564. člen OZ

Da je bila pri pokojnem prisotna demenca, je strokoven zaključek izvedenca, v katerega pritožbeno sodišče ne dvomi. Da izraz demenca ni bil neposredno zapisan v kakšnem izvidu ter da je zapis v izvidu z dne 3. 5. 2018, da je bil pokojni po kapi povsem luciden, bi toženke morale trditi že v postopku na prvi stopnji in o tem vprašati izvedenca ob zaslišanju, šele v pritožbi tega vprašanja ni dopustno prvič izpostaviti. Zatrjevano nasprotje med izvidi in zaključki v izvedenskem mnenju tako ni podano. Tudi splošno znanja dejstva mora stranka pravočasno zatrjevati (da se o njih lahko izjavi nasprotna stranka), le dokazovati jih ni treba (peti odstavek 214. člena ZPP).

Zavedanje lastne identitete, pravilno umeščanje sebe v čas in prostor, sposobnost razumnega pogovora o svojem aktualnem stanju in vsakodnevnih stvareh ter zmožnost smiselnega odzivanja na verbalne in neverbalne vzpodbude sogovornika še ne izkazujejo ravni kognitivnega funkcioniranja, ki je potrebno za premišljeno in razumno sklenitev pogodbe o preužitku

Pri oceni otrokovih preživninskih potreb je treba izhajati iz trditev preživninskega upravičenca, ki jih je treba presojati v soodvisnosti od zmožnosti staršev. Večje kot so te, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Pri tem je treba vzeti v ozir, da nujnost njihove zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do tistih manj nujnih kot so npr. prostočasne aktivnosti. Sklenjena pogodba o preužitku ni brez vpliva na predlagateljevo preživninsko zmožnost. Iz pogodbe namreč izhaja, da je prevzemnik do predlagatelja prevzel določena bremena, npr. skrb za ogrevanje v hladnih in zimskih mesecih. Takšne prevzemnikove dajatve znižujejo predlagateljeve lastne stroške in povečujejo njegovo preživninsko zmožnost. Nasprotna udeleženka je pritožbi priložila številne prošnje za zaposlitev in negativne odgovore potencialnih delodajalcev. Ne drži trditev predlagatelja iz odgovora na pritožbo, da je pritožnik pri predlaganju novih dokazov v pritožbenem postopku prekludiran. Če gre za dokaze, ki so v korist otrok, jih sme pritožnik navajati tudi v pritožbi (34. člen ZNP-1). Upoštevanje ugotovitve o približno enakih mesečnih prejemkih udeležencev, ug

Tveganje je del kavze pogodbe o preužitku. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Pogodba o preužitku brez pravnega tveganja nima pogodbene kavze in je posledično nična. Pravila o oderuški pogodbi se lahko uporabijo tudi pri aleatorni pogodbi. Pri takšni pogodbi je treba (v okviru presoje objektivnega elementa oderuštva) ugotoviti, kakšno je razmerje med tveganji, ki ga prevzame ena oziroma druga pogodbena stranka. Pogodba o preužitku je torej lahko sankcionirana z ničnostjo tako na podlagi pravil o kavzi kot tudi na podlagi pravil o oderuški pogodbi. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in dokaze, s katerimi jih dokazujejo. Ni pa jim treba navesti pravne podlage, pa tudi če jo, sodišče nanjo ni vezano; sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V toženkinih trditvah je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za to, da je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi na temelju določb o preužitku.

Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z glavnim in izključnim namenom oškodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.

Med zakonitima dedičema je nastal spor o tem, ali so se v sporni pogodbi določene obveznosti s strani pridobitelja izpolnjevale, oziroma o njeni dejanski naravi, torej ali gre za odplačen (pogodba o preužitku) ali za neodplačen (darilna pogodba) pravni posel ter posledično, koga izmed njiju je treba napotiti na pravdo. Sporna pogodba je bila sklenjena pred sprejemom Obligacijskega zakonika, ki sedaj ureja pogodbo o preužitku in zanjo predpisuje tudi posebno obliko. Pred tem ta v ZD ni bila urejena, poznala in urejala jo je sodna praksa. Te pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je oblikovala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer, ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar taka pogodba vsebuje tudi elemente odplačnosti, to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogodbene stranke k sklenitvi posamezne pogodbe lahko napeljejo številni, med seboj raznoliki ali celo nasprotujoči si motivi in interesi, ki ustrezajo pojmu nagiba iz 40. člena OZ. Nekateri od njih so navzven drugi stranki lahko izraženi, nekateri ne. Nekateri so lahko strankama celo skupni in zato preidejo v kavzo pogodbe. Na veljavnost pogodbe lahko vplivajo le nedopustni nagibi, ki so za stranko bistveni oziroma ključni. Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sploh ne bi sklenila. Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Sodna praksa je takšne položaje prepoznala v primerih, ko gre za dokazovanje hipotetičnih dejstev v prihodnosti (dokazovanje izgubljenega dobička) ali za dokazovanje dejstev o vzročni zvezi, ki jih ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja z nobenim dokaznim sredstvom (npr. niti z izvedencem ustrezne stroke). Zgolj to, da dejstva, za katera tožnica nosi materialno dokazno breme, niso v njenem zaznavnem polju, še ne dopušča nižanja dokaznega standarda. Številni so namreč položaji, ko stranka nosi materialno breme za takšna dejst

Predlog se zavrne.

