VSL sodba in sklep I Cp 1216/2016

I. Pritožba zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta se zavrne in se ta sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne ugotovitveni zahtevek, da predstavlja 1/4 nepremičnin parc. št. 1 k. o. X darilo, ki ga je na podlagi notarskega zapisa pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja SV 143/02 z dne 22. 2. 2002 tožena stranka prejela od zapustnika J. P., umrlega ...

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je po toženkinem ugovoru na prvem naroku sklenilo, da znaša vrednost spora v tej pravdi 15.000,00 EUR. Z izpodbijano sodbo pa je ugotovilo, da predstavlja 1/4 nepremičnin parc. št. 1 k. o. ... darilo, ki ga je toženka prejela od zapustnika na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 22. 2. 2002, medtem ko je zahtevek, da predstavlja darilo tudi 1/4 navedenih nepremičnin, ki jih je toženka prejela od zapustnika na podlagi pogodbe o preužitku z dne 18. 1. 2012, zavrnilo. Napovedalo je še, da bo o dajatvenem zahtevku in o pravdnih stroških odločilo v končni sodbi.

2Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe zaradi stvarne nepristojnosti sodišča, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Navaja, da gre v tej pravdi za spor o obsegu zapuščine. Ker v zapuščini ni nobenega premoženja, se v njeno obračunsko vrednost vštevajo samo darila. Zahtevek se nanaša na idealni delež 1/2 celotne nepremičnine. Glede na njegovo vrednost bi o zahtevku moralo razsojati okrožno sodišče. Sodišče prve stopnje je pri odločanju prezrlo pravila o razlagi pogodb. Osredotočilo se je zgolj na pogodbeni namen in pričakovanja toženke kot prevzemnice premoženja, ni pa obravnavalo pogodbene volje izročitelja. Ni res, da je bil edini razlog za sklenitev pogodbe pridobitev kredita za rešitev toženkinega stanovanjskega problema. V resnici sta starša toženko povabila, naj se z družino preseli k njima, ker sta želela njeno bližino in pričakovala njeno pomoč, poleg tega pa je bila hiša potrebna prenove, ki je starša sama ne bi zmogla. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da naj bi bila pogodba z dne 22. 2. 2002 po svoji naravi neodplačna in da zato predstavlja darilo.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju toženkinega ugovora, da je bila vrednost spora v tožbi navedena prenizko, pravilno upoštevalo, da tožnica s tožbo zahteva, naj se v zapuščino vrne (samo) 1/12 nepremičnine, ki je bila predmet spornih dveh pogodb med zapustnikom in toženko. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi vrednost spora v tej pravdi morala biti enaka vrednosti polovice nepremičnine, s katero je razpolagal zapustnik. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima namreč le relativne učinke(1). Pravno dejanje, s katerim zapustnik preseže razpoložljivi del zapuščine, izgubi učinek le proti nujnemu dediču in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Glede na vrednost celotne nepremičnine, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo po podatkih GURS in med pravdnima strankama ni sporna, se pokaže, da v tožbi navedena vrednost spora ni ne prenizka ne previsoka, upoštevaje višino tožničinega nujnega deleža; v tem primeru zato ni nastopila korekturna dolžnost sodišča prve stopnje, ki jo predpisuje tretji odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo toženkin ugovor. Tudi toženkina pritožba zoper ta sklep ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep potrdilo.

7Pritožbeni dvom o stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje je tako odveč. Utemeljeno pa toženka nasprotuje izvršeni presoji pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 22. 2. 2002. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je šlo v tem primeru za zapustnikovo darilo toženki. Pri ugotavljanju njunega pogodbenega namena je preveliko težo pripisalo dejstvu, da je pobudo za sklenitev pogodbe dala toženka, ki si je zato v hiši staršev pravdnih strank lahko uredila primerno stanovanje zase in za svojo družino. Ni pa sodišče v zadostni meri upoštevalo dejstva, da se je toženka v pogodbi zavezala izročitelju nuditi določene storitve (pomoč pri gospodinjstvu in gospodarjenju, v primeru bolezni ali starostne onemoglosti skrb za zdravniško pomoč, zdravila in morebitno posebno nego, nadalje preživljanje, če dohodki izročitelja v ta namen ne bi zadoščali, ter skrb za pogreb in primerno ureditev groba). Očitno je torej, da interes pogodbenikov ni bil zgolj neodplačna obogatitev toženke kot prevzemnice premoženja(2).

8Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje.

9Takšno razmerje je z določitvijo prej navedenih toženkinih obveznosti nastalo tudi med izročiteljem in toženko. Izročilna pogodba je v tem delu odplačna, kar pomeni, da ni podlage za zakonsko konverzijo izročiteljevega razpolaganja v darilo, ki jo predpisuje prvi odstavek 550. člena OZ, čeprav tožnica z izročitvijo ni soglašala. Glede na vsebino pogodbenega razmerja gre dejansko za pogodbo o preužitku (564. člen v zvezi z 89. členom OZ). Dejstvo, da je bil izročen samo del nepremičnine, pri tem ni bistveno. Toženkine obveznosti so bile, v nasprotju s tožničinimi trditvami iz odgovora na pritožbo, v pogodbi jasno določene; edina pogojna obveznost se je nanašala na preživljanje izročitelja. Nepomembna je tudi okoliščina, da se pogodbenika nista dogovorila za zavarovanje izročiteljevih pravic z vpisom stvarnega bremena v zemljiško knjigo. Takšno zavarovanje namreč ni pogoj za veljaven nastanek preužitkarskega razmerja.

10Bistvena značilnost pogodbe o preužitku je poleg odplačnosti tudi njena tveganost. Le če bi se s primerjavo vrednosti nasprotnih izpolnitev zapustnika in toženke ugotovila pomembna razlika med njima, bi v presežku lahko šlo za darilo. Tožnica tega ni zatrjevala niti dokazala. V tožbi je trdila le, da toženka pogodbenih obveznosti sploh ni izpolnjevala. Izpodbijana sodba v zvezi s tem izrecno ugotavlja, da je toženka začela pomagati staršem že leta 2006, v večjem obsegu pa po letu 2010, kar je nazadnje priznala tudi sama tožnica. Končno sta pogodbenika v naslednji pogodbi z dne 18. 1. 2012 uvodoma posebej ugotovila, da so se obveznosti ves čas trajanja pogodbe izvrševale in da je bila vrednost obveznosti iz prve pogodbe v času od njene sklenitve do sklenitve druge pogodbe že dosežena in presežena.

11Sodišče prve stopnje bi torej ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da 1/4 izročene nepremičnine, ki je bila predmet prve pogodbe z dne 22. 2. 2002, ni bilo zapustnikovo darilo toženki. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP prvo sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani ugotovitveni zahtevek zavrnilo.

12Sodišče prve stopnje doslej še ni odločilo o vseh tožničinih zahtevkih niti o njihovi podlagi(3), zato bo, čeprav je toženka s pritožbo pretežno uspela, mogoče o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank odločiti šele s končno sodbo (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 853/2008 z dne 16. 9. 2010

Op. št. (2): Pogodba (v točki „šestič“) vsebuje celo izrecno oceno, da štejejo obojestranske izpolnitve, ob upoštevanju vrednosti izročenega premoženja in prevzetih obveznosti ter starosti izročevalcev, za enakovredne.

Op. št. (3): Izdana sodba namreč ni vmesna sodba (315. člen ZPP), ampak delna sodba o vmesnem ugotovitvenem zahtevku (314. člen v zvezi s tretjim odstavkom 181. člena ZPP).