89. člen OZ

Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja in zato na njeni podlagi nastane enostransko obligacijsko razmerje. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje. Izročilna pogodba je v tem delu odplačna, to pa pomeni, da ni podlage za zakonsko konverzijo izročiteljevega razpolaganja v darilo, ki jo predpisuje prvi odstavek 550. člena OZ. Za presojo v kolikšnem delu, je pomembna vrednost prevzemnikove obveznosti. Če izročilna pogodba v tem odplačnem delu izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, med pogodbeniki velja ta, če je to v skladu z namenom, ki so ga pogodbeniki imeli pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi to pogodbo sklenili, če bi vedeli za neveljavnost svoje pogodbe (konverzija po 89. členu OZ). To je lahko pogodba o preužitku ali kakšna druga pogodba. Zgolj pridržanje pravic ob izročitvi v smislu 551. člena OZ izročilne pogodbe ne spreminja v pogodbo o preužitku

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona. Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha. Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.

Predlog se zavrne.

V nadaljevanju pa je bilo potrebno tudi ugotavljati, ali je podan element aleatornosti - tveganja. Ena od bistvenih značilnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč je prav aleatornost. To, kot je bilo že zgoraj navedeno, pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo preživljanec bolan in obnemogel in koliko časa bo treba zanj skrbeti. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Tveganost je glede na stanje preživljanca (njegovo starost, zdravje) lahko bolj ali manj intenzivna. Pritrditi je pritožbi, da je bila v obravnavanem primeru sicer manj intenzivna že zaradi starosti toženke, kar pa še ne pomeni, da element aleatornosti ni bil podan, predvsem upoštevaje dejstvo, da bi pokojna zaradi svojega zdravstvenega stanja po prihodu iz bolnišnice bila potrebna obširne (verjetno paliativne) pomoči s strani toženke.

Pri presoji pravne narave sklenjene pogodbe namreč ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen oziroma interes pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je ta namen ugotovilo, in sicer je na podlagi več izvedenih dokazov in ugotovitev pravilno zaključilo, da je bil skupni namen pogodbe dejansko tak, kot je bil izrecno zapisan v pogodbi, torej da si zapustnica zagotovi vso morebiti potrebno pomoč in oskrbo v starosti.

V sodnem sporu za ugotovitev obstoja delovnega razmerja delodajalec v pobot tožbenemu zahtevku za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja ne more uveljavljati plačila za delo po pogodbah civilnega prava. V primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja je delavec upravičen do plačila za opravljeno delo (in do drugih prejemkov, ki izhajajo iz delovnega razmerja). Plačila na podlagi pogodb civilnega prava se zato poračunajo s pripadajočo plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja. To pomeni, da zneski, plačani po pogodbah civilnega prava, v tem postopku ne predstavljajo posebne terjatve, ki bi jo imela tožena stranka do tožnika. Tudi ti zneski so bili namreč plačani za opravljeno delo. Te zneske lahko tožena stranka v tem postopku uveljavlja le v okviru ugovora izpolnitve. Tožnik zaradi dela po pogodbah civilnega prava ne sme biti prikrajšan pri plačilu za delo, vendar mu tudi več pravic, kot bi jih imel, če bi bil že od začetka v delovnem razmerju, ni mogoče priznati (tretji odstavek 16. člena ZJU). V primeru, če je po medsebojnem poračunu prejemkov, ki izvirajo iz pogodb civilnega prava, s prejemki, do katerih bi bil javni uslužbenec upravičen na podlagi

Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da v trenutku sklenitve pogodbe zdravstvena prognoza preživljanca ni bila taka, da bi bilo moč natančno prognozirati datum smrti. Ta bi tako lahko nastopila šele po nekaj tednih, morda tudi mesecih. Ob takšni ugotovitvi, ko je bila torej določena mera tveganja prisotna, je lahko materialnopravno pravilen le sklep, da pogodbeni stranki zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Ker sta zaradi aleatornosti stranki nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju, predmetne pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev.

Nepravilna izmera pripadajočih skupnih prostorov sama po sebi še ne potrjuje obstoja stvarne napake na predmetu najema, ki bi tožečo stranko upravičevala k znižanju najemnine. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi se lahko najemnik upiral plačilu najemnine za večjo površino le v primeru, če bi dokazal, da je bila najemnina med pogodbenima strankama dogovorjena kot cena na m2 in bi bila pri tem upoštevana celotna površina kot površina "neto delovnih prostorov". Ker pogodba zaradi predmeta pogodbe ni nična, ni nično niti pogodbeno določilo o višini dogovorjene mesečne najemnine. Če se določeni zneski v davčno osnovo ne vštevajo, od njih tudi ni mogoče obračunati DDV, posledično pa ni dovoljen niti dogovor, da je tožeča stranka dolžna plačati za račun z vključenim DDV še dodaten DDV. Dogovor o prefakturiranju računa z vključenim DDV in nato povečanim še enkrat za DDV ne predstavlja pogodbenega področja, glede katerega se pogodbeni stranki lahko prosto dogovarjata.

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper družbo, ki je postala lastnica spornih nepremičnin že po vknjižbi maksimalne hipoteke. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej presoditi, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi izkazala, da je bila zaradi vknjižbe maksimalne hipoteke kršena njena lastninska pravica in v primeru, če ugotovi, da je tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi, aktivno legitimirana, ponovno presojati trditve o ničnosti pravnega posla tudi v luči določb OZ o ničnosti pogodbe.

Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu v obrazložitvi dela zahtevka, ki je s to sodbo in sklepom postal pravnomočen, zavzelo stališče, da je pogodba o zaposlitvi, ki je v 20. in 23. členu vsebovala elemente štipendijskega razmerja, prenehala veljati 16. 5. 2010, saj toženka v pogodbeno določenem obdobju ni pridobila licence. Zato je tožeča stranka utemeljeno zahtevala od toženke vračilo prejetih zneskov iz naslova štipendiranja, ki jih je toženka od tožeče stranke prejela v času veljavnosti te pogodbe. Za obdobje po veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... (po 16. 5. 2010) pa tožeča stranka ni izkazala, da bi med toženko in tožečo stranko veljala takšna pogodba, ki bi toženko zavezovala k vračilu prejete štipendije po 16. 5. 2010 v primeru nesklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Kljub temu, da je bila pogodba nična, predstavlja plačilo (notarskih) stroškov realizacijo dogovora, zaradi česar je dogovor o plačilu teh stroškov konvalidiral.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v pogodbi o zaposlitvi kot sankcijo za primer kršitve konkurenčne klavzule dopustno dogovoriti pogodbeno kazen ali pa je takšno pogodbeno določilo nično; - ali je konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi zavarovalnega zastopnika v primeru, ko se ta po prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugi zavarovalnici na enakem delovnem mestu in za isto geografsko območje ter za sklepanje istovrstnih zavarovanj, materialnopravno pravilno razlagati na način, da bi moral delodajalec, da bi uspel z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni, dokazati dejansko konkuriranje delavca, ker zgolj možnost ne zadošča, in dejansko izkoriščanje poslovnih znanj in zvez ter v tem okviru prehod točno določenih strank od prejšnjega k novemu delodajalcu; - ali imetništvo licence za zavarovalnega zastopnika pred zaposlitvijo pri delodajalcu že samo po sebi pomeni, da delavec pri njem ne more pridobiti specifičnih znanj in poslovnih zvez in ali konkurenčna klavzula v takem primeru res onemogoča pridobitev primerne zaposlitve.

Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima le relativne učinke. Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje.

Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.

Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.

Vzajemna oporoka oziroma dedna pogodba, zapisana v obliki notarskega zapisa v letu 1937, velja kot pisna oporoka pred pričami. Po nekdaj veljavnih določbah ODZ pravilno sestavljena skupna oporoka lahko velja, če je sestavljena v skladu z določbami o obličnosti katere od tistih vrst oporok, ki jih ureja sedaj veljavno pravo.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila domneva dobre vere uspešno izpodbita in ugotovilo, da je bila prva toženka v slabi veri. Vendar razlogi, ki jih poda sodišče prve stopnje so zelo skopi in sodišča druge stopnje ne prepričajo. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prva toženka vedela, da so sporne nepremičnine prodane s pridržkom lastninske pravice, tega zaključka ni utemeljilo z nobenimi prepričljivimi argumenti, razen s tem, da so priče tako izpovedale, kar pa povsem ne drži.

Četudi je bila z zahtevo za denacionalizacijo zahtevana vrnitev le dela te nepremičnine v naravi, je bila v skladu z določilom 88. člena ZDen celotna parcela 1452/1 k.o. P. izvzeta iz pravnega prometa (res extra commercium), pravni promet s to nepremičnino pa je bil ustavljen. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v času sklenitve kupoprodajne pogodbe denacionalizacijski postopek za nepremičnino parc. št. 1452/1 k.o P., za katero sta pravdni stranki ustanovili služnost, še ni bil zaključen, je tudi utemeljeno zaključilo, da je zaradi ničnega določila 6. člena pogodbe zahtevek pod 1. točko izreka neutemeljen.