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Predlog se zavrne.

Pri presoji pravne narave sklenjene pogodbe namreč ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen oziroma interes pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je ta namen ugotovilo, in sicer je na podlagi več izvedenih dokazov in ugotovitev pravilno zaključilo, da je bil skupni namen pogodbe dejansko tak, kot je bil izrecno zapisan v pogodbi, torej da si zapustnica zagotovi vso morebiti potrebno pomoč in oskrbo v starosti.

Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je prvi toženec vse do smrti B. B. in A. A. izpolnjeval s pogodbo o preužitku prevzete zaveze, zato ne drži, da sodišče prve stopnje takšnega pravnega posla že iz razloga neizpolnjevanja ne more in ne sme pustiti v veljavi. Ne drži niti, da je pogodba po drugi strani tudi nična zaradi nedopustnega in nemoralnega nagiba, saj da so pogodbene stranke vedele, da je premoženje, katerega so s pogodbo prenesli, nastalo v času zakonske zveze A. A. in B. B., s samimi sklenjenim poslom pa so želeli prikrajšati zakonite dediče, torej tožnico, in da gre za navidezni pravni posel, katerega v nobenem delu ni realiziral prvi toženec. Sodišče prve stopnje je namreč, kot že zgoraj obrazloženo, pravilno ugotovilo, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe.

Tožnica je res prava neuka stranka, vendar jo je sodišče s sklepom z dne 17. 5. 2019 ustrezno poučilo, kako naj oblikuje in dopolni tožbo, zato gre šteti, da je bilo materialnoprocesno vodstvo pravilno opravljeno. Kot je razvidno iz zapisa obeh narokov, je imela tožnica ob navedbah sodišča in nasprotne stranke možnost dopolniti trditveno podlago. Prav tako je bila ob zaslišanju večkrat vprašana glede neizpolnjevanja pogodbe. Tožnica bi si v postopku lahko pridobila tudi brezplačno pravno pomoč, če bi tako želela, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je bila takšna pomoč omogočena šele v pritožbenem postopku. Tožnica je, kljub temu, da je bila s sklepom poučena, kako na tožbo oblikuje, podala nejasno, pavšalno in premalo konkretno trditveno podlago o tem, da toženec odklanja pomoč in ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da sta tožnica in toženec s predmetno pogodbo pravno veljavno razpolagala s svojim skupnim premoženjem. Ugotovilo je namreč, da sta v času trajanja zakonske zveze z vlaganji v posebno premoženje toženca ustvarila skupno premoženje in nato s sklenitvijo pogodbe o preužitku s tem premoženjem razpolagala, ga odsvojila. To pa pomeni, da skupnega premoženja nimata več, ob razvezi njune zakonske zveze skupno premoženje ni več obstajalo. Pogodba o preužitku je bila sklenjena v drugačnih okoliščinah, torej v okoliščinah, ko sta bili pravdni stranki poročeni in nista mislili, da bo njuna zakonska zveza razpadla. Tožnica pa se je v letu 2015 iz skupnega doma odselila in se v letu 2017 od toženca tudi razvezala. Vendar ji to ne daje podlage, da od toženca zahteva izplačilo deleža, ki ga je imela na skupnem premoženju. Tožnica priznava, da se je s pogodbo o preužitku načeloma strinjala, jo je pa marsikaj težilo, ker se ni nič izvajalo, kar je napisano. Če je želela, da se določene stvari pri notarki zapišejo, bi morala pri tem vztrajati, če pa je pogodbo podpisala kljub temu, se sedaj na to ne more več uspešno sklicevati.

Tožnica je podala primarni zahtevek in tri podredne zahtevke. Sodišče prve stopnje je sklep o zavarovanju izdalo, ker je ugotovilo, da so podani pogoji za zavarovanje zadnjega podrednega zahtevka, to je na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi oderuštva. Pri tem je spregledalo, da ni mogoče ločeno obravnavati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje primarnega in podrednega zahtevka, ter da je v primeru eventualne kumulacije v postopku zavarovanja bistveno, ali sta zahtevka izključujoča. V obravnavani zadevi se zahtevki medsebojno izključujejo, namreč če bi sodišče po primarnem zahtevku izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju razveljavilo zaradi prevare in zmote, potem pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne bi bilo mogoče ugotoviti ničnosti. Prav ima zato pritožba, da je sodišče bistveno kršilo postopkovne določbe, saj ne sklep o začasni odredbi, ne izpodbijani sklep, nimata razlogov o verjetnem obstoju terjatve za primarni zahtevek in prva dva podredna zahtevka. V postopku zavarovanja je obligatorno le vročanje ugovora upniku v odgovor. Pri odločanju o tožnikovem ugovoru in posledično o veljavi izdane začasne odredbe, bo

Če sodišče ugotovi, da aleatornosti ob sklenitvi pogodbe ni oziroma je neznatna, je dolžno opraviti presojo, ali je podano očitno nesorazmerje med naklonitvijo preživljanca in storitvijo preživljavca.

Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrt