546. člen OZ

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja in zato na njeni podlagi nastane enostransko obligacijsko razmerje. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje. Izročilna pogodba je v tem delu odplačna, to pa pomeni, da ni podlage za zakonsko konverzijo izročiteljevega razpolaganja v darilo, ki jo predpisuje prvi odstavek 550. člena OZ. Za presojo v kolikšnem delu, je pomembna vrednost prevzemnikove obveznosti. Če izročilna pogodba v tem odplačnem delu izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, med pogodbeniki velja ta, če je to v skladu z namenom, ki so ga pogodbeniki imeli pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi to pogodbo sklenili, če bi vedeli za neveljavnost svoje pogodbe (konverzija po 89. členu OZ). To je lahko pogodba o preužitku ali kakšna druga pogodba. Zgolj pridržanje pravic ob izročitvi v smislu 551. člena OZ izročilne pogodbe ne spreminja v pogodbo o preužitku

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prvič izrazila nezadovoljstvo glede izvrševanja pogodbe leta 2011, ko je na CSD potožila nad tem, da ji ne zagotavljajo dietne prehrane ali pa vsaj prehrambenih artiklov, da bi si lahko sama skuhala, da je ne vabijo k večerji, najbolj pa jo moti soba v kletnem prostoru, ki je temna in ima samo majhno okno in v kateri je vlaga, vse je v betonu in ploščicah in je neprimerno za bivanje. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta ji toženca, potem ko jima je zapisnik predočila, v skladu z dogovorom uredila nove bivalne prostore, in sicer sta preuredila garažo in v njej uredila večjo sobo (24 m2) z dvema večjima oknoma in laminatom, kuhinja in kopalnica pa sta ostali isti kot prej. Sodišče prve stopnje je, glede na fotografije v spisu, upravičeno ocenilo, da so bivalni prostori, ki so bili namenjeni tožnici od leta 2011 dalje, vidni na fotografijah B16-B18, primerni in si nikakor ne zaslužijo naziva "grobnica ali bunker", kot jih označuje tožnica. Glede na to, da sta toženca zgradila novo hišo, v kateri sta skupaj živela s tožnico, in se toženka s Pogodbo ni zavezala obnoviti stare hiše, ni relevantno, v kakšnem stanju je stara hiša, z

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženec dedič in abstracto oziroma je ob zakonitih dedičih (sin in hči zapustnika) samo potencialni zakoniti dedič, ki bi dedoval, če ne bi bilo tožeče stranke kot dediča. Zato je pravilno stališče, da se obdarjenec, ki je imel ob podaritvi lastnost zakonitega dediča in abstracto, šteje za tretjo osebo, če ob zapustnikovi smrti ni bil pozvan k dedovanju. V zapuščino se vštevajo le vrednosti daril, ki so jih prejele osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju upoštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Če torej oseba v konkretnem primeru ne bi dedovala kot zakoniti dedič, se vednost darila, ki ga je ta oseba prejela več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine. Gre za ustaljeno sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča. Toženec ne pride v poštev kot dedič in concreto, zato se šteje za drugo osebo in ne za dediča. Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža gre za poseg tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je ja

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Nična je le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (prvi in drugi 40. člena OZ). Ker nagib, zaradi katerega sta pravdni stranki in izročitelj sklenili sporno pogodbo, ni nedopusten, pogodba iz tega razloga ne more biti nična.

Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve. Dedič se sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo. Izročilno pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje.

Dokazna ocena ne pomeni zgolj povzetka izpovedb zaslišanih strank ali prič, temveč mora sodišče argumentirano pojasniti moč posameznega dokaza pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev in njegovo vpetost v celoto, ki bodisi pritrjuje ali ovrže s strani pravdnih strank postavljene trditve. Ker sodišče prve stopnje takšne dokazne ocene ni opravilo in se do nekaterih izvedenih dokazov sploh ni opredelilo, pravilnosti sprejete odločitve ni mogoče preveriti.

Po 212. členu ZD zapuščinsko sodišče prekine obravnavo in glede obsega zapuščine napoti na pravdo le, če gre za spor med dediči, če pa je spor med dediči in tretjimi, napotitev ni obligatorna, zapuščinsko sodišče odloči, kot da spora ne bi bilo, stranke pa lahko urejajo razmerja v civilnem pravdnem postopku z vložitvijo ustrezne tožbe.

Ključna razlika med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku ni v (ne)odplačnosti, temveč v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, pri izročilni pogodbi pa so to le izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, hkrati pa se za njeno veljavnost zahteva soglasje vseh k dedovanju poklicanih potomcev izročitelja (prvi odstavek 547. člena OZ). Če so ti pogoji izpolnjeni, gre za izročilno pogodbo, ne glede na namen izročitelja in ne glede na to, ali si je ob sklenitvi pogodbe pridržal pravice v smislu 551. člena OZ ter kakšen obseg pravic si je pridržal. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe upravičeno pričakoval, da mu bo podpora in pomoč nudena s strani oseb, ki mu bodo blizu. V nasprotju s tem je po smrti sina na mestu prevzemnika (in preživljalca) oseba, s katero nima nobenega stika ter ji ne zaupa in ki tudi sama kaže odklonilni odnos do njega. Te spremembe ni zakrivil tožnik, temveč je posledica objektivnih okoliščin. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se je popolnoma izjalovil njegov namen ob izročitvi polovice stanovanja, ki je bil v tem, da bo v ranljivem obdobju starosti in načetega zdra

Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima le relativne učinke. Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje.

Obseg pravnomočnosti sodbe, v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je potrebno presojati iz vidika razlage celotne odločbe, tako izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe, navedeno pa kaže, da dejanska podlaga v obravnavani zadevi ni identična tisti, o kateri je bilo že odločeno, saj se tožnik sklicuje na slabo zdravstveno stanje nastalo po 30. 8. 2013, torej po trenutku zaključka glavne obravnave v prvi, že razsojeni zadevi pred sodiščem prve stopnje.

Za izročilno pogodbo (pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja), je značilna vnaprejšnja ureditev dedovanja. Zato morajo biti za njeno veljavnost vanjo vključeni oziroma morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci. Če je ta pogoj izpolnjen, gre za izročilno pogodbo, ne glede na to, ali si je izročevalec pridržal pravice v smislu 111. člena ZD. Če pa pogoj vključenosti vseh k dedovanju poklicanih potomcev ni izpolnjen, mora sodišče upoštevaje pogodbeno voljo strank presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost kakšne druge pogodbe. Če gre v takem primeru za neodplačna razpolaganja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Drugače velja, če se prejemnik premoženja z izročilno pogodbo zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve. V tem primeru gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.

Če prejemnik ne prevzame nobenih obveznosti, gre za izročilno pogodbo. Kadar pa se prejemnik zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve, gre po vsebini za pogodbo o preužitku. Pogodba o preužitku je aleatorna, kar pomeni, da ob sklenitvi pogodbe koristi oziroma bremena pogodbenih strank niso določljive. Za presojo o naravi pogodbe zato ni pomembno, kakšno je razmerje med vrednostjo koristi, ki jo je prejemnik dejansko nudil izročevalcu, in vrednostjo prejetega premoženja, ampak namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Pridržanje pravic ob izročitvi izročilne pogodbe eo ipso ne „spreminja“ v preužitkarsko. Ključna razlika med obema je ta, da je prevzemnik pri preužitkarski pogodbi lahko kdorkoli, pri izročilni pa le potomec – zato se (za njeno veljavnost) tudi zahteva soglasje dedičev.