550. člen OZ

Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja in zato na njeni podlagi nastane enostransko obligacijsko razmerje. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje. Izročilna pogodba je v tem delu odplačna, to pa pomeni, da ni podlage za zakonsko konverzijo izročiteljevega razpolaganja v darilo, ki jo predpisuje prvi odstavek 550. člena OZ. Za presojo v kolikšnem delu, je pomembna vrednost prevzemnikove obveznosti. Če izročilna pogodba v tem odplačnem delu izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, med pogodbeniki velja ta, če je to v skladu z namenom, ki so ga pogodbeniki imeli pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi to pogodbo sklenili, če bi vedeli za neveljavnost svoje pogodbe (konverzija po 89. členu OZ). To je lahko pogodba o preužitku ali kakšna druga pogodba. Zgolj pridržanje pravic ob izročitvi v smislu 551. člena OZ izročilne pogodbe ne spreminja v pogodbo o preužitku

Za veljavnost pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja je bistven dogovor, katero premoženje dobi kateri od dedičev v last, ne pa trenutek prehoda lastninske pravice. Tudi v primeru, ko eden od dedičev ne sodeluje pri sklenitvi izročilne pogodbe, pogodba ni nična, ampak ima le drugačne dednopravne učinke.

Ker se pritožnika kot dediča nista strinjala z izročitvijo premoženja, utemeljeno uveljavljata, da velja zakonska domneva. Manj verjetna je zato pravica dediča, ki uveljavlja, da je bila pogodba odplačna.

Med pravdnima strankama je sporno, ali je pogodba, ki jo je tožnica sklenila z zapustnico, odplačna ali ne. Gre za vprašanje dejanske narave, ki ga zapuščinsko sodišče ne sme rešiti samo, ampak mora stranke napotiti na pravdo. Za odgovor na to vprašanje je namreč treba ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, kar terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ima pravni učinek javne listine, zato velja domneva resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP), vendar je ta domneva izpodbojna. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da pri notarskih zapisnih ne sme biti nikoli dvoma o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla in o vsebini izražene pogodbene volje. Sporna pogodba je po svoji vsebini in namenu dejansko pogodba o preužitku, ki je odplačen pravni posel.

Sodišče prve stopnje ni prezrlo trditev, da je Pogodba o preužitku nična, ker je bila sklenjena z namenom onemogočiti tožnici uveljavljanje njene lastninske pravice po pokojni materi v deležu 1/6 sporne nepremičnine. Vendar je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tega ničnostnega razloga tožnika nista izkazala, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

Zapustnik, ki je oče petih otrok, je s svojim sinom E. E. sklenil dve izročilni pogodbi, obe v notarskem zapisu, zadnja je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana. Po določilu 547. člena OZ je izročilna pogodba veljavna le tedaj, če se z njo strninjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo, v primeru nestrinjanja pa se izročeni deli premoženja štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ostali štirje otroci zapustnika niso sodelovali pri sklepanju izročilne pogodbe in svojega soglasja k izročitvi premoženja niso podali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je glede na zakonsko domnevo o darilu manj verjetna pravica pritožnika in ga zato napotilo na pravdo. Stranka na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana ter lahko tožbo vloži tudi glede drugih spornih dejstev. Predvsem pa mora sama (ne glede na sklep zapuščinskega sodišča) paziti na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka in v tem okviru tudi na ustrezno pasivno legitimacijo. Vsebina napotitvenega sklepa tako stranke ne omejuje, da vloži

Zapustničini hčeri se z izročilno pogodbo nista strinjali, zato mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri dedinje niso sodelovale, za darilo, izpodbiti zapustničin sin, ki je sklenil izročilno pogodbo. Dejstvo, da si je zapustnica z izročilno pogodbo izgovorila potrebno pomoč v primeru onemoglosti oziroma bolezni, nima vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Zmotno je stališče, da je v konkretnem primeru od odločitve o zahtevku glede pravnih posledic izročilne pogodbe odvisen obseg zapuščine, na katero je vezan izločitveni zahtevek. To bi bilo le v primeru, če bi dediči uveljavljali ničnost ali izpodbojnost izročilne pogodbe. V konkretnem primeru pa gre za spor o vsebini pogodbe.

Praviloma je pogodba, s katero zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, lahko le izpodbojna in ne nična. Navedeno pa ne izključuje uveljavljanja ničnosti po splošnih pravilih OZ (npr. če je na odločitev pogodbenika za sklenitev pogodbe odločilno vplival nedopusten nagib - izključen ali pretežni namen oškodovati drugega zakonca). Tožničin zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, ni vezan na rok. Če bo z njim uspela, bo materin delež na skupnem premoženju predstavljal novo najdeno premoženje, glede katerega bo mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju. Pri tem ni odločilno, da je tožnica sodelovala na zapuščinski obravnavi po pokojni materi, saj takrat to premoženje ni bilo obravnavano.

Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve. Dedič se sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo. Izročilno pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje.

Med dediči je prišlo do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. V skladu z določbo 212. člena ZD je v primeru tovrstnega spora napotitev dedičev na pravdo obligatorna, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali za spor o uporabi prava. Med dediči gre za spor o vsebini pogodbe, kar je glede na trditve udeležencev v zapuščinskem postopku najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo pogodbeno voljo pogodbenikov izročilne pogodbe. Zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri preostali dediči niso sodelovali, v celoti ali delno za darilo, mora izpodbiti dedič J. D., saj preostale dediče, kljub izročilni pogodbi, ki kaže vsaj na delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva. Večinska sodna praksa zastopa stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje: da je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke.

Po 212. členu ZD zapuščinsko sodišče prekine obravnavo in glede obsega zapuščine napoti na pravdo le, če gre za spor med dediči, če pa je spor med dediči in tretjimi, napotitev ni obligatorna, zapuščinsko sodišče odloči, kot da spora ne bi bilo, stranke pa lahko urejajo razmerja v civilnem pravdnem postopku z vložitvijo ustrezne tožbe.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnici ni dalo možnosti izjasnitve o zahtevku za vračunanje daril, ni utemeljen. Dedinjo je zastopal pooblaščenec, pri čemer je dedinja v postopku sodelovala, podala je svoje navedbe in tudi dedno izjavo. Poleg tega pa dedinja niti v pritožbenem postopku ni postavila konkretiziranega zahtevka za vračunanje daril sodediču.

Ker se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP), je očitek, da prva toženka ni bila vabljena na zaslišanje, ki ga je sodišče izvedlo 4. 2. 2016 (in ne 11. 3. 2016), neutemeljen. Ker je prva toženka svoj izostanek z naroka dne 4. 2. 2016 opravičila le z navedbo o terminski neustreznosti naroka, sočasno pa sama podatkov o tem, kdaj bo v Sloveniji, ni posredovala, niti ni predlagala izvedbe zaslišanja preko video konference, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaslišalo le ostale stranke. Ker je nosilni razlog za opustitev zaslišanja prve toženke torej v tem, da je slednja zaslišanje sama onemogočila in ne v oceni sodišča, da njena izpovedba ne bi vplivala na izid postopka, pritožnik tudi s trditvijo, da gre za prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ne more uspeti.

Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima le relativne učinke. Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje.

Pri obračunavanju zapuščine in vračunavanju daril v dedne deleže je pomembno, da se vse premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku.

Pogodba z dne 14. 12. 1998, v zvezi s katero je zapuščinsko sodišče pritožnika napotilo na pravdo, je poimenovana kot izročilna pogodba. Poleg so bili njeni podpisniki (pogodbeniki) zgolj pritožnik in njegova (sedaj pokojna) starša, ne pa tudi njegov brat (nujni dedič). Ti dve okoliščini pa povsem zadostujeta za uporabo zakonske domneve iz 1. odstavka 550. člena OZ oziroma v relevantnem obdobju 1. odstavka 110. člena ZD (v skladu s katero se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili potomcem izročeni (preneseni na podlagi izročilne pogodbe), za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem). To domnevo (o obstoju darila) je seveda moč izpodbiti, a bo to moral (po sami naravi stvari) v pravdnem postopku doseči pritožnik. V skladu z nekdanjim 111. členom ZD (kot tudi sedaj veljavnim sedaj 551. členom OZ) lahko namreč z izročilno pogodbo izročitelj pridrži zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. To pomeni, da pridržanje (o

Za primer, ko se kakšen potomec ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Napotitev na pravdo dediča (ki s pogodbo ni soglašal) z zahtevkom, da uveljavi, da se nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe, štejejo kot darilo in se vštejejo v zapuščino, zato ne pride v poštev.

Pogodba nosi naziv izročilna pogodba, vendar pa se zapustnikov sin R.G. ni strinjal z izročitvijo in pogodbe tudi ni podpisal. Za tak zakon vzpostavlja domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba, takšno domnevo pa je mogoče izpodbiti.

Ker se sodedinje ne strinjajo z izročilno pogodbo, s katero je določeno premoženje zapustnice prešlo na pritožnico, se to premoženje po zakonu šteje za darilo. Da ni bilo darilo, mora dokazati pritožnica. Zato je njena pravica manj verjetna.

Prištevanje vrednosti daril (danih dedičem kadarkoli in na katerikoli način) pride v poštev le za osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju v poštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Gre torej za zakonite dediče in concreto.