551. člen OZ

Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja in zato na njeni podlagi nastane enostransko obligacijsko razmerje. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje. Izročilna pogodba je v tem delu odplačna, to pa pomeni, da ni podlage za zakonsko konverzijo izročiteljevega razpolaganja v darilo, ki jo predpisuje prvi odstavek 550. člena OZ. Za presojo v kolikšnem delu, je pomembna vrednost prevzemnikove obveznosti. Če izročilna pogodba v tem odplačnem delu izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, med pogodbeniki velja ta, če je to v skladu z namenom, ki so ga pogodbeniki imeli pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi to pogodbo sklenili, če bi vedeli za neveljavnost svoje pogodbe (konverzija po 89. členu OZ). To je lahko pogodba o preužitku ali kakšna druga pogodba. Zgolj pridržanje pravic ob izročitvi v smislu 551. člena OZ izročilne pogodbe ne spreminja v pogodbo o preužitku

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve. Dedič se sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo. Izročilno pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje.

Ključna razlika med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku ni v (ne)odplačnosti, temveč v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, pri izročilni pogodbi pa so to le izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, hkrati pa se za njeno veljavnost zahteva soglasje vseh k dedovanju poklicanih potomcev izročitelja (prvi odstavek 547. člena OZ). Če so ti pogoji izpolnjeni, gre za izročilno pogodbo, ne glede na namen izročitelja in ne glede na to, ali si je ob sklenitvi pogodbe pridržal pravice v smislu 551. člena OZ ter kakšen obseg pravic si je pridržal. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe upravičeno pričakoval, da mu bo podpora in pomoč nudena s strani oseb, ki mu bodo blizu. V nasprotju s tem je po smrti sina na mestu prevzemnika (in preživljalca) oseba, s katero nima nobenega stika ter ji ne zaupa in ki tudi sama kaže odklonilni odnos do njega. Te spremembe ni zakrivil tožnik, temveč je posledica objektivnih okoliščin. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se je popolnoma izjalovil njegov namen ob izročitvi polovice stanovanja, ki je bil v tem, da bo v ranljivem obdobju starosti in načetega zdra

Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima le relativne učinke. Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje.

Skupno premoženje je lahko tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, čeprav je pogodbo sklenil le eden od zakoncev. Glede na to, da je podlaga za nastanek skupnega premoženja delo, ki ga sestavlja katerakoli pojavna oblika, preko katere se ustvarja neka vrednost, ni nujno, da zakonec prevzemnika prispeva neposredno k nudenju (o)skrbe in pomoči sopogodbenika (preužitkarja), pač pa zadostuje, da je prispeval svoje delo oziroma sredstva v njuno življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil skrbi in pomoči preužitkarja.

Pogodba z dne 14. 12. 1998, v zvezi s katero je zapuščinsko sodišče pritožnika napotilo na pravdo, je poimenovana kot izročilna pogodba. Poleg so bili njeni podpisniki (pogodbeniki) zgolj pritožnik in njegova (sedaj pokojna) starša, ne pa tudi njegov brat (nujni dedič). Ti dve okoliščini pa povsem zadostujeta za uporabo zakonske domneve iz 1. odstavka 550. člena OZ oziroma v relevantnem obdobju 1. odstavka 110. člena ZD (v skladu s katero se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili potomcem izročeni (preneseni na podlagi izročilne pogodbe), za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem). To domnevo (o obstoju darila) je seveda moč izpodbiti, a bo to moral (po sami naravi stvari) v pravdnem postopku doseči pritožnik. V skladu z nekdanjim 111. členom ZD (kot tudi sedaj veljavnim sedaj 551. členom OZ) lahko namreč z izročilno pogodbo izročitelj pridrži zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. To pomeni, da pridržanje (o

Pridržanje pravic ob izročitvi izročilne pogodbe eo ipso ne „spreminja“ v preužitkarsko. Ključna razlika med obema je ta, da je prevzemnik pri preužitkarski pogodbi lahko kdorkoli, pri izročilni pa le potomec – zato se (za njeno veljavnost) tudi zahteva soglasje dedičev.

Izročitelj si v izročilni pogodbi lahko izgovori dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo, ki je v izročiteljevem življenjskem interesu, saj mu omogoča ohranitev njegovega življenjskega standarda ali pa mu celo zagotovi možnosti za preživetje, posebej ko izroči in razdeli vse ali glavnino svojega premoženja, drugih sredstev za preživljanje (npr. pokojnine) pa nima ali so le-ta preskromna. Čeprav je toženec v začetnem obdobju po sklenitvi pogodbe svoje obveznosti iz izročilne pogodbe v pretežni meri izpolnjeval, že več kot leto dni trajajoče popolno zanemarjanje obveznosti iz izročilne pogodbe več kot zadošča za zaključek, da je toženčevo neizpolnjevanje z izročilno pogodbo prevzetih obveznosti trajne narave.

Glede materialnopravnih vprašanj pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani: o pravni naravi pogodbe o izročitvi in razdelitvi in preužitkarske pogodbe praksa Vrhovnega sodišča obstoji in ni neenotna, odločitev sodišča druge stopnje pa od nje ne odstopa. Zato in ker procesne kršitve niso verjetno izkazane je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Odločilno merilo za razlikovanje med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku je, ali ima pogodba pretežno odplačni, ali neodplačni značaj. Pri tem pa je bistven sam dogovor strank, in ne ocenjevanje vrednosti opravljenih dajatev ali storitev ene in druge pogodbene strani.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.