110. člen ZPrCP

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ni šlo za prometno nesrečo I. kategorije. ZPrCP v 1. točki drugega odstavka 109. člena določa, da je prometna nesreča I. kategorije - prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda.

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli

Od vsakega povprečnega udeleženca v prometu se utemeljeno pričakuje, da bo v primeru, ko se ga seznani, da je bil udeležen v prometni nesreči, naredil vse, da se vprašanje prometne nesreče razišče (drugi odstavek 110. člena ZPrCP).

Nima prav pritožba, da bi toženec moral policista obvestiti, da je prišlo do prometne nesreče in bi moral zahtevati, da ga preverita glede alkoholiziranosti. Glede na ugotovljene zakonske določbe ZPrCP je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan obvestiti policije o prometni nesreči, prav tako ob samem prihodu policistov, ki so na kraj dogodka prišli povsem po naključju, ni bil dolžan zahtevati preverjanja z alkotestom.

Razlogi za ustavitev postopka o prekršku so nerazumljivi. Iz povzetih razlogov namreč ni jasno, ali je sodišče prve stopnje postopek o prekršku ustavilo zaradi tega, ker je štelo za dokazano, da storilec trčenja ni zaznal in da zato ni nastopila njegova dolžnost, da bi oškodovancu posredoval podatke, ali pa zaradi tega, ker je po tem, ko je oškodovanka zapeljala za njim in ga v garažni hiši ZD soočila s tem, da naj bi ji razbil vzvratno ogledalo ob tem, ko sta se srečevala z vozili na cesti v ..., nudil zadosti podatkov, da je mogoče šteti, da je s tem izpolnil svojo obveznost iz tretjega odstavka 110. člena ZPrCP. Sodišče je zmotno sledilo navedbam v zahtevi za sodno varstvo glede nezakonitosti uradnega zaznamka z dne 25. 2. 2021. Prekrškovni organ utemeljeno izpostavlja, da je bil storilec že z obvestilom z dne 18. 2. 2021, ki ga je prejel 24. 2. 2021 in s katerim je bil pozvan, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, seznanjen s svojimi pravicami po 55. členu ZP-1, kar pomeni, da je storilec bil seznanjen s svojimi pravicami še pred vpogledom v spis, ko naj bi podal tudi izjavo policistu (pri čemer ni šlo za zbiranje obvestil s strani policista, temveč za stor

ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom. V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil.

Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti. Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v skladu z določbami splošnih pogojev ter v času prometne nesreče veljavnih določb Zakona o pravilih cestnega prometa in Zakona o cestah škodni dogodek, ki se je zgodil na javno dostopnem parkirišču, na katerem lahko parkira kadarkoli kdorkoli, predstavlja prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno napolnilo tudi vsebino pravnega standarda izmikanja preiskavi in jo ustrezno prilagodilo okoliščinam konkretnega primera. Tožnik, ki ni poklical policije, ni z namernim ravnanjem preprečil možnosti, da bi se ugotavljala njegova alkoholiziranost in zgolj s to opustitvijo glede na okoliščine konkretnega primera domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena. Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je treba pritrditi toženkini pritožbi, da je prisojena odškodnina v višini 5.500 EUR, kar predstavlja 3,87 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe, upoštevaje primere, s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, nekoliko previsoka.

Prav iz teh razlogov, ko na eni strani spisovno gradivo tako, kot pravilno izpostavlja pritožba, ne izkazuje nobenih poškodb vozila oškodovankine hčere (osebno vozilo VW Golf reg. št. ...) in kar tudi izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dogodka, na drugi strani pa poškodbena lista SB Slovenj Gradec, oba datirana z dne 13. 12. 2021 pojasnjujeta različen način nastanka oškodovankine poškodbe, ima pritožba prav, da je v obravnavani zadevi ključnega pomena ugotovitev o tem, kako je lahko oškodovankina poškodba sploh nastala.

V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu. Tožnik kljub temu, da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja vozila. Dokazal je, da mu je nastala škoda, saj je imel vozilo v uporabi, sanacija posledic poškodbe avtomobila je bila na njemu, zaradi česar je izkazal nastanek škode na svojem premoženju in s tem zahtevani premoženjski oz. zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

Zakonodajalec je v ZPrCP-F na novo uredil dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči. Črtal je tretji odstavek 110. člena ZPrCP, ki je določal, da mora neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov iz prejšnjega odstavka ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, posredovati podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navesti kraj, kjer se nahaja, ter omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Dejstvo, da toženec o prometni nesreči ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Zaradi enakega razloga neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ki v skladu s točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.

Jezikovna razlaga opredelitve „prometne nesreče“ v prvem odstavku 109. člena ZPrCP ne zahteva, da bi morala telesne poškodbe ali materialno škodo utrpeti druga oseba, različna od voznika v prometni nesreči udeleženega vozila. Vsebino pojma je zato treba razlagati ob upoštevanju dometa vsakokratne blanketne norme, ki jo pojem „prometne nesreče“ napolnjuje. V tem primeru se na podlagi desetega odstavka 110. člena ZPrCP sankcionira zapustitev kraja ogleda prometne nesreče, kljub zapovedi v 7. točki drugega odstavka 110. člena ZPrCP. Namen te zapovedi je zagotoviti pogoje za opravljanje policijskih nalog na kraju prometne nesreče, konkretno opravljanja ogleda kot preiskovalnega dejanja, ugotavljanja, ali voznik in vozilo izpolnjujeta pogoje za udeležbo v cestnem prometu, in morebitne izvedbe postopka o prekršku (drugi in tretji odstavek 111. člena ZPrCP).

Prvostopenjsko sodišče je zato s tem, ker ni sledilo navedbam storilca v zahtevi za sodno varstvo in ni izvedlo v zahtevi za sodno varstvo predlaganih razbremenilnih dokazov v korist storilca, ampak je dejansko stanje v obravnavani zadevi oprlo zgolj na dokaze, ki jih je sodišču predložil prekrškovni organ, gre pa za storilcu obremenilne dokaze, do katerih se v postopku ni mogel opredeliti, kršilo storilčevo pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj oziroma pravico, da lahko zavzame stališče, tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

Nesreča, v kateri se poškoduje voznik sam ali v kateri nastane škoda izključno na voznikovem premoženju, ni prometna nesreča, saj gre za samopoškodbo oziroma za poškodovanje lastnega premoženja.

Predlog se zavrne.

Pritožnica se v pritožbi sklicuje na odločbo VS RS II Ips 331/2013, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da dejstvo, da voznik o prometni nezgodi ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Vendar pa je izmikanje preiskavi pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.

Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je o nesreči obvestil leasingodajalca in klicni center tožnice ter podal vse podatke v zvezi s prometno nesrečo, vozilom in svoje podatke, ter se na kraju nesreče zadržal več kot eno uro, dokazal, da ni zapustil kraja nesreče, ne da bi podal ustrezne podatke in je tudi dokazal, da je bil utemeljeno prepričan, da mu policije ni potrebno obvestiti. Upoštevaje nadaljnje neizpodbijane ugotovitve, da se je toženec v naslednjih dneh po prometni nesreči zglasil pri ...ter pri njej uredil vse v zvezi z vozilom, izpolnil vse podatke in dokazal, kje se je nahajal pred nesrečo in po nesreči ter da je po nesreči ostal na kraju nesreče še več kot eno uro, je glede na vse te okoliščine, ki jih pritožba ne izpodbija, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, da je dokazal s svojim ravnanjem, da ni preprečil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, da je torej izpodbil domnevo alkoholiziranosti in ni kršil pogodbenih obveznosti v zvezi s sklenjenim zavarovanjem in zavezujočimi Pogoji AO-01/16 in Pogoji AK-01/16 ter tudi ni prekršil določb 7. člena ZOZP.</

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odpeljal s kraja nesreče, oškodovanca pa sta tam ostala, toženec ni imel opravičljivega razloga za zapustitev kraja prometne nesreče.

Pravilna in skladna s stališči sodne prakse je presoja sodišča prve stopnje, da zgolj s tem, ko voznik o prometni nesreči ni takoj obvestil policije, domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena.