja L. ne omogoča zadostne konkretizacije kraja storitve prekrška, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženec bil udeležen z motornim vozilom v cestnem prometu.

Dejstvo je, da je skladno z določbo tretjega odstavka 33. člena ZVoz učitelj vožnje pri poučevanju vožnje odgovoren za varnost le-te in za prekršek, ki ga stori kandidat za voznika, razen, če ga ni mogel preprečiti. Navedena določba potrjuje v prekrškovnem pravu uveljavljeno načelo subjektivne oziroma krivdne odgovornosti za razliko od objektivne odgovornosti, kjer bi bil učitelj vožnje pri poučevanju le-te odgovoren za prekršek, ki bi ga storil kandidat za voznika, ne glede na to, ali bi lahko imel na to kakršenkoli vpliv. Učitelj vožnje je na tak način odgovoren za prekršek, ki ga je storil kandidat za voznika zgolj v primeru, če bi takšen prekršek lahko preprečil, pa tega ni storil in prav te slednje okoliščine opredeljujejo morebitno krivdo učitelja vožnje, zaradi česar morajo biti navedene kot ključni zakoniti znaki tovrstnega obravnavanega prekrška v izreku odločbe o prekršku (gre za zakonite znake objektivnega dela dejanskega stanja prekrška, na podlagi katerih lahko sodišče odloča o njegovem subjektivnem delu oziroma krivdi storilca).

Ker je prišlo do trčenja obdolženca v vozilo oškodovanca na parkirišču picerije, ki je očitno prosto dostopno vsem in je torej namenjeno javnemu cestnemu prometu ter ne gre za parkirišče, ki bi bilo strogo namenjeno le lastniku zemljišča, ograjeno na kakršenkoli način in na njem prepovedana vožnja vsem drugim razen lastniku, se v zvezi z vožnjo, trčenjem in kasnejšim preizkusom psihofizičnih sposobnosti voznikov uporabljajo določila ZPrCP. Policist mora odrediti strokovni pregled neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki izjavi, da je užival alkoholne pijače po prometni nesreči, le ta pa mora ravnati po njegovi odredbi